Pendragon, nikoli niso sodili med najbolj inovativne progresivno rockovske skupine. Nekaj podobnega bi se sicer lahko trdilo za večino njihovih neo prog rockovskih tovarišev, ki so večinoma nadaljevali po slogovnih sledeh tistega, kar je bilo izumljeno že v sedemdesetih, ko je progresivni rock dosegel svoj komercialni zenit. Pendragon so tako skozi celotna devetdeseta ostali zaprisežni revitalisti simfoničnega prog rocka pod močnim vplivom legendarnih prog veljakov na čelu s Pink Floyd, Genesis, Camel in Yes. To neizpodbitno dejstvo je na »The Window Of Life«, njihovem četrtem izdelku, očitno bolj kot na katerem koli drugem Pendragon albumu, saj se celoten album sliši kot nekakšno neuradno posvetilo prej naštetim legendarnim imenom.
Poglavar skupine, kitarist in pevec Nick Barrett že od nekdaj malodane po božje časti Davida Gilmourja in neguje podobno kitarsko tehniko, a tokrat je v imitiranju slovitega Pink Floyd kitarista presegel samega sebe, saj določene solaže zvenijo kot, da bi jih preprosto prekopiral od svojega velikega vzornika. Večina skladb na albumu vsebuje določene aranžmaje, ki se slišijo kot da bi bili direktno prekopirani iz biblije prog rocka. Vse skupaj je sicer odigrano na izjemno visoki tehnični ravni in z izjemnim posluhom za bogate simfonične harmonije, kar poslušalec nekako tudi pričakuje od naveze med Barrettom in kultnim klaviaturistom Cliveom Nolanom (Arena, ex-Shadowland). Vseeno pa je doza 'sposojanja' dobro znanih motivov iz zakladnice prog rocka sedemdesetih celo za običajne Pendragon revitalistične manire tokrat nekoliko previsoka, da bi »The Window Of Life« lahko šteli med njihove najboljše dosežke.
Lep primer pretiranega izposojanja dobro znanih motivov prog zapuščine sedemdesetih je že uvodni ep »The Walls of Babylon«, kateri se med dolgim inštrumentalnim uvodom odpre z melodramatičnim zvokom Nolanovih orgel, na kar se glavni aranžma na čelu z Barrettovo jokajočo kitarsko solažo sprevrže v nekoliko bolj veselo verzijo Pink Floyd klasike »Shine On You Crazy Dimaond«. Pozorno uho bo v uvodnem delu zaznalo tudi določene zvokovne elemente Magnum klasike »How Far Jerusalem«. S tem pa 'izposojanja' kultnih prog motivov še zdaleč ni konec, saj Nolan izoblikuje orglarski aranžma, podložen na poskakujoče bobnarske ritem finese v režiji Fudgea Smitha, ki je skorajda popolnoma identičen tistemu z Genesis zimzelena »Watcher of the Skies«. Pozitivističen refren Pendragon po drugi strani potrdi v vlogi vodilnih 'veseljakov' neo prog rocka, vloge, katere se bodo nekako otresli šele v 21. stoletju. Na predhodnem albumu »The World« (1991) ta problem izposojanja motivov prog legend 70-ih še ni bil toliko očiten, tokrat pa je glavni razlog, da »The Window Of Life« pošteno trpi za pomanjkanjem artistične samobitnosti in relevantnosti. Barrettov tenki vokal z omejenim razponom je, kot običajno, najšibkejši člen Pendragon zvočnega izrazoslovja, kar pa uspešno kompenzira s številnimi melodično obarvanimi kitarskimi mojstrovinami pod prej omenjenim vplivom kitarske šole Davea Gilmourja.
»Ghosts«, ki od vseh skladb na albumu še najbolj spominja na nekatere dosežke z »The World«, se odpre kot balada z nekoliko patetično obarvano Barrettovo vokalno predstavo, na kar se prek mogočnih simfoničnih aranžmajev preseli v precej bolj energične ambientalne vode. Tokrat band v prvem delu te izrazito melanholične kompozicije demonstrira precej večjo dozo artistične samobitnosti, kar je pohvalno, a žal vse skupaj traja samo do glavnega prehoda, ko skorajda nesramno prekopirajo uvodni motiv z Genesis klasike »Dance On A Volcano«. Nekaj je črpanje navdiha, povsem drugo pa je kopiranje motivov, kot je to očitno v tem primeru. Sposojenemu motivu sledi preliv v dokaj zanimivo sekcijo, podloženo na hitrem tempu Smithovih dinamičnih bobnov, kjer Barrett postreže nekaj duhovitih kitarskih improvizacij, medtem ko je Nolan vseskozi odličen pri menjavanju med klavirskimi in sintetizatorskimi teksturami.
Ambiciozni ep »Breaking The Spell« je glavni kandidat za najboljše delo na albumu, saj poleg največje mere artistične samobitnosti od vseh del na »The Window Of Life«, vsebuje vse tiste elemente zaradi katerih so si Pendragon sredi osemdesetih prislužili kultni status. Barrettovo petje je prav tako najboljše na celotnem albumu, medtem ko Nolan vnovič briljira s polaganjem razvejanih orkestralnih zaves, ki v navezi z jokajočo slide kitaro tvorijo resnično veličastno atmosfero. Izjemna tehnična prefinjenost vseh Pendragon inštrumentalistov še posebno zablesti med daljšo inštrumentalno sekcijo sredi katere ne manjka obvezna 'Gilmour-jevska' solaža, medtem ko melodramatični zaključni refren poskrbi za enega izmed boljših zaključkov v njihovi celotni karieri.
»The Last Man On Earth« je skorajda 15-minutni ep, ki je celo še bolj ambiciozen od predhodnika, čeprav še zdaleč ne tako prepričljiv. Glavni šibki element na njem je razglašena, pretirano patetična Barrettova pevska predstava v uvodnem, baladesknem delu. Kakšen tehnično bolj prefinjen pevec bi v navezi z Nolanovimi slojevitimi orkestralnimi aranžmaji poskrbel za nepozabno vzdušje, medtem ko gospod Barrett izpade za malenkost preveč hlipavo, da bi koga prepričal kot dober vokalni interpretet. Toliko boljše so po pričakovanju njegove kitarske solaže, ki v navezi z Nolanovim sintetizatorskim carstvom poskrbijo za vrsto ikonoklastičnih harmonij. Melodramatični refren je, kljub Nickovemu omejenemu rangu, povsem soliden. Inštrumentalna sekcija v srednjem delu vnovič vsebuje določene Genesis finese sedemdesetih. Na tej skladbi so Pendragon prvič začeli dejavneje vcepljati večglasja, kar se nazorno sliši v njeni eterično obarvani srednji sekciji. Za zanimivo, nepričakovano popestritev poskrbi krajši, country-evsko obarvan vložek z orglicami, medtem ko ne manjka tudi obvezen epski zaključek.
»Nostradamus (Stargazing)«, ki je še eden izmed tistih veseljaško in optimistično razpoloženih Pendragon dosežkov, katerih so na začetku devetdesetih ustvarili lepo število, vsebuje v uvodnem delu monumentalno slide kitarsko solažo, kateri delajo družbo Nolanove razvejane orkestralne zavese. Prijetna melodija in lep refren se odlično vežeta na energične kitarske pasaže in dinamične sintetizatorske teksture, medtem ko ritmični utrip vsebuje karakteristične neo prog rock finese osemdesetih. To je še eden izmed boljših trenutkov albuma, ko člani banda ne podležejo svoji običajni fasciniranosti nad dediščino prog legend sedemdesetih.
Otožna zaključna balada »Am I Really Losing You?« je po drugi strani nekoliko manj navdušujoč dosežek v primerjavi s predhodnikom, saj tu vnovič pride do izraza Barrettova skorajda pregovorna vokalna šibkost, kateri ne gre v prid šibka interpretacija precej prozornega besedila. Besedila so bila sicer že od nekdaj ena glavnih hib te skupine. Pendragon tokrat vnovič podležejo svoji standardni bolezni kopiranja kultne prog rock dediščine, saj sicer izrazito lep in melanholičen zaključni motiv pošteno spominja na enega najbolj znamenitih trenutkov epskega Yes zimzelena »The Gates Of Delirium«.
»The Window Of Life« še zdaleč ni bil slab album, saj so Pendragon na njem vnovič prepričljivo dokazali svojo privrženost ambientalno lahkotnejšemu in melodično obarvanemu simfoničnemu prog rocku. Njegov glavni problem leži 'zgolj' v kroničnem izposojanju znamenitih motivov določenih prog rockovskih skupin, ki so s svojimi deli bistveno vplivali na razvoj Pendragon zvočnega izrazoslovja. Tisti glasbeni ljubitelj, ki dobro pozna zapuščino vseh prej omenjenih skupin, bo seveda v trenutku vedel, kje je nekoč že slišal skorajda identičen 'izposojen' motiv. Čeprav je tovrstno početje na »The Window Of Life« še vedno v razumnih mejah, da ne postane ekscesno, grenak priokus ob navzočnosti tako talentiranih glasbenikov ostaja vseskozi prisoten.
na vrh