Odkar je Ian Anderson leta 2011 razstavil Jethro Tull na prafaktorje ter se odločil, da se bo posvetil samo še samostojni karieri, ki je, glej no glej, od takrat naprej skorajda popolnoma podrejena zapuščini te legendarne progrockovske skupine, nikoli več ni tako kot je bilo nekoč, kar velja tako v dobrem kot slabem smislu. Leta 2012 je živa legenda progresivnega rocka ter navihani flavtistični gruntar, ki mu na stara leta po glavi rojijo čedalje večje bedarije, ob štirideseti obletnici izida Jethro Tull konceptualne mojstrovine »Thick As A Brick« (1972) posnel njeno nadaljevanje z naslovom »Thick As A Brick 2 – Whatever Happened to Gerald Bostock«.
V nasprotju z vsemi 'nejevernimi Tomaži', ki so menili, da se bo Ian s to nenavadno in popolnoma nepričakovano potezo bridko opekel, je bilo drugo dejanje konceptualne sage o Geraldu Bostocku prijetno presenečenje in celo eden boljših progrockovskih albumov, ki so izšli v letu 2012. Praznovanju izida originalnega »Thick As A Brick« in izidu njegovega nadaljevanja je bila posvečena tudi izjemno uspešna turneja med katero se je Ian s svojim bandom oglasil tudi v Islandiji. Rezultat njegovega nastopa v deželi gejzirov je koncertni album »Thick As A Brick – Live In Iceland«.
Ianov band je v slehernem večeru omenjene turneje izvajal oba dela »Thick A Brick« v njuni celoti ter po kronološkem zaporedju. Vse skupaj pa je zabelil še s svojevrstnim komičnim šovom, kjer je črpal navdih pri kultni britanski seriji 'Leteči cirkus Montya Pythona'. Nič drugače ni na tem koncertnem posnetku na katerem pa manjka dodatek v podobi Jethro Tull zimzelena »Locomotive Breath« s katerim je Ianov band v vsakem večeru zaključil svoj koncertni nastop, vendar ga verjetno ne bo nihče pretirano pogrešal, čeprav je za Jethro Tull to kar je za Deep Purple »Smoke On The Water«.
Ianova klapa je bila pod njegovim vehementnim flavtističnim in vokalnim vodstvom tudi med nastopom v Islandiji odlično razpoložena in je tudi posamezne aranžmaje na originalnem »Thick As A Brick« nekoliko oplemenitila z dodatnimi zvočnimi okraski. Še posebno je treba izpostaviti prispevek nemškega kitarista Floriana Opahleja, ki je od leta 2011 dalje uspešno nadomestil Martina Barreja, čeprav ne poseduje tolikšne prefinjenosti kot legendarni Tull kitarski virtuoz. Posamezne »Thick As A Brick« izvedbe, začenši z originalno suito, je Ianova tovarišija popestrila s komičnimi skeči, ki pa v avdio obliki žal ne izpadejo niti polovico tako duhovito in zabavno kot ob ogledu v živo ali ob spremljanju »Thick As A Brick – Live In Iceland« DVD-ja.
Iz tega dejstva izhaja tudi največ negativnih kritik na ta koncertni dokument, saj številni komični skeči precej pokvarijo poslušalsko izkušnjo originalne »Thick As A Brick« suite. Še posebno neumestno izpade Ianovo propagandno, napol resno, napol komično sporočilo za zdravljenje raka na prostati, ki nastopi ravno na sredini »Thick As A Brick« suite in popolnoma podre celotno atmosfero, preden band nadaljuje naprej z igranjem naslednje sekcije. Vseh štosov, ki ob vizualni izkušnji izpadejo duhovito, je na CD verziji »Thick As A Brick – Live In Iceland« preprosto preveč in že po dveh zaporednih poslušanjih tega koncertnega dokumenta začnejo hitro presedati, ne glede na to, da je Ian pravi mojster črnega humorja in družbene zbadljivosti.
Druga negativna kritika ni niti toliko kritika kot dejstvo pred katerim Ian v (približno) zadnjem desetletju ne more več pobegniti, zato si je tudi omislil nadomestnega pevca v podobi igralca Ryana O'Donnella. Med izvedbo originalnega »Thick As A Brick« se najbolj sliši 'počenost' Ianovega vokala, tako da mu O'Donnell kar velikokrat priskoči na pomoč ter ga še posebno uspešno nadomesti pri petju višjih leg, kjer glasilke gospoda Andersona v zadnjih letih preprosto niso več kos izzivu.
Zaznavno boljše kot izvedba celotnega originalnega »Thick As A Brick«, kjer atmosfero pokvari pretirano število prekinitev zaradi Ianovih norčij, na tem koncertnem posnetku izpade njegovo nadaljevanje, se pravi »Thick As A Brick 2«, katerega prav tako izvedejo v celoti. Predstavitev dogodivščin iz Geraldove odrasle dobe torej izpade prepričljivejše kot obujanje spominov na njegovo otroštvo. Ianove vokalne težave so tu za malenkost manj očitne, medtem ko je vse skupaj v inštrumentalnem smislu, po pričakovanju, odigrano na sijajni ravni, tako da se posamezne izvedbe lahko kosajo s svojimi studijskimi različicami. Teatralne sekcije in vokalne izmenjave med Ianom in O'Donnellom tokrat izpadejo še bolj prepričljivo, obenem pa se čuti in sliši, da je imel Ianov band ta album naštudiran 'v mezincu' in je skozi celotni večer neizmerno užival ob njegovem izvajanju.
»Thick As A Brick – Live In Iceland« je solidni koncertni dokument, ki pa je namenjen samo največjim oboževalcem lika in dela najbolj znanega progrockovskega 'možička kopitljačka'. Slednji bodo imeli tudi več razumevanja za njegovo burkaštvo brez katerega bi na tem posnetku lahko povsem dobro shajali, četudi je bil sestavni del »Thick As A Brick« šova. Glavna privlačnost tega koncertnega albuma leži v dejstvu, da je Ian originalno »Thick As A Brick« suito prvič po letu 1972 izvajal v njeni celoti. Skoraj enako privlačen razlog za njegov nakup je imenitna koncertna različica »Thick As A Brick 2«, kjer se je celoten band izkazal na maksimalen način. Vsi tisti manj zagreti ljubitelji Ianove glasbene zapuščine, kateri prisluhnejo zgolj občasno, pa si bodo naredili precej večjo uslugo, če si bodo namesto nakupa »Thick As A Brick – Live In Iceland« rajši omislili in zavrteli kakšen klasični Jethro Tull koncertni album na čelu z »Bursting Out« (1978).
na vrh