Potem, ko je znameniti Simon Phillips (ex-Toto), eden najbolj zanimivih, če ne najboljših, oziroma vsaj najbolj izpopolnjenih svetovnih bobnarjev, znova zagnal svoj projekt Protocol, je postal Andy Timmons posledično spet večkratni gost svetovnih odrov in to ne le tistih, ki pripadajo severnoameriškemu kontinentu od koder izvira ta izvrstni kitarski as. Samo v treh letih je namreč Timmons nastopil s Protocol v Sloveniji kar dvakrat!
Mož je znan po tem, da je v začetku svoje glasbene kariere sodeloval z uspešnimi ameriškimi hardrockerji Danger Danger, po svojem slikovitem samostojnem diskografskem opusu, prav tako pa so tega kitarskega čarodeja prav radi videli v svoji odrski družbi tudi drugi glasbeniki, med katerimi izstopajo imena, kot so Olivia Newton John, Kip Winger (Winger), Paula Abdul, The Beach Boys, Paul Stanley (Kiss) in seveda serija vrstnikov iz sveta šeststrunske biblije , kot so: Steve Morse (Deep Purple), Mike Stern, Paul Gilbert (Mr. Big) in Eric Johnson.
To pot se Andy ni podpisal pod album le s svojim imenom, pač pa mu je pripel »podaljšek« - band. Torej je želel izdati album, ki bo učinkoval kompaktneje, kjer bodo zvočili gradniki bolj uravnoteženo, oziroma sobivali bolj enakovredno v samih aranžmajih. Tudi na tem albumu sodelujeta Andyjeva zvesta kompanjona, ki spremljata kitarista na vseh solo albumih in sicer basist Mike Daane ter bobnar Mike Marine, medtem ko je prispeval za polovico točk novega albuma bobne tudi Rob Avsharian.
Kar je zanimivo pri najnovejšem izdelku Andyja Timmosa je njegova neverjetna idejna razgibanost in pravzaprav pečatno učinkovanje vodilnih motivov. Ti delujejo že na prvo uho sila nalezljivo, celo invazivno in zategadelj hitro zapomnljivo. V ekspresiji so ti motivi celo tako močni, da v nekaterih skladbah klasičnih kitarskih solaž, kot bi jih sicer obvezno pričakovali v primeru takšnega »kitarskega Konana«, kot je Andy Timmons, sploh ni (Winterland, Sanctuary). In več. V teh točkah sploh niso potrebne in jih zato ne gre pogrešati. To je začutil sam Andy in zato razsodil, da s solažami vseh skladb le ne bo posejal. Kot vselej, je tudi tokrat stavil Timmons vse karte svoje artistične ekspresije na lov za veliko muzikalično vrednostjo!
Tokrat sledi Andy Timmons striktno svojim čutom. Da bi razpoloženjsko stanje, ki ga želi ustvariti kitarist s svojo kitarsko igro doseglo želeni učinek, sledi vodilnim motivom. Skladbe vzdržujejo navezo kitica refren, v mid-eight pasažah pa Timmons namesto solaž (v tipskem pomenu te besede) večkrat predrugači vodilni motiv kar s serijo akordov, ki si dovolijo seveda všečne improvizacijske odklone, vendar pa pri tem kompaktna formatiranost skladb niti za hipec ni žrtvovana. Pravzaprav je to površno povedano nekakšno »soliranje z akordi«, česar se je v svoji karieri recimo znatno posluževal npr. Alex Lifeson (Rush) in za Timmonsa pravzaprav ni nobena novost več. Torej namesto klasične solaže, ki bi jo pričakovali, je na njenem mestu harmonični ornament sestavljen iz zaporedja akordov, ali preproste enoglasne linije, ki vzdržuje visoko muzikaličnost. Seveda pa so tudi skladbe, dozirane z akrobacijami iz znamenitih zapisov Timmonsove šeststrunske teorije. Takšna je naslovna skladba, ki je hkrati nosilna skladba albuma, saj je najbolj razgibana med vsemi, ali proti koncu albuma skladba Welcome Home.
Čeprav je kitarski rock na tem albumu vezan pretežno na žanrsko polje melodičnega hard rocka, namigujejo zlasti mehkejši in bolj sofisticirani deli, da je Andy Timmons hkrati tudi mojster jazzovskih vrlin (npr. zaključna On Your Way Sweet Soul), zna pa potrkati tudi na vrata melanholije, skozi izredno zanimiv pletež neoklasičnih ter blues elementov v izjemno pretanjeni in čuteči The Next Voice You Hear. Torej Timmons je s postrežbo not zelo racionalen in se v tem oziru skozi leta »umirja«. Sledi aksiomu manj je več, pri čemer uživa v raziskovanju odzvena posameznih tonov. Note spretno in koncizno razmešča in vsako med njimi zaigra z izredno pretanjeno mehkobo oziroma filigransko prefinjenostjo. Zato je album »The Theme From A Perfect World« album, ki je ekstremno poslušljiv. Nasploh ob dejstvu, da govorimo o instrumentlanem albumu. Vse je absolutno podrejeno melodiji in evokaciji čustvenih stanj, s katerimi Andy Timmons na tem albumu brez večjih ovir vseskozi spretno nagovarja poslušalca in ga vodi skozi vsebino tega izjemno kvalitetnega albuma, s katerim je Timmons, kot glasbeni umetnik, definitivno položil svoj zrelostni izpit.
Andy Timmons Band - Winterland:
na vrh