V nasprotju s popularnim prepričanjem z vsemi žavbami namazani škotski flavtist, pevec, trubadur, kmetovalec, rejec mačk in socialni satirik Ian Scott Anderson ni alfa in omega legendarnih progresivno rockovskih šampionov Jethro Tull, česar se dobro zaveda tudi sam, pa čeprav je s tem, ko se je odločil posneti nadaljevanje najbolj cenjenega Tull albuma, konceptualne mojstrovine »Thick As a Brick« (1972), potegnil daleč najbolj kontroverzno potezo v svoji veličastni karieri s katero je dodobra razburil, ponekod celo razjezil večino dolgoletnih privržencev.
Razlogi zakaj je temu tako so povsem preprosti in jih je moč razbrati že z naslova njegovega novega solo albuma. Potem, ko je od zadnjega Ianovega solo albuma minilo skoraj osem let, medtem, ko so Jethro Tull zdaj že več kot eno desetletje studijsko povsem mrtev band, se je razšel z dolgoletnim kitaristom Martinom Barrejem, ki ni želel sodelovati pri njegovem najnovejšem, tako rekoč znanstveno fantastičnem projektu stvaritve nadaljevanja ultimativne Tull konceptualne umetnine od izida katere letos mineva natanko štirideset let. Nemalo dolgoletnih privržencev je bilo nad tem seveda zgroženih, saj sta se po več kot štirih desetletjih uspešnega sodelovanja njuni ustvarjalni poti za nedoločen čas razšli.
Od tega trenutka se je Ian, kateri vseeno ni tako narcisoiden, da se ne bi zavedal tega, da Jethro Tull brez Barreja v postavi niso upravičeni do naziva Jethro Tull, odločil izdati »Thick As a Brick 2« na lastno pest. K sodelovanju pri projektu je povabil bobnarja Scotta Hammonda, Barreja je nadomestil Nemec Florian Opahle, preostale dve tradicionalni poziciji pa sta zapolnila Ianova zdaj že dolgoletna Tull pajdaša, basist David Goodier ter klaviaturist John O'Hara.
Nemalo privržencev se je pred izidom tega dosežka spraševalo, kaj bo Ian storil glede svojega vse bolj pešajočega vokala, ki je že dolgo oropan nekdanje svežine in globine, a ne tudi izjemnega občutka za dramaturgijo. Nabriti trubadur svoj pošteno skrhan glas, katerega je s pomočjo produkcijskih trikov vsaj nekoliko pogladil, medtem ko mu je s spremljevalnimi vokali pomaga Ryan O'Donnell, toliko bolj uspešno kompenzira s fantastičnim igranjem flavte, ki je še vedno lahko za vzor vsem nadebudnim rock flavtistom nove generacije. Navkljub vsem tem odlikam pa drugemu poglavju »Thick As a Brick« manjka nekaj pomembnega – kitarske delnice gospoda Barreja. Njegova dolga senca ves čas visi nad sicer tehnično imenitnim, a ambientalno pogostokrat nekoliko praznim Opahlejevim igranjem.
»Thick As a Brick 2« s pomenljivim naslovom »Whatever Happened to Gerald Bostock« je nadaljevanje originalnega »Thick As a Brick« koncepta iz leta 1972. Dogajanje je postavljeno natanko štirideset let po tem, ko je puritanska žirija sprejela kontroverzno odločitev, da zaradi opolzkosti in družbene neprimernosti besedil odvzame glavno nagrado osemletnemu otroškemu geniju Geraldu Bostocku ter ga izključi iz tekmovanja. Novi koncept se ukvarja z njegovo nadaljnjo usodo po štiridesetih letih. Gerald je zdaj apatični in čemerni možakar pri petdesetih, član konservativne stranke in reden plačevalec davkov neoliberalistični 'materi' Angliji. Zajedljivi koncept je zgovoren dokaz da Iana z leti črni humor ni pustil na cedilu pa čeprav se novi koncept ne more primerjati s svežino originala izpred štirih desetletij.
Naslovnica albuma je prav tako modernistična aluzija na originalni koncept. Tiskana prva stran časopisa se je po štirih desetletjih spremenila v naslovnico časopisne spletne strani, kjer se poleg glavne novice o nastopu Ianove skupine nahaja še več manj pomembnih novic. Ian si je privoščil tudi nekaj samoironije, saj se na naslovnici pojavlja na oglasu za nastop ostarelega rock zvezdnika, ki se s svojim bandom ogreva za začetek svetovne turneje. Tako kot je to v njegovi tradiciji so besedila polna pronicljivega, družbeno zbadljivega humorja s katerim dregne v najbolj občutljive pore sodobne neoliberalistične družbe.
Koncept je občasno povezan z vmesnimi, krajšimi Ianovimi naracijami, kar je po eni strani zanimiva začimba po drugi strani pa zna po večih zaporednih poslušanjih postati že nekoliko moteče. Z izjemo »A Change of Horses« so vse skladbe na albumu krajše od petih minut, kar pomeni, da si Iani ni drznil vrniti k dvajsetminutnim prog rockovskim epom. Določeni glasbeni motivi iz originalnega »Thick as a Brick« se po pričakovanju vrnejo, a Ian z njimi vseeno ne pretirava. Vrnitev klasičnega motiva zaznamuje že uvodni »From a Pebble Thrown« s pomočjo katerega želijo Ian in tovarišija nadaljevati od tam, kjer se je predhodni koncept končal. Ljubitelji inštrumentalnega prog folka bodo na svoj račun prišli na »Pebbles Instrumental«, ki zveni kot hibrid med klasičnimi Jethro Tull in tem kar je Ian ustvarjal v zadnjih petnajstih letih. Dodatek harmonike se lepo prileže med kitarskimi pasažami. Opahle se zelo trudi pri posnemanju Barrejevih kitarskih delnic in je v tehničnem smislu dober posnemovalec, a mu manjkata strast in prekaljenost prej omenjene kitarske legende.
Narativni »Migh-Have-Beens« se sprašuje o Geraldovi nadaljnji usodi pred izbiro poklica (ali bo postal skorumpirani bankir, vojak v Afganistanu, politik, homoseksualni brezdomec, evangeličanski pridigar, prodajalec in dolgočasen družinski človek). Na cinično zajedljivem in akustično obarvanem »Upper Sixth Loan Shark« je Gerald predstavljen v vlogi skorumpiranega investicijskega bankirja. Z melodramatičnim refrenom zaznamovani »Banker Bets, Banker Wins«, ki je še en uspešen hibrid med 'starimi' in 'novimi' Tulli in kjer ne manjka ognjevitih, nostalgično obarvanih pasaž na flavti ter električni kitari, vnovič predstavi gospoda Bostocka v vlogi predstavnika neoliberalistične bankirske elite. »Swing It Far«, kjer je Gerald predstavljen kot homoseksualni brezdomec, ki se prodaja na ulicah za bogate politike, gospodarstvenike in duhovnike na račun mračnega vzdušja simfoničnih aranžmajev celo nekoliko potegne na »Benefit/Aqualung« ero z začetka sedemdesetih. Ianov vokal je pri refrenu namerno popačen skozi efekt.
»Adrift And Dumbfounded«, kjer se vojak Gerald znajde sredi Afganistana, zaznamuje sočna linija hammond orgel in vmesne akustične pasaže, medtem ko je Ianov vokal tudi tokrat poln žarečega sarkazma. Tu so spet določene inštrumentalne finese katerih se Tull niso lotili že več desetletij, medtem ko še posebno godi premeteno sozvočje med flavto, orglami in klavirjem. »Old School Song«, kot pove že njegovo ime se odpre s klasičnim, prepoznavnim »Thick As a Brick motivom, katerega zaznamuje jahajoči ritem in nabrite flavtistične vragolije. Na prog folk poslastici »Wooton Bassett Town« ponovno zapiha hladno in mračno vzdušje iz dobrih starih časov »Aqualung« ere, čemur je potrebno zaploskati. Wooton Bassett je majhno angleško mestece katerega je Ian izbral za metaforo malomeščanske provincialnosti v katero se je ujel odrasli Gerald. Mesto je postalo še posebno notorično, potem ko je postalo prvo angleško mesto, ki je od kraljice prejelo t.i. rojalistični patronat, kar je Ian dodatno uporabil za konceptualno satiro.
Na energičnem »Power and the Spirit« ter pastoralnem »Give Till It Hurts« se po dolgem času spet posmehuje farški zaplankanosti na čelu s TV pridigarji. »Cosy Corner« preseneti Geralda v vlogi provincialnega prodajalca sredi ultrakonservativne, svetohlinske družbe. Na »Shunt And Shuffle«, še eni kratki skladbi, ki zadiši po klasičnih Tull, nekoliko predramijo trdo rockerske elemente, katere bo marsikdo na tem albumu vsaj nekoliko pogrešal, saj jih ni prav v izobilju. Ambiciozni »A Change of Horses« je z osmimi minutami najdaljši in najbolj kompleksni dosežek na albumu in bi si v drugačnih okoliščinah zaslužil naziv Tull klasike. Navkljub naslovu (na srečo) ne gre za morebitno proslulo nadaljevanje klasike »Heavy Horses«, čeprav so folk elementi na račun strastne flavte in razposajene harmonike prav tu najbolj izraziti.
Spokorniško-zajedljivi »Confessional« je zaznamovan z mogočno plastjo hammond orgel, nabrito flavto in energičnim kitarskim rifom. Na »Kismet In Suburbia«, ki je zaznamovan z nežno akustično melodijo, se Ian na ciničen način sprašuje o usodi različnih (predvsem islamskih) priseljencev v predmestjih, ki v čedalje bolj fašistoidno naravnani evropski uniji postajajo dežurni krivci za vse družbene tegobe. Na zaključnem »What-Ifs, Maybes and Might-Have-Beens«, kjer se vse potencialne Geraldove življenjske usode združijo v eno, se ponovi osrednji, akustični motiv »Thick As a Brick 2«, medtem ko je zaključek v klasično-nostalgičnem slogu originala iz leta 1972.
Nadaljevanje »Thick As a Brick« bo še dolgo burilo duhove med dolgoletnimi Tull privrženci, kar je bil ob praznovanju štiridesete obletnice izida te mojstrovine in po desetletju studijske ležernosti, več kot očitno Ianov glavni, a povsem nepotrebni namen zbujanja čim več pozornosti. Po eni strani imamo opravka z glasbeno kvalitetnim in ambientalno presenetljivo prepričljivim izdelkom, ki bi bil lahko v drugačnih razmerah označen celo za najboljši Jethro Tull album po koncu sedemdesetih in uspešno dokazuje, da Ian še ni povsem za staro šaro, saj gre za njegov do zdaj najbolj kvaliteten solo izdelek. Po drugi strani je nadaljevanje originalnega koncepta 'trčen kot opeka' v posmeh dolgoletnim privržencem in ljubiteljem progresivnega rocka, saj mojstrovina iz leta 1972, tudi na račun Barrejeve odsotnosti, ostaja nedosegljiv razred zase, kar pomeni, da bi bilo vsekakor boljše, da bi ta izdelek izšel pod kakšnim drugim nazivom. Vsega hudega vajeni ljubitelji progresivnega rocka pa medtem že z zadržanim dihom pričakujemo izid »Close to the Edge 2« v režiji tega kar je danes preostalo od Yes, »The Wall 2« v režiji Davida Gilmourja ali Rogerja Watersa, »The Lamb Lies Down on Broadway 2« v režiji Petra Gabriela in »Tarkus 2« v režiji Keitha Emersona, saj Ian v zadnjih letih še zdaleč ni edini ostareli progresivni rocker, ki sprejema kontroverzne odločitve in kot za stavo spravlja v zadrego številne dolgoletne pristaše.
na vrh