"These Days" sledi etiketam "mainstreamovsko" orientirane rock ideologije, ki se je sredi nestanovitnih 90tih razrasla v odliko rešilne bilke večine protagonistov preživetega "hair metal" cirkusa. Istočasno pa Bon Jovi z albumom ne obračajo hrbta svojih koreninam, lahko bi rekli da se z zvrhano mero kreativnega navdiha tokrat še zadnjič ustavljajo na točki, kjer so načela še postavljena pred slepim hotenjem po iskanju komercialne prepoznavnosti.
"These Days" iz rokava uspešno strese glavnega izraznega aduta zasedbe, torej balado, ki v novejši malenkost bolj izpiljeni različici, obdana z melodičnim opažem toplih barvnih odtenkov, pridno pridobiva na dostopnosti. Vse za ceno novega komercialnega triumfa? Niti slučajno! V fazi nastajanja albuma so Bon Jovi tudi v svojem najbolj čutnem elementu še bili sposobni intenzivnega stopnjevanja in v obratni smeri umirjanja razpoloženja, obeh seveda predvsem po zaslugi nepogrešljivega doprinosa Richieja Sambore. Jonove vokalno lirične dispoziije so seveda duša in glavni vsebinski snovatelj bolečinsko srčnih dražljajev "This Ain't a Love Song" in "Lie To Me", greh pa bi bil pozabiti na odlično "My Guitar Lies Bleeding In My Arms", ki po dobremu ducatu let od svojega nastanka še vedno ponosno kljubuje zobu časa kot spomenik enemu zadnjih izbruhov ustvarjalnega mojstrstva Jonove naveze s kitaristom. Sambora je odličen tako v vlogi navdahnjenega kitarista in avtorja kot nepogrešljivega dostavljalca tercetnih vokalnih spremljav, ki refrene plemenitijo z nezamerljivo bero nalezljivosti. Richijeva prisotnost je ključnega pomena pri ustvarjanju homogene in organsko zveneče zvočne kulise, ki tokrat še zadnjič brez sramu ali obžalovanja črpa iz vodnjaka čvrste rokerske govorice.
Ko smo že pri klenih derivatih rock & rolla ne gre mimo uvodne "Hey God", ki v za Bon Jovi netipičnem načinu s poudarjeno disharmonično intonacijo kitare odrezavosti uvodnika podarja še občutek kaotičnosti. "Something For The Pain" nas z oživljanjem duha "Sleep When I'm Dead" hitro vrne v ustaljene smernice, spet pa primat jemlje Sambora, tokrat z jezično slide solažo. Z "Damned" si Bon Jovi upajo stopiti celo korak dlje, tokrat z žlehtnobnim vrtenjem ritmičnega kolesja, ki na vrhuncu funk rokerske ekstaze postreže z razgrnitvijo kitarskega mojstrstva nepogrešljivega Richieja Sambore. Hotno ambientalnost skladbe dodatno izpopolnjuje še smela umestitev pihalnih aranžmajev, s katero Bon Jovi pod opaznim Kalodnerjevim vplivom oddajajo celo nekaj nasladnih občutkov po vzoru stare Aerosmith šole. Obogatena večplastnost skladbe s posledično poudarjenim končnim izzvenom postavlja piko na i radožive atmosferičnosti albuma, ki je ne more skaziti niti skladateljska kot tudi izvedbena povprečnost motivov "It's Hard Letting You Go" ali "Hearts Breaking Even".
"These Days" je pomemben mejnik z uspehi prešpikane sage rokerjev iz New Jerseyja, pedantno vpet med dostopnost rocka za "zrelo" populacijo poslušalcev in organsko godbo z dovolj visokooktanskega batnega obračanja v motorju zasedbe, s katerim so Bon Jovi zvito ohranili večino kredibilnosti težko rokovske atrakcije. Dodana vrednost albuma tiči prav v dejstvu, da Bon Jovi glave nad gladino niso ohranjali izključno na račun radikalnega krčenja klenih rokerskih vsebin, temveč ravno obratno, s podajanjem drznega ter vsekakor vitalnega glasbenega pristopa.
na vrh