Kansas nas že dolgo časa puščajo na suhem, še posebej kar se tiče studijskih albumov, saj že od leta 2000 niso posneli nič novega. Tudi tokrat se ne vračajo z novim materialom, temveč nas skušajo presenetiti s precej standardnim naborom njihovih najbolj prepoznavnih skladb in tisočo verzijo pesmi Dust in the Wind.
Nekako primerno je, da so se Kansas tokratni živi album odločili posneti v Topeki, Kansasu, mestu, kjer so svojo glasbeno pot začeli. Tokrat se jim pridruži tudi simfonični orkester Universe v Topeki, kar zadevo vendarle nekoliko popestri.
Kansas so vedno znali pripraviti dober prerez svoje kariere in tudi tokrat je tako. Na tem živem posnetku predstavijo praktično vso svojo kariero, z izjemo obdobja z Davidom Ragsdaleom, kar je nekoliko čudno, saj je Ragsdale trenutni član zasedbe. Tudi na osebni ravno mi je žal, saj mi je Freaks of Nature (edini studijski album z njim) precej pri srcu. Vključili so tudi pesem Fight Fire with Fire, iz obdobja z Johnom Elefantejem.
Prvi CD se začne z Howling at the Moon, ki je del njihovega obsežnega dela Magnum Opus. Možje nadaljujejo z daljšo verzijo skladbe Belexes iz njihovega prvega albuma. Sledi prva (naslovna) od treh pesmi iz albuma Point of Know Return, nakar sledi prvi vrhunec koncerta - Song for America, kjer tudi Steve Walsh zveni nekoliko bolje kot do takrat. Nadaljujejo z eno boljših kompozicij iz albuma Monolith (On the Other Side), potem pa se jim na odru pridruži Steve Morse (Deep Purple, Dixie Dregs), njihov bivši član, ki najprej odigra strastne kitarske dele na Musicatto (Power), potem pa zasedba odigra še kombinirani skladbi Ghosts/Rainmaker iz albuma In the Spirit of Things. Po zelo dobri izvedbi Nobody's Home (Point of Know Return), se jim na odru pridruži Kerry Livgren, njihov dolgoletni član in tudi vodja, ki svoje kitarske veščine najprej pokaže na Hold On (Audio-Visions), potem pa slišimo še Cheyenne Anthem, kjer Steve Walsh morda odpoje najbolje v tistem večeru. Še posebej lepo je slišati kontrast med Billyjevim (Billy odpoje glavne dele, kjer jih je sicer pel Robbie Steinhardt) in Steveovim vokalom.
Drugi CD se začne s poklonom ameriškim vojaškim pilotom, Icarus II (iz zadnjega studijkega albuma Somewhere to Elsewhere). Logično je, da sledi še Icarus (še bolj logično bi bilo, če bi bil pred Icarus II), vrhunec albuma Masque. Sledita dve kompoziciji iz albuma Leftoverture - Miracles out of Nowhere in The Wall, ki sta meni še posebej pri srcu, saj gre za moj najljubši Kansas album. Na koncu pa jim seveda ni preostalo nič drugega, kot da zaigrajo tri velike hite - Fight Fire with Fire (Drastic Measures), Dust in the Wind (Point of Know Return) in Carry on Wayward Son (Leftoverture). Kot bonus slišimo še pesem Down the Road iz albuma Song for America, kjer se zasedbi med tonskim preizkusom pridružita Steve Morse in Kerry Livgren in kitaristi izmenjujejo solaže. Lep dodatek, ni kaj.
Kot lahko vidite, so možje igrali nekaj iz praktično vsakega albuma. Manjkala je le še kakšna skladba iz Vinyl Confessions in Freaks of Nature, vendar to bi bilo že skoraj preveč. Mislim, da gre za kar lep, čeprav predvidljiv, nabor skladb. Vseeno pa se opazijo določene preference. Vidi se, da pri Kansas najraje igrajo zadeve iz albuma Leftoverture, saj so odigrali kar lep del tega izvrstnega albuma.
Vsi glasbeniki opravijo res dobro delo. Rich Williams je še vedno odličen kitarist, kljub prevezi za oko. Phil Ehart je trenutno gonilna sila skupine in še vedno izjemen bobnar. Billy Greer je odličen basist in po mojem še boljši spremljevalni (in glavni) vokalist, ki mnogokrat reši Walsha. Najbolj me je morda impresioniral David Ragsdale, ki prispeva kopico violinskih solaž, ki jih preuredi nekoliko po svoje in poskrbi za bolj zanimivo poslušanje. Našibkejši člen je tokrat Steve Walsh, ki je sicer še vedno soliden klaviaturist in pevec, vendar se, še posebej na vokalu, očitno mnogo bolj napreza kot v preteklosti.
Med koncertom se možem na odru poridružita dva ključna člana iz preteklosti skupine. Kerry Livgren je morda celo najpomembnejši član Kansas sploh, saj je ustvaril večino skupininih najpomembnejših del, medtem ko je Steve Morse prišel v skupino takrat, ko je ta najbolj potrebovala osvežitev, kar mu je tudi uspelo doseči. Oba prispevata odlične trentuke. Še posebej je opazen Morse, saj je njegov slog precej bolj moderen (beri shredderski) od Livgrena in Williamsa.
Posebej je potrebno tudi izpostaviti nastop orkestra iz univerze Washburn. Ta doda nekaj lepih trenutkov in včasih tudi na nek način nadomesti klaviature, ki se ne slišijo vedno najbolje. Orkester še posebej lepo deluje v navezi z violino Davida Ragsdalea.
Nastop zasedbe je v glavnem zelo dober do odličen, vendar je kar nekaj očitnih pomanjkljivosi. Steve Walsh je sicer znan kot odličen šovman, vendar pa je v zadnjih letih vse bolj neuravnovešen kar se tega tiče. Tako je tudi med tem nastopom. Steve z občinstvom ne komunicira preveč in občasno mu na pomoč priskoči še Billy Greer. Druga pomanjkljivost je vokal, ki je precej obrabljen in na trenutke se zdi kot da Greer precej pomaga Walshu. Walsh parkrat tudi zaide v težave. To je še posebej očitno na začetku Icarus II, ko vskoči v nepravem trenutku. Po nekaterih pričanjih naj bi to Walsh celo počel nalašč, tako, da gre morda bolj za umetniško svobodo kot za napake. Zadnja večja pomanjkljivost, ki sem jo opazil, spet leti na Walsha, saj ima včasih prav čuden izbor klaviaturskih zvokov, pa tudi klaviature se pogosto slabo slišijo.
There's Know Place Like Home ne ponuja nekaj strašno novega. Skupina je sicer v dobri formi (z izjemo utrujenega Walsha), vendar pa smo podobno izdajo doživeli že z Device, Voice, Drum, ki tudi kvalitetno ne zaostaja za tem izdelkom. Kljub vsemu pa je lepo slišati nabor pesmi, ki je vendarle rahlo drugačen od Device, Voice, Drum. There's Know Place Like Home je prikupen izdelek, ki bi ga Kansas oboževalci morali slišati, saj se nikoli ne ve katera bo njihova zadnja izdaja.
na vrh