Skoraj se zdi, da je zadnja leta vračanje bendov po deset in več letni odsotnosti ter snemanje come-back albumov postalo pravo tekmovanje. Motiv za to niti ni pomemben, naj gre za finančni vidik, krizo srednjih let, nadaljevanje prehitrega zaključka ali preprosto iskreno željo po glasbenemu udejstvovanju, vsekakor je lepo, da imaj(m)o tudi mlajše generacije priložnosti tudi v živo videti bende, ob katerih s(m)o še do pred kratkim uživali le na kaseti/cdju/vinilki/mp3. Še lepše pa je to, da ti bendi dokazujejo, da je ostalo neizrečenega še veliko in, da je kvaliteta ostala na prvem mestu. Želite dokaz? Carcass, Gorguts, Cynic, Forbidden in letos At the Gates (ok, vsake toliko se zgodi tudi kakšen Illud Divinum Insanus, a izjema k sreči ne potrjuje pravila). Tem so se pred dobrim mesecem pridružili tudi veliki povratniki ameriške šole power metala Sanctuary, katerih labodji spev Into the Mirror Black je izšel debelih petindvajset let nazaj. Povsem na mestu je torej vprašanje, če je Sanctuary, podobno kot nekaterim prej naštetim bendom, uspelo streti četrto stoletno tišino.
Odgovor je ja in ne. Sanctuary v 21. stoletju namreč zvenijo precej nevermorovsko, kar glede na prehitro samouničenje omenjene seattleske zasedbe katere del sta bila od vsega začetka tudi Warrel Dane in Jim Sheppard niti ni tako nepričakovano. Tisti, ki so pričakovali, da bo The Year the Sun Died direktno nadaljevanje kultnega dvojca Refuge Denied/Into the Mirror Black bodo razočarani, na novi plošči se Sanctuary resda niso povsem otresli svojega značilnega zvoka, a se album še najbolj drži neke formule, ki bi jo najlažje umestili nekam med Nevermore s pridihom Daneove solo plošče in posamičnimi izbruhi Sanctuary. Vsekakor ni slabo, a je nekaj povsem drugačnega od pričakovanega.
Sanctuary tokrat časom primerno zvenijo moderno, epski power/thrash pa je zamenjal počasnejši, temačni thrash z močno poudarjenim groove elementom. Tudi po tempu velika večina komadov ostaja v srednji prestavi, manj pa je tudi solističnih izletov, ki smo jih bili vajeni v prvi inkarnaciji benda. Rifi dvojca Lenny Rutledge/Brad Hull niso nič pretresljivega, pravzaprav na mestih izpadejo celo malenkost suhoparno. Spet drugje pa na površje znova v vsej svoji spektakularnosti privrejo vragolije dvobojev kitarskih harmonij (npr. Frozen, ki še najmočneje opomni na Into the Mirror Black ero benda). In prav to je največja slabost The Year the Sun Died – opazno nihanje v kvaliteti komadov. Na eni strani je nekaj hudičevo dobrih rušilnih delov kot je dobri uvodni stampedo Arise And Purify, pa Question Existence Fading in predvsem osrednji dragulj, ki še najmočneje spomni na zlate čase Sanctuary, Frozen. Na drugi strani pa ni malo dolgočasnih, enoličnih trenutkov kot so Let the Serpent Follow Me, The World Is Wired ter The Dying Age. Mednje pa Sanctuary stlačijo sicer zelo prepričljive baladne trenutke iz katerih tema kar pronica (I Am Low, The Year the Sun Died), a prej kot na kakšen Veil of Disguise spomnijo na Dead Heart In a Dead World.
Tudi Daneovega halfordovskega kričanja je to pot zgolj za vzorec (minimalni vložki v Arise and Purify, Let the Serpent Follow Me), a je njegova predstava izjemna, njegov značilni, globoki bariton pa glavni nosilec temačnega, apokaliptično morečega vzdušja, ki prežema celotni album. Dane se očitno zaveda svojih nekoliko bolj omejenih vokalnih sposobnosti in najverjetneje tudi zaradi tega varno ostaja v srednjih legah, ki jih resda obvlada do obisti, a se hkrati začne ponavljati in zveneti enodimenzionalno (zanimivo, saj je v živo že dokazal, da mu gre kričanje še vedno precej dobro od glasilk). Škoda, saj Dane siva čustva svojih »thought-provoking« besedil znova odlično uglasbi.
The Year the Sun Died je kljub nemalo pomankljivostim solidna, pravzaprav dobra plošča, Sanctuary so z njo stopili v enaindvajseto stoletje in vendarle dokazali, da svojega čara, pa čeprav je ta povsem drugačen, še niso izgubili. Le s to razliko, da bodo morebiti tokrat bližje kot fenom Sanctuary ljubši tistim, ki pogreša(j)(m)o Nevermore.
Sanctuary bodo v sklopu mini festa Day of Metal, 10.3.2015, nastopili v ljubljanski Kinu Šiška!
na vrh