Legendarni trio tudi po 35. letih kljubovalnega rock n' roll kljuvanja in struženja ne pozna umika, ne pozna predaje! Od izdaje "Boneshaker" DVDja je v modo skupine prišla navada, da obeležuje okrogle obletnice delovanja z izdajami koncertnih albumov ali DVDjev. Tako je leta 2007 izdala dvojni koncertni album "Better Motorhead Than Dead" posnet leta 2005 v Londonskem Hammersmithu, mestu izvirnega greha, ki je odstrelil leta 1981 z enim najbolj razvpitih live albumov vseh časov ("No Sleep 'Till Hammersmith"), Motorhead v salo največjih rock n roll ikon vseh časov. Zadnji DVD so izdali Motorhead prav tako na okroglo 35. Letnico in sicer 2005 "Stagefright" posnet v Nemčiji na "Inferno" turneji leta 2004.
To kar držim v rokah je v prvi vrsti mišljeno kot DVD izdaja. Sicer je k moji verziji dodan tudi dvojni koncertni album, ki pa se ga ne da ločeno kupiti, medtem ko obstaja DVD tudi kot ločen - samostojni izid. Trojna DVD/2CD digipack embalaža je opremljena še s knjižico impresivne fotogalerije, ki jo povzema na 24. natisnjenih straneh.
Koncert v Santiagu se je zgodil v začetku aprila letos. Motorhead so prileteli v Čile naravnost iz Avstralskega dela svetovne turneje. V Čilu so tako nastopili na prvem koncertu turneje po južnoameriški celini. Set lista je prinesla nekaj malih modifikacij, a ne pretiranih. Skupina je uporabila za nastope po Južni Ameriki kar set listo Avstralskega dela turneje (taisto set listo so kasneje Motorhead izvajali tudi na evropskih festivalskih nastopih v poletju 2011). Torej skladbo We Are Motorhead s katero so Motorhead odpirali koncerte v Evropi skozi jesen 2010 in ZDA pozimi 2011 je tako nadomestila Iron Fist, medtem ko je set lista skrajšana za en komad glede na evropski del turneje v jeseni 2010. Na njej ni namreč skladbe Born To Raise Hell, ki so jo Motorhead po koncertih Velike Britanije in Nemčije jeseni 2010 redno izvajali. Zanimivo je da so se Motorhead odločili posneti DVD z vsega 17. Komadov v repertoarju, kar nanese komaj uro in pol nastopa. Torej so nastopili v Santiagu pravzaprav s festivalsko set listo.
Teatro Caopolican je prizorišče v katerega se lahko zbaše 7.000 glav, tako je namreč zabeleženo v uradnih občilih. In dne 09.04.2011 je na prizorišču vrelo kot v osjem panju. Skupina je dogodek posnela z multiplo rabo kamer. Dvorana je posneta iz zornih kotov, da dobiš občutek, kot da je v njej vsaj 20.000 ljudi. Tudi zaradi tribun, ki so razdeljene v tri galerije. Posnetek je obdelan v celoti v črno beli tehniki. Zakaj so se Motorhead odločili za to potezo ostaja neznanka. Roko dam v ogenj, da v kolikor bi imel na DVDju funkcijo na menu-ju, "izberi ogled koncerta v barvni tehniki", da nihče ne bi gledal črno bele verzije. Ta poteza zna zmotiti mnoge ljubitelje skupine Motorhead. Kot rana na obliž se nahaja nekaj dodatnih skladb s koncertov v Manchestru in New Yorku, ki sta v celoti posneta v barvah.
Kar se tiče zvoka je ta odličen in prinaša natanko tisto kar so Motorhead vselej bili in v letu 2011 to tudi ostajajo. Bestialno figuriran rock n' roll katerega umazanija privlači na eni strani punkerje, njegov nevzdržni hrup, pa na drugi strani metalce. Motorhead torej ostajajo verjetno edina skupinav povesti rocka na planetu, ki združuje pod isto streho metalce in punkerje. Bazično zasnovani rock n' roll torej!
Zvok je odličen. Trojka je maksimalno kontrastirana, Lemmyjev Rickenbecker je rožljavo nazobčan, njegovi akordi delujejo polno razločno slišno in funkcionirajo poleg držanja bas linij tudi kot ritem kitara,. Philip Campbell, ta dolgoživi in vsega zaupanja vredni Lemmyjev sodelavec, deluje znova zanesljivo in sproščeno. Njegova kitara je maksimalno navita in gradi glavnino zvočne masive, njegovo soliranje in Gibson zvok ostajata standardna. Največ zanimivosti, pa vsaj glede na kadre filma s koncerta v Santiagu, odpade na bobnarja Mikkeya Dee-ja. Mož, ki je publiki navadno popolnoma skrit za svojo orjaško bobnarsko utrdbo, je to pot posnet s kamero, ki snema iz viška izza odra in iz leve ter desne bočne kamere, ki sta prav tako dvignjeni. Domnevno snemajo vse tri iz galerij tribune. Šele ta film dejansko približa Deejevo bobnarsko postavo v celoti. Delo te je naravnost osupljivo in polno prevzetno, skorajda z učinkom hipnoze. Tudi solo točka, ki je že tako ali drugače standardno zanimiv del vsakega Motorhead repertoarja, naredi tako še intenzivnejši vtis na gledalca in Lemmy ne pravi zaman, ko predstavi Mikkeya kot: "The best drumer in the world!"
Lemmyjev vokal je standard brez katerega ni Motorthead. In tak standard ostaja utelešen tudi na tem koncertnem filmu. Na posnetku iz Santiaga deluje seveda povsem suvereno in v skladu z zahtevanimi standardi temeljnih zaščitnih znamk Motorhead lika in dela. Šele na skladbi Born To Raise Hell iz Manchesterskega koncerta, ki je bil na repertoarju zadnji (V Santiagu ta skladba ni bila odigrana), se opazi delna skrhanost Lemmyjevih glasilk, ki popuščajo v najvišjih vokalnih legah, kot jih zahteva melodija skladbe. Vendar pozor! Na tej skladbi se, kot gost na vokalu, pojavi Michael Monroe (se kdo še spominja Hanoi Rocks?). In verjemite mi, da s krepkim svežnjem let mlajši Monroe preko celotne skladbe vokalno povsem pogori v primerjavi s smrtonosnim apokaliptičnim vokalom 10.000 let starega a obujenega neandertalskega trupla, ki ga posedujejo kromirane glasilke njegove ekselence, edinstvene rock ikone in železnega kanclerja Lemmyja Kilmistra. in s svojim performansom Monroe skorajda uniči Motorhead klasiko. Vendar deluje prav to vokalno opotekanje na moč zabavno in to je tudi njeno osnovno poslanstvo.
Koncert v Santiagu je odlično posnet. Gledalca odnese naravnost na, pred in pod oder! V hipu se znajdeš sredi boksarskega ringa, nič kaj nežnih klofut redarjev. Oddaljene stranske kamere pa iz ozadja povzamejo resničnosti občutek sedenja na tribuni ali opazovanja koncerta ob mešalni mizi v parterju. Pristneje od tega ne gre. Seveda ob upoštevanju nerazumljive izbire ekipe, ki je ustvarila film, da ga obdela v črno beli tehniki.
V performans skupine Motorhead ne gre niti za hip dvomiti, vse neznosno hrumenje ipa nadgrajuje Lemmyjev temeljni in od Anglo-Saksoncev podedovani sarkazem v premorih. Na material so dodani tudi trije intervjuji, ki so bili opravljeni s skupino pred vsemi tremi koncerti, ki jih vsebuje izdaja. Najbolj zaniniva sta New Yorški, kjer je zbrana celotna skupina, še posebej pa je zanimiv intervju iz Manchestra, na katerem je le, kot je v enem nagovorov množici v Santiagu dejal Philip Campbell. "The chap who stared all this bullshit, Mr. Lemmy Kilmister!" Torej DVD je pripravljen tako, da te drži vseskozi pri stvari in ne izpust niti za hipec iz kremljev. In to je zelo, zelo dobro.
Dodatna avdio nosilca pa sta na moč dobrodošla, saj učinkujeta v "polnem izkoristku" tudi brez slike. Še posebno "polnen izkoristku". Zato se splača dokopati do omejene DVD/2CD izdaje, če se slučajno znajde na dosegu vaših rok. Če ne drugega je ohranjena predstavitev uradnega napovedovalca pred koncertom, ki v angleškem in španskem jeziku napove, da se nocojšnji koncert snema, kar hipoma dvigne na krila razprodani teater!
Še majhen namig. V vso stvar se je prikradel tiskarski škrat, ki je na zadnjo stran "digipack" embalaže pomotoma natisnil v repertoar Santiaga za otvoritveno skladbo We Are Motorhead, kar ni res. Motorhead so odprli koncert z Iron Fist. Prav tako prebere narobe sam računalnik seznam skladb na DVDju in CDjih ter prvo skladbo na repertoarju Santiaga označi za We Are Motorhead, v resnici je Iron Fist.
To je izdaja, ki jo mora imeti v svoji zbirki prav vsak pravoverni podpornik te skupine! Odjebite fakt obdelave v črno beli tehniki na DVD nosilcu! Je malenkostnega pomena ob vsej preliti esenci te enkratne zasedbe, vse njene veličine, ki jo pooseblja enkratni opus in zapuščina rock n' rolla, katera ostaja še danes osnovno vodilo slehernega novopečenega navdušenca nad primordialno penetracijo rušilnega hrupa in potentne ultravoltaže, kakršno lahko sproducira le rock n' roll orožarna Motorhead! V skladu s podnaslovom izdaje"Everywhere Further Than Everyplace Else!", zaključujem to analitično obdelavo z mislijo, da bo drugi del te izdaje, ki je napovedana za leto 2012, torej "The World Is Ours - Vol. 2" verjetno postregel koncertom skupine Motorhead iz Vesolja!
Še tole (rdeče niti nikakor ne zmanjka)! Kdor je med vami ujel Motorhead na drugem delu "The World Is Yours" turneje konec novembra letos v Nemčiji, je seznanjen tudi s tem, da je skupina za drugi del turneje že dodobra prevetrila koncertno set listo, zato lahko z veliko nestrpnostjo pričakujemo novo koncertno izdajo, ki je obvezni sestavni del prvega dela! Do takrat pa naj nas drži budne dobro namerni Lemmyjev nasvet: "Rock Out!!!!.... With your cock out!!!!"
na vrh