Pri Motorhead pa je že nekaj let več kot očitno, da niti idej za naslove skladb ni več pametnih. Že, ko samo preletiš naslove skladb na novem albumu, dobiš občutek, kot da si jih nekoč dolgo tega že neštetokrat prebiral. Pridiga je znana. Planet Zemlja je brezno nasilnega uničevanja, ki se samogenerira vse dokler je atmosfera še užitna za rabo kisika terestričnih organizmov (če se omejimo zgolj na življenje na kopnem), voda še uporabna za pitje in je hrane še dovolj, pa četudi si v skrajni sili pahnjen v vlogo kanibala, ali žretje kožnih parazitov na svojem sosedu. Vse to pa seveda traja do zaključne, neizbežne in katarzične vizije apokalipse viroze imenovane: človeštvo. Če k temu dodaš, da so moški osamljeni jezdeci, ki obvezno kršijo ljudsko postavo in ženske le objekti pohujšanja, ki pač, godne le za eno stvar, vse po vrsti rade dajo, je tako filozofija Motorhead še dvajsetič zapovrstjo razgaljena. Surova, a v veliki meri zelo resnična.
Ugotovitev da idej ni, pač ni nova. Malo novejše spoznanje pa je to, da niti niso preveč dobrodošle. Potem, ko so Motorhead prerasli v kvartet v drugi polovici osemdesetih, so se plošče večinoma razlikovale le še glede na izbrano produkcijo in vnos melodične komponente - tu pa je treba biti previden - govorimo o Motorhead. A če prikličemo iz spomina skladbe, kot so Don't Let Daddy Kiss Me ("Bastards", 1994), Don't Believe A World ("Overnight Sensation", 1996) ali Walked A Crooked Mile ("Hammered", 2002), potem je jasno, da se je Motorhead po post Another Perfect Day preobrazbi rad pogosto oprijemal dotik vpliva The Beatles, ki so mlademu Lemmyju nekoč odpirali oči v svet glasbene zabave. Tako smo lahko ugotovili tudi to, da je "Motorizer" (2008) spet bolj retro-rockersko zasnovana plošča, glede na hrupnejši predhodnik "Kiss Of Death" iz leta 2006.
In ker Philip Campbell, ne po oblikovanem kitarskem zvoku, kaj šele po slogu igranja kitare ni Eddie Fast Clark, še manj pa Brian Robertson, obračanje k podobi Motorhead z začetka osemdesetih, nikakor ne more biti razburljivo ali kako drugače vzdražno na novih albumih. Nekaj tega elementa se po naravi drži Motorhead, to je povsem stvarno dejstvo, ki ga pooseblja in nosi v sebi pač Lemmy. Vendar pa je bil ta moment obračanja k "pra-počelu" na "Motorizer" bolj očiten, kot pri prejšnjih studijskih albumih zasedbe. Zato je šlo po tej plati za manj zanimiv Motorhead album, kar pa bo seveda skupina v hipu zanikala.
Novi album znova izdatneje rohni. Campbellu bolj po godu. In seveda bolj po godu rušilnosti bobnov Mikkeya Deeja. Bolj "Kissofdeathovsko". In to je drža, ki bolj godi podobi skupine v novem mileniju. Kar vidiš in kar slišiš, to dobiš. Konstanta umazanega rock n' roll hrumenja, kjer ohranja znameniti mož - edinstvena figura rock kulture Ian Lemmy Kilmister tudi s sedmim križem na plečih v svojem glasu strup visoko oktanskega izgorevanja, ki tako učinkuje zastrašujoče, šokantno, razvratno, nihilistično, destruktivno (asociacije se porajajo po tekočem traku), kot na začetku kariere. Teden pred uradnim izidom albuma, je zasedba splovila na dan glasbeni single za skladbo Get Back In Line, kjer je dotik rock n' roll razvrata prvikrat na plošči bolj občuten. Rock N' Roll Music skuša ujeti esenco Born To Raise Hell iz albuma "Bastards" (1994) medtem, ko je skladba Waiting For The Snake Lemmyjevo novodobno povabilo ženskam: "Pridi punčka, ti bo striček nekaj pokazal." Kot je to nekoč počel s skladbami Killed By Death ("If you'll squeeze my lizzard, I'll put the snake on you") ali Love Me Like A Reptile, le da takrat še ni bil striček. Brotherhood Of Man skuša povzeti nekaj glasbene esence, ki jo prelivajo iz albuma na album Motorhead že vse od nastanka skladbe Orgasmatron dalje. Pričakovana poteza. In zaključna By Bye Baby Bye Bye? Najhitrejša skladba albuma. In z največ neposredne rock n' roll vsebine. Spomnite se na Going To Brasil.
Zaključek je torej tudi po 20. izdanem albumu že nekaj let isti. Album, kakršnega si želi sleherni ljubitelj Motorhead, neobremenjen si tistim, kar je skupina izdala do vključno z "Another Perfect Day", torej neobremenjen s klasičnim reklom Motorhead. "The World Is Yours" je dober album. Znova so se oprijeli bolj ostre, hrupne in nažigaške drže, ki je novim Motorhead bolj pisana na kožo, glede na "Motorizer". Ostalih sprememb pa ni. In nenazadnje. Dobro, da jih ni. Lemmyjev vokal je nezamenljiv in ohranja Motorhead tudi v letu 2010 za neulovljiv rock fenomen. Zato lahko Motorhead v bodoče izdajo še novih 20. povsem istih studijskih albumov. Nihče jim v tem ne bo oporekal.
na vrh