Samo umetnik in glasbeni genij Frankovega kova lahko pride na plano z naslovom "oni ali mi" ter z odlično naslovnico na kateri je upodobljeno simpatično ščene s sončnimi očali in v baročnem dresu, ukleščeno med stekleničkama paradižnikovega kečapa in mleka za dojenčke. Ti dve pijači je uporabil kot metafori za vsesplošno polarizacijo ameriške družbe sredi osemdesetih, ko je Reaganova Amerika med dušenjem osebnih svoboščin drugače mislečih in vsesplošnega zatiranja pravic delavskega razreda začela z intenzivno infuzijo neoliberalzma, ki danes na žalost še vedno obvladuje večino sveta.
Tovrstna preživeta križarska ideologija je Franku ves čas ponujala neusahljivi vir inspiracije za njegove satirične obračune s poniglavostjo, nečimrnostjo, svetohlinstvom, oholostjo in požrešnostjo, katero so utelešali neokonservativni stekli psi vojne in jastrebi, ki so poskušali na različne načine onemogočati predvajanje njegove glasbe in s tem ozaveščanje ameriške mladine, da morda pa le ni vse res kar pravijo mediji, verski pridigarji in kar je zapisano v svetem pismu.
Navkljub temu je "Them Or Us", ki je eden Frankovih poslednjih socialno satiričnih izdelkov v navezi z rockovsko spremljevalno zasedbo, v nasprotju z dvojno konceptualno grotesko "Thing-Fish" (1984), razmeroma 'spravljiv' album, saj namesto nenehnega posmeha na račun institucij in ameriškega načina življenja v prvi vrsti ponuja predvsem lep prerez tega, kje se je tedaj, sredi osemdesetih, v glasbenem smislu nahajala njegova rockovska plat, katera mu je bila iz leta v leto vse manj zanimiva, saj se je do tedaj že vse bolj navduševal nad sinklavirjem, svojo novo inštrumentalno ljubeznijo ter pisanjem komorne glasbe za orkester.
Hkrati gre za enega njegovih zadnjih rockovsko usmerjenih albumov na katerem so blesteli nekateri Frankovi najljubši družabniki iz bandov, katere je vodil v osemdesetih, kot so kitarski heroj Steve Vai, kitarist/pevec Ike Willis, bobnar Chad Wackerman, klaviaturist Tommy Mars in basist Scott Thunes pa tudi nekateri stari The Mothers pajdaši kot so bili saksofonist/pevec Napoleon Murphy Brock, klaviaturist George Duke in basist/pevec Roy Estrada, član originalnih The Mothers of Invention.
Zanimivo in za Franka povsem neobičajno je, da se album odpre in zaključi s priredbo nekega drugega izvajalca, saj se je tovrstne prakse iz mnogoterih vzgibov po navadi vehementno izogibal, še posebno na studijskih izdelkih. Seveda je obe priredbi zabelil in začinil na povsem svojski, zabavljaško-humoresken način. Uvodni "The Closer You Are", priredba balade Earla Lewisa in Morgana Robinsona, katero je originalno izvajala skupina The Channels, predstavlja vrnitev v čas s konca petdesetih, ko je Frank, tedaj še kot fantalin Frankie, skupaj z različnimi doo-woop bandi nastopal po lokalih ter igral lahkotne plesne melodije z osladnimi ljubezenskimi besedili. Zanimivo, da tokrat v besedilu ni zaslediti niti trohice satire ali samoironije v nasprotju s Frankovimi preteklimi parodijami na račun sladkobne doo-woop banalnosti. Edini kanček sarkazma je moč odkriti v Frankovem namerno zajedljivem petju in vokalnih harmonijah.
Funkovski "In France" vsebuje gostujoči prispevek slovitega blues/funk kitarista in pevca Johnnya "Guitar" Watsona na vokalu. Slednji poskrbi za odlično interpretacijo besedila, katerega razganja od značilnega Zappovskega straniščnega humorja in je hkrati prepojen z nagajivo solažo na orglicah. Po Frankovih besedah je bila Watsonova skladba "Three Hours Past Midnight" iz leta 1956 tista, ki ga je navdahnila, da je postal kitarist. Watson je v preteklosti sodeloval že na Frankovi mojstrovini "One Size Fits All" (1975) ter albumih "Thing-Fish" (1984) ter "Frank Zappa Meets the Mothers of Prevention" (1985), kar je dodaten dokaz kako močno je legendarni skladatelj cenil delo te kitarske veličine. "Ya Hozna" je prepojena z gromoglasnimi glasovi in disonantnim petjem, ki je bilo posneto v vzvratni smeri. Pravzaprav gre za grotesken kolaž vokalizacij s preteklih skladb kot so "Sofa No. 2", "Lonely Little Girl" in neizdana verzija "Drafted Again" z glavnim vokalom Frankove starejše hčerke Moon Unit, katera je najbolj zaslovela z nepozabno burlesko "Valley Girl".
"Sharleena" je zanimiva priredba Frankove lastne klasike iz leta 1970, katera se je prvič pojavila na ikonskem albumu "Chunga's Revenge". Ta priljubljena ljubezenska balada, ki je hkrati ena izmed Frankovih najbolj priljudnih stvaritev, obogatena z očarljivo duhovitimi vokalnimi harmonijami, vsebuje slikovito kitarsko solažo izpod prstov njegovega starejšega sina Dweezila (njegovo prvo uradno izdano kitarsko solažo sploh), medtem ko Steve Vai zgolj vzdržuje ritem ter vsake toliko časa pridoda nekaj svojih bahavih, a vseeno zabavnih improvizacijskih kapric. Fusionistični inštrumental "Sinister Footwear II" je rockovska verzija drugega baletnega motiva in je prepojena s skrivnostnim vzdušjem ter številnimi borbeno razpoloženimi kitarskimi solažami. Razvejana naveza raztresenih improvizacij in dramatičnih orkestralnih motivov spominja na glasbeno podlago za kakšno grozljivko.
"Truck Driver Divorce" je socialna burleska zabeljena z izdatno galono straniščnega humorja, ki pride do najboljšega izraza skozi Frankov spakljiv način petja. Tudi to pot notri ne manjka odpiljena kitarska solaža izpod mojstrovih prstov, ki na mesta spominja na stokanje užaloščenega ščeneta. "Stevie's Spanking", kot pove že njen naslov, predstavlja solistično orgazmiranje 'malega italijanskega virtuoza' na električni kitari, katero je pod tem naslovom velikokrat izvajal tudi v živo, pogostokrat med kitarskimi dvoboji s Frankom. Besedilo v vokalni režiji multi-inštrumentalista Bobbya Martina je posebno poglavje zase, saj pripoveduje o Vaijevi bizarni, sadomazohistični seksualni dogodivščini. Koliko je resnice na tem pripetljaju pa naj se, kdor se hoče, pozanima sam. "Baby, Take Your Teeth Out" je razposajena burleska s šegavimi vokalnimi v režiji Ikea Willisa in ženskih spremljevalk, ki med drugim vsebuje odlično klaviatursko solažo v domeni Tommya Marsa.
Visoko eksperimentalni inštrumental "Marque-son's Chicken" je prava fusion bomba s ponorelo Frankovo kitarsko solažo, ki še dolgo po poslušanju preprosto ne zleze iz glave. "Planet of My Dreams" je kratka burleska na račun vse bolj skorumpiranega načina življenja na planetu Zemlja s petjem Boba Harrisa, ki se sliši kot, da bi prihajalo iz kopalnice. "Be In My Video" je verjetno kar najbolj smešna stvaritev na celotnem albumu za kar poskrbi že uvodni Frankov "ram-bam-bam-bimbo" vokalni prispevek. Bobby Martin medtem skrbi za šegave falseto vokalne vložke in hudomušne kaprice na saksofonu. Besedilo smeši pop kulturo 80ih in posredno brije norce iz lažne morale politikov in duhovnikov, ki si v javnosti zakrivajo oči pred telesi TV 'zvezdnic', medtem ko naskrivaj hrepenijo po njih.
Naslovna skladba je inštrumental, sestavljen iz Frankove solaže ter zvokov Thunesovega mini-mooga ter podkrepljen na Wackermanovi bobnarski improvizatoriki. "Frogs With Dirty Little Hipps" vsebuje vokalni prispevek Ahmeta Zappe, mlajšega sina, kar pomeni, da so na albumu zastopani prav vsi člani družine Zappa razen mlajše hčerke Dive in žene Gail. Vse skupaj zveni kot otroška pesmica z disonantnimi zvoki regljanja žab s spakljivimi vokalnimi harmonijami ob debeli bas liniji legendarnega Arthurja Barrowa. Zaključni "Whippin' Post", ki je daleč najbolj rockerska in s tem najtrša skladba na albumu, je priredba The Allman Brothers klasike z odlično vokalno interpretacijo Bobbya Martina. Seveda tudi to pot ne manjka različnih fusionističnih primesi na čelu z nasršeno kitarsko solažo. Gre za eno redkih priredb, katero je Frank izvajal na željo publike, kadar je bil posebno dobre volje.
"Them Or Us" je odličen prerez Frankovega ustvarjalnega opusa iz obdobja preden je njegovo zanimanje za električno kitarske deseteroboje polagoma začelo upadati in je prednost začel dajati jazz fusionu, klasični pa tudi računalniški glasbi. Kljub temu, da ne sodi med njegove klasične albume in je celo s strani privržencev dostikrat spregledan je to vseeno še en imeniten album, kateri si zasluži vso pozornost ljubiteljev visoko eksperimentalne glasbe in dobrega humorja. Ob vsem Frankovem skladateljskem aranžerskem in kitarskem geniju se vse prepogostokrat dogaja, da številni pozabijo, da je bil Frank na prvem mestu predvsem neponovljiv zabavljač s svojevrstno in raznoliko obliko humorja, kateremu je bilo najbolj pomembno, da njegova publika uživa v dobri zabavi in morebiti pride tudi do kakega novega glasbenega ali filozofskega spoznanja.
na vrh