V debelo uro dolg in mnogoplastno skvašen glasbeni konglomerat so se pred kratkim združili trije glasbeni rock supermani, in sicer: Richie Kotzen (ex-Poison, ex-Mr. Big), Billy Sheehan (Mr. Big, Niacin. PSMS, Talas, David Lee Roth, Steve Vai) in nekdanji Dream Theater bombarder Mike Portnoy (Flying Colors, PSMS, Adrenaline Mob). Nova super rock skupina se imenuje The Winery Dogs in ne pozna prav nobenega obzirnega omejevanja, ko poprime za delo.
Osnovni kalup skladanja je Kotzenov in izhaja iz kreiranja njegovih samostojnih studijskih izdelkov. Zlasti nove dobe! The Mother's Family Head Reunion? Vzporednica je smiselna zlasti v razpoloženjskem smislu. Kotzen prinese komad (z besedilom). To je osnovni »primer«, ali recimo raje temeljni kalup, iz katerega nato skupaj razvijajo komad. Se pravi Kotzenova ideja. To je temelj, iz katerega raste unikatna pronicljivost glasbene zgodbe, imenovane The Winery Dogs. Kotzen je vselej na moč posrečeno kombiniral izrazno moč bluesa, motowna in soula z rockovsko krepostjo, k čemur je pretanjeno vgrajeval tudi svoj izjemen občutek za otipljivo vodilno melodijo. Da pa vsa reč ne bi bila tako preprosta in na uho trivialno rešljiva, sta tu Portnoy in Sheehan v kombinaciji sesipajoče ritem sekcije, ki s svojo nečimrno prodornostjo razbija predvidljive finte Kotzenovega komponiranja ter dodajata celotni zgodbi v končnem seštevku povsem unikatno glasbeno podobo v galaksiji!
Že prvi instrumentalni del uvodne Elevate ponudi Sheehanu in Portnoyu pravšnji alibi, da razsujeta vodilni motiv na prafaktorje! Naj vas ob tem ne čudi, če bo vaša spodnja čeljust v tistem trenutku bliže vašim gležnjem kot nosnicam. Kotzen bi imel definitivno letos novi studijski album zunaj, v kolikor ne bi skočil v navezo z The Winery Dogs. To dokazuje The Winery Dogs prvenec, ki se lahko pohvali z izjemno pestrostjo vodilnih Kotzenovih riffov in napevov. Ti zažigajo v vsebinsko polno otipljivi in jedrnati formi, kar dokazuje, da je Kotzen v izjemni komponistični formi in ga poganja izjemen kreativni navdih. Kotzen nosi v sebi tisti blues s prežeto bolečino in tančico obskure, kar prevaja njegov specifičen in nepogrešljivo obarvani vokal. Tudi ta album dokazuje, da se je Kotzen v zadnjih letih ustvarjanja razvil v izjemnega pevca. Lahko rečemo, da je Kotzen ujel korak z ligo najbolj prepoznavnih glasbenikov, ki so osupnili s kombinacijo dveh funkcij v eni osebi. (Žal pokojni) Alvin Lee (Ten Years After), Sting (The Police), Buck Dharma (Blue Oyxster Cult), Geddy Lee (Rush), Leslie West (Mountain), John Wetton (Asia), Burke Sheeley (Budgie), Mark Knopfler (Dire Straits), Eric Clapton (The Cream), David Gilmour (Pink Floyd),… spisek ni končan. In Kotzena lahko mirno uvrstimo v ligo teh glasbenih posebnežev, ki so danes veliki gospodje rock 'n' roll vrtiljaka. To so namreč rojeni genialci, ki v dani skupini nosijo tako močan izpovedni karakter, da cela glasbena izpoved skupine sloni prav na njih.
Vrnimo se nazaj k The Winery Dogs. Skladbe, kot so I'm No Angel, Damaged, The Dying, še posebej pa zaključna Regret, v kateri se Kotzen na moč všečno oprime piana, so trenutki, kjer se tudi Sheehan in Portnoy modro in pridno zadržujeta v "tresenju not" in tako dopuščata v teh točkah dominanco izjemnim strastem in emocijam Richieja Kotzena. Kotzen je briljanten. Na teh točkah natanko ve, kako skopariti in razporejati tone kitarske igre. Noben gradnik ga na naštetih skladbah v tem ne zasenči.
Vsekakor pa gurmani prihajajo k The Winery Dogs po izkustvo jam kulture! In to je prva in največja glasbena poslastica tokratne večerje. To je tisti zabavni duh spontanega odklopa, ki vnaša progresivno razgibanost - lahko rečemo tudi, da "rahlja" tisti Kotzenov princip skladanja (Kotzen se je še kot najstnik te veščine učil v poglobljenem poslušanju Hall & Oates). Glede na reputacijo trojke pri The Winery Dogs ne moreš v naprej napovedovati rezultatov. Igrajo lahko vsi vse, kar želijo. In več. Zato niti za hip vnaprej ne veš, kje se skrivajo sladostrastja in presenečenja treh velikih virtuozov. Občuti se, kako pravzaprav Sheehan in Portnoy mnogokrat potegneta za seboj Kotzena v drveče kitarske pasaže. V razviti hitrosti solističnih eskapad pa ga podvojuje Sheehan s harmonijami znamnitega rožljanja svoje bas kitare. Enakovredno. Hitrost igranja je to pot enaka. Ne glede na debelino strun. Sheehan je v tem oziru pač edinstven planetarni lik. Kotzen je v solažah podivjan. To divjaštvo na njegovih studijskih albumih nikoli tako očitno ne izstopa (Six Feet Deeper), kot to pot. A očitno nekaj več "grobosti" z njegove strani prav dobro dene, ob izkazani kulturi tipične igre kolosalnih ekipnih tovarišev Portnoya in Sheehana.
Na eno skladbo se odvrti tudi po več preklopov rapoloženjskih stanj. Album je tem elementu izjemno dinamičen. Tu je npr. poudarjen atmosferični kontrast v skoraj doomovsko zasnovani kitici Time Machine, kitici pa sledi stopnjevan »svetlobni preblisk« razvoja melodije skozi pred-refren v nalezljivi refren, ki hipoma zleze pod kožo. Velja namerč za enega najbolj spevnih na albumu.
Da ne bi dolgovezil. The Winery Dogs oziroma naveza vrhunskih glasbenikov v sestavi: Kotzen, Sheehan Portnoy je tu našla svoj novi dom, v katerem idealno sobiva! Vprašanje, če so sploh kdaj v karieri tako složno sobivali v skupinah, v katerih so zapustili svoj trajen in neizbrisen pečat. Pa naj si bodo to Kotzenova sodelovanja s Poison, Mr Big, nadalje Sheehanova v Mr. Big, da ne govorim o Mikeu Portnoyu. Ta je prav z The Winery Dogs našel samega sebe. Z izjemo projektov in skupin v navezi z Nealom Morseom, si upam trditi, da se Portnoy nikdar v karieri ni tako udobno počutil kot prav zdaj, ko je v The Winery Dogs. Ne čudite se, če vam bo to kdaj na kašnem pivu tudi sam osebno priznal. Dream Theater? Kdo? Še lažje bo pozabil na njih.
Odlično je spoznanje, da ne Sheehanovo ne Portnoyevo solistično divjanje ne daje občutka prenasičenosti na ploščku. Vsi trije glasbeniki so na albumu enakovredno izpostavljeni in se v dejanjih interpretacije ne »senčijo« med seboj. Od tod ugotovitev o polnem sožitju. Vse gladko teče in valovi na albumu. Od subtilno umirjenih trenutkov, trenutkov kompaktne složnosti, kjer je trojka hrupna, a melodično vzdržljiva, do dobesedno »vulgarno obscenih instrumentalnih ekscesov« - lepše povedano - akrobacij v norčijah polnega improvizacijskega iztržka, o čemer lahko večina prebivalcev naše galaksije le sanja. In ravno to je, ob vsem izkazanem mojstrstvu Kotzenovega komponiranja, še vedno glavni adut velike privlačnosti tega izdelka.
»The Winery Dogs« je strasten, vroč, v emocijah živo nabit. Album superlativov. Album unikatne karizme in jedrnato izpovedne avtentičnosti, ki od prve do zadnje sekunde ne preneha navduševati. Vrhunski Izdelek, ki ga zmorejo ponuditi le najboljši svetovni glasbeniki. Nič manj, nič več.
na vrh