Clapton, Eric: There's One In Every Crowd

There's One In Evey Crowd bržkone označuje točko, kjer se krivulja Claptonovega vesoljnega popotovanja nenadoma ustavi nevarno blizu točke popolnega ustvarjalnega "black outa", kjer naposled tudi dokončno mrkne. Kar se seveda zdi težko razumljivo, sploh glede na megalomanski uspehu 461 Ocean Boulevard komaj leto prej, ki pa je očitno dokončno preobremenil kitaristovo od pomislekov in dvomov že tako prežvečeno glavo. Ericu se vnovično navduševanje nad reagge glasbo, ki je z ne slutenim uspehom I Shot The Sheriff jamajškim ritmom na široko odprl vrata v svet, tokrat ne obrestuje v similarni meri. Ravno obratno! There's One In Every Crowd kaže znake brezidejnega pohajkovanja med slogovno nedoločenimi melodičnimi zamislimi, brez katerih bi velika večina kitaristovih oboževalcev, ki so se dotlej razvajali skozi plodovita obdobja Cream, Blind Faith in kasneje Layla dni, bržkone lažje spala.

Ob tako nestanovitno naravnanemu izdelku, kjer se poleg gospela, reggae ter seveda bluesa na naša ušesa vsuje še cela paleta neprijetno jamrajočih vokalnih linij, si ni težko predstavljati izgubljenosti Claptonovih misli, sploh ob izrazito sprenevedavi naravi uvodne We've Been Told (Jesus Is Coming Soon), katere ugled, vreden kitaristovega, rešuje vihravi Ericov slide, po tradiciji prekipevajoč od življenjske energije. Njegova radoživost se vseeno kaj hitro izkaže za varljivo, saj Eric v preostanku albuma definitivno deluje preveč ležerno, čeprav je vseeno zelo težko reči da nezainteresirano. Od zlonamernosti teh neprijetnih misli vsaj za trenutek obvaruje hecna poskočnica Swing Low Sweet Chariot primerno prepojena s močnim jamajškim pridihom, ki nakazuje, da se Claptonovo navduševanje nad reggae glasbo še zdaleč ni končalo s sposojanjem Marleyevih motivov. Čeprav se gospoda legije bluesovksih navdušencev še dandanes nerade spominjajo v vlogi zakajenega "rastamana", je Ericu vseeno potrebno priznati določene bonitete tega nenadejanega asimiliranja za bolj kot ne žalostno angleško podnebje neznačilnih zvokov. Sploh ob podjetnejši Dont' Blame Me, ki se, poleg vedno odlične interpretacije kake izmed legendarnih blues klasik, tokrat Elmore Jamesove The Sky Is Crying, povsem nepričakovano hitro izkaže za enega vrhuncev albuma.

Prisotnost Jamesovsko nevarne slide igre postaja prvič očitna v sicer mlačni Singin' The Blues, kjer niti vročični Clapton, niti senzacionalno vokaliranje Ericove stare tovarišice Yvonne Elliman skladbi ne pomagajo priplezati iz sivine povprečja. Zgodba se ponovi v poslušljivejši Pretty Blue Eyes, tokrat brez pomoči ženskega glasu, ampak vokalno močno Beatlovsko obarvana zadeva če ne drugega, prijazno razpiha oblake otožnosti Better Make It Through Today. Slednji, tokrat oboroženi še s ščepca monotonosti, na koncu zagrozijo še s popolno pogrešljivima High in Opposites, ki velikodušno in brez kančka sramu postavita piko na i tega Claptonovega daleč najbolj neprepričljivega dokumenta.