Naslednik v letu 2011 izdanega živega dokumenta »The Wörld Is Ours - Vol 1 - Everywhere Further Than Everyplace Else« prinaša nekaj minimalnih razlik, skoraj zanemarljivih, pa vseeno. Prostor in čas v katerem sta bila posnet je prva razlika, druga je minimalna korekcija set liste, v kateri je »Another Perfect Day« standard I Got Mine na drugem delu zamenjan z ultimativno Bomber (reflektorska konstrukcija bombnika ne manjka), ki zaključi regularni del Wackenskega koncerta.
Kar hitro sta si sledila oba dela. Oba sta posneta v letu 2011, oba izdana z enoletnim zamikom. Prvi kot del južno ameriške turneje, drugi kot del evropskih poletnih festivalskih nastopov, kjer so Motörhead doživeli vrhunec tega dela turneje prav na festivalu Wacken Open Air. Manevrskega prostora za popestritev drugega dela, ki bi prinesel več zanimivosti v primerjavi s prvim, je bilo kar nekaj. Že golo dejstvo, da bi lahko izdali koncertni posnetek iz jesensko zimskega dela evropske turneje v letu 2011, ko je bila set lista že konkretno osvežena. A očitno je šlo skupini in njenemu poslovnemu kolesju v prvi vrsti za to, da zaobjame element kemičnega stika skupine in gigantske množice Wackena in na tak način parira blaznosti južnoameriškega temperamenta, kot ga je ovekovečil prvi del. Na Wacken Open Air festivalu snemajo bendi prav radi svoje koncerte. Preprosto. Nemška tradicija rock kulture je tako močna, tako predana, tako skrbna in ljubeča, da to venomer rezultira v enkratnem občutku, ko stojiš na odru in pred teboj množica v horizontu kar noče in noče izginiti. Obenem pristopajo skupine do Wackna z veliko častjo, nasploh kadar so izbrane v vidnih (tudi nosilnih) vlogah na seznamih nastopajočih festivala. Gre za neke vrste prestižni nastop, čeprav tisti, ki Wacken redno obiskujejo, vedo povedati, da je ljudi preprosto na festivalu preveč in da dogodek iz leta v leto počasi izgublja svojo nekdanjo prevzetnost.
O Motőrhead nastopu ne gre več zgubljati besed. Kdor ima prvi del, ne bo v ničemer izbočil oči, ko bo gledal tudi drugi del. Preprosto. Minimalizem rigidne, uniformne, v mnogih letih dodobra preverjene orjaške strukture, ki nosi odrsko scenografijo, ostaja Motörheadovsko - v gosto meglo pogube ovito pogorišče, ki ne pozna preživelih. Pričakovano, že preverjeno. Pomembna razlika med DVD-jema iz Čila in Nemčije je ta, da so to pot skrpali skupaj film, ki je v celoti barvni posnetek koncerta v Wackenu. Naj omenim, da je mnoge motil črno beli film posnetka iz Čila, ki ga pooseblja prvi del koncertnega dokumenta »The Wörld Is Ours« (DVD). Stisnimo pesti za založbo UDR, da se bo na rovaš te spremembe drugi del pač bolje prodajal – vendar so takšna namigovanja popolna prodaja puhlic. Vpliva ne bo zaradi tega. Vplivala pa bo nemška gorečna privrženost do skupine. Ta DVD/2CD bodo kupili predvsem vsi predani oboževalci skupine, ki morajo imeti vsak predmet z odtisom Motörhead logotipa, še posebej pa vsi tisti, ki so se osmega avgusta pred dvema letoma znašli na festivalskem prizorišču Wackena iz oči v oči s skupino.
Sicer pa ostaja igra skupine na odru pravzaprav identična izkušnjam zadnjih nekaj let. Enaki nagovori občinstva, enaka bera preverjenega humorja, enaka izvedba repertoarja, enako odrsko gibanje in komunikacija med komadi Lemmyja in Phila, »mezinčki« pred Metropolis in vse ostale »traparije«, ki jih zahteva rock n' roll drža. Ustaljeni bazar zafrkancij. Seveda vas zanima forma kanclerja. Vokal res, da ni več svež, ni tako visok, ni tako razločen, rjuje pa še vedno v decibelih, ki lahko mimoidočega oglušijo. Torej še vedno »orje«, kot lahko orje le vokal Motörhead šefa Lemmyja. Repertoar zvozi v vsem suvereno, je pa jasno da si je nekaj linij prikrojil, v legah melodije niže nastavil. Za njegova leta in življenjski slog karkoli drugega ne bi bilo več normalno.
Tako. Pa je v seriji brezkončnih koncertnih izdaj skupine naposled padel tudi Wacken.
na vrh