"The World" je eden najpomembnejših albumov v karieri kultnih britanskih neo prog rockerjev Pendragon, saj predstavlja zmagovito vrnitev k ambicioznim neo prog rockovskim standardom po precej ponesrečenem poskusu pečanja s popom na "Kowtow" (1988).
Za razliko od večine neo prog rockovskih vrstnikov, ki so po navadi radi obravnavali bolj mračne tematike, so bili Pendragon vedno veliki pozitivisti, ki so v besedilih tudi resne družbene probleme obravnavali z veliko dozo optimizma. Na "The World" lahko poleg romantičnih fantaziranj o potovanjih v nove, neodkrite kraje in klasičnih ljubezenskih 'flancanj' znotraj določenih besedil naletimo na besedila, ki se na nepretenciozen način dotikajo določenih socialnih in ekoloških problemov. V nasprotju s številnimi odličnimi pisci besedil, ki jih je moč najti v neo progu, pa se šef skupine, kitarist in pevec Nick Barrett v tem segmentu ni nikoli kaj prida odrezal.
Tudi njegov specifični vokal je tako kot vedno stvar osebnega okusa; lahko vam je povsem všečen, vas ne moti zaradi njegove odlične kitarske tehnike ali pa ga enostavno ne prenesete. Z boljšim pevcem bi bili Pendragon dandanes morda celo na samem vrhu neo prog rockovske ponudbe, a trmasti možakar ima vsaj tolikšno zaupanje v svoje pevske sposobnosti kot kitarske. Pri večini refrenov mu je ves čas v spodobno oporo klaviaturski čarodej Clive Nolan, ki je že večkrat, še največkrat pa pri lastni skupini Shadowland, dokazal, da je povsem spodoben pevec.
Edino kar je Pendragon mogoče zares prišteti v minus in kar meče senco na "The World" in na njihove preostale studijske izdelke do albuma "Pure" (2008) je precejšna neizvirnost pri izbiri določenih motivov, saj si te več kot očitno sposojajo od najboljših prog rockovskih skupin sedemdesetih na čelu z Genesis in Pink Floyd. Barrettov stil igranja je bil vedno močno navdahnjen nad pristopom Davida Gilmourja (Pink Floyd), tako da je tovrstna podobnost, zlasti tam kjer uporablja slide kitaro še toliko bolj očitna. Sorodnosti z izrazoslovjem Fish era Marillion tudi ni naključna, saj je govora tako rekoč o "bratrancih". Pendragon so na "The World" nadaljevali pristno neo prog rockovsko izrazoslovje, ko so ga Marillion na začetku devetdesetih že "prerasli".
Že uvodni "Back in the Spotlight" nazorno demonstrira, da je bil band poln elana in želje po vrnitvi na visoke prog rockovske standarde s katerimi so si v osemdesetih prislužili kulten status. Sproščujoča, izjemno pozitivna in obenem dvigujoča atmosfera, ki jo pomaga ustvariti predvsem odlična naveza Nolanovih tenkočutnih klaviaturskih tekstur ter Barrettovih melodičnih kitarskih fraz je podkrepljena z igrivimi ritmičnimi okraski v režiji bobnarja Fudgea Smitha. Odličen uvod, ki z izjemo produkcije po slogu pošteno diši po osemdesetih, obenem pa, predvsem po Nolanovi zaslugi, pokaže tud njihov novi, nekoliko zrelejši obraz.
Melanholični in rahlo nostalgični ep "The Voyager" prikaže prirojeno sposobnost skupine za umetelno združevanje melodičnosti in kompleksnosti. Navkljub številnim kompleksnim aranžmajem in izobilju nepričakovanih časovnih zasukov niti za trenutek ne zgubijo melodičnosti. Že zasanjani uvod na akustični kitari nakaže, da gre za kompozicijo visoke intenzitete. Barrettove 'jokajoče' solaže, katerih se je priučil od Davea Gilmourja kompoziciji vtisnejo navdušujoč pečat melanholije, medtem ko se v ozadju pretakajo dramatične sintetizatorske zavese.
Tudi "Shane" vsebuje dolg 'keltski' uvod, ki bi znal biti v enaki meri všeč tako privržencem Pink Floyd kot Iron Maiden nakar se prelije v power balado srednjega tempa s številnim slidei vložki in s spremljajočimi orkestralnimi aranžmaji v ozadju. Barrettov vokalni register je resda pošteno omejen, a emocionalne zavzetosti mu ni nikoli moč očitati. "Prayer" se odpre kot povprečna balada, ki ne obeta veliko, a počasna izgradnja epskega motiva skozi bobnarski marš kompozicijo obsije s pozitivističnem vzdušjem, kar je dovolj, da je lahko navdušen sleherni privrženec skupine.
Melodramatični več kot 21-minutni ep "Queen of Hearts", ki je sestavljen v obliki tridelne suite, je precej bolj zanimiva kompozicija s številnimi fenomenalnimi kitarskimi in klaviaturskimi vložki in keltskimi aranžmaji ob katerih se lahko obliznejo vsi ljubitelji prog rockovskega revitalizma. Epski motivi in duhoviti ritmični načini se na eleganten način ves čas menjavajo, medtem ko ohranjajo melodično strukturo in epiko. Še posebno navdušujoč je zaključni del "The Last Waltz", ki je nekje vmes med himno in power balado. Zaključna ekološka budilnica "And We'll Go Hunting the Deer" se ponaša z dolgim sintetizatorskim uvodom, ki po vzdušju zveni celo rahlo 'Oldfieldovsko', na kar se prelije v atmosferično balado z okusnimi akustičnimi aranžmaji. Škoda, da je Barrettova vokalna globina precej siromašna, saj mu želeni epski učinek v refrenu uspe pričarati šele v navezi z Nolanovo vokalno spremljavo.
"The World" je bil eden ključnih albumov za nadaljevanje neo prog rockovskega izročila v devetdesetih, ko žanr ni bil več popularen. Po glasbeni plati mu razen šibkega Barrettovega vokala ni moč očitati ničesar. Nad njim so lahko navdušeni vsi tisti, ki jim je bližji melodični in nekoliko lahkotnejši pristop znotraj progresivnega rocka hkrati pa obožujejo tudi visoko tehnično podkovanost. Album predstavlja eno izmed najbolj nazornih inkarnacij prog rockovskega revitalizma, kar je lahko v enaki meri mišljeno kot pozitivna in negativna lastnost, saj je bilo pomanjkanje inovativnosti in resnega prog rockovskega avanturizma vse do nedavnega pri Pendragon skorajda kronična bolezen. Njihove zasluge za ohranjanje in preoblačenje glasbene zapuščine prog rockovskih velikanov v moderne produkcijske srajce ter s tem postopno obnovitev zanimanja publike za tako rekoč izumrl žanr pa so nedvomno bile in ostale velike.
na vrh