Transatlantic so tako imenovana super-skupina z mednarodnim atributom, katero tvorijo nekdanji član ene najbolj popularnih progresivno rockovskih zasedb devetdesetih, ameriški pevec in klaviaturist Neal Morse (ex-Spock's Beard), član druge izmed dveh najbolj popularnih progresivno rockovskih zasedb devetdesetih, švedski kitarist in pevec Roine Stolt (The Flower Kings), član najbolj popularne progresivno rockovske zasedbe osemdesetih, angleški basist Pete Trewavas (Marillion) ter član najbolj popularnega prog metalskega banda vseh časov, ameriški bobnar Mike Portnoy (Dream Theater). Sleherni član skupine je torej prispeval svoj delež k zaznavni popularizaciji progresivnega rocka v obdobjih, davno potem ko je ta glasbeni žanr ali bolje rečeno glasbena usmeritev dosegla svoj zmagoviti zenit (69-74).
Že na prvi pogled se lahko govori o tako rekoč sanjski kombinaciji izjemne tehnične podkovanosti, altruizma, občutkov za ustvarjanje hipnotičnih aranžmajev ter bogatih izkušenj, podkrepljenih s samimi močnimi osebnostmi. Pravzaprav je za zasedbo samih imenitnežev celo koristno, da ne izdajo vsako leto novega albuma, saj bi lahko ob nenehnem druženju kaj hitro prišlo do spopada posameznih egov. Po dveh spodobnih albumih, ki navkljub vzhičenemu odzivu znotraj skorajda celotne prog rockovske komune, še zdaleč nista radikalno vplivala na sodobna progresivno rockovska obzorja, je sledil dolg premor za katerega so bile "krive" Nealove religiozne intrige ter njegova popolna preusmeritev v samostojno kariero. Vsi člani Transatlantic so kljub svojim običajnim dolžnostim z matičnimi zasedbami ostali v stalnem stiku in se lepega dne znašli v Morseovem studiu, kjer so začeli kovati ideje za težko pričakovani tretji album.
"The Whirlwind" je konceptualen album s 77-minutno naslovno kompozicijo. Slednja je iz taktičnih razlogov razdeljena na dvanajst ločenih, a konceptualno med seboj povezanih delov. Pisanje posameznih delov "The Whirlwind" suite je bilo razmeroma uravnoteženo med vsemi člani, čeprav se skozi album čuti največ vplivov Morseovega bivšega banda Spock's Beard in nekoliko manj tudi Stoltovih Cvetličnih kraljev. Opravka imamo torej s standardno fuzijo simfonično prog rockovskega relativizma z obilico prešernih melodij in mogočnih vokalnih harmonij s črpanjem na zvočnem izročilu nekaterih legendarnih zasedb kot so Genesis, Yes, Gentle Giant, Camel, Beatli, itd. Večino vokalnega kolača na albumu si je vnovič odtrgal Morse, medtem ko Stolt večino časa "caplja nekje v ozadju" in se ponavadi oglasi, kadar nastopi kak bolj dramatičen trenutek za ustvarjanje prepričljivega pevskega kontrasta.
Unikatne inštrumentalne tehnike vseh glasbenikov pridejo do dobrega izraza skozi celoten album, kar velja tudi za Trewavasove melodične bas delnice. Še posebno dejaven pri dokazovanju tehnicističnih spretnosti je po pričakovanju Portnoy, ki pa vendarle ne pretirava s kakim solističnim napihovanjem in se dokaj poslušno drži kohezivnega inštrumentalnega duha. Neal Morse je bil ponovno avtor večine besedil, zato imajo ta precejšen religiozen naboj in biblijske reference. Zračni vrtinec (se pravi naslov albuma) je bil uporabljen kot metafora turbulence znotraj človeških življenj. Tudi Stolt je prispeval svoj lirični delež in dodatno poskrbel zato, da znotraj Transatlantic sporočil ni najti nobenih negativizmov.
Po "Overture", kjer imamo opravka s krajšim kolažom različnih zvokov v stilu Pink Floyd standarda "Speak To Me", katerega izsek je mogoče prav tako slišati med poplavo različnih zvokov, nastopi čas za naslovno skladbo, katero napove pompozni simfonični aranžma. Osrednji motiv z več-harmoničnim sozvočjem klaviaturskih tekstur in kitarskih pasaž zelo spominja na nekatera pretekla dela Spock's Beard, kar bo lahko zaznal sleherni ljubitelj te skupine. Podobno bi se lahko reklo tudi za uvodni del "The Wind Blew Them All Away", medtem ko je "On The Prowl" mešanica marsičesa in prek Sotlovih kitarskih fraz vsebuje celo kanček bluesa. Morse si skozi večino kreacij da duška predvsem na Hammond orglah, ki poleg melotrona ostajajo njegov najljubši klaviaturski pripomoček. Največja moč Transatlantic skozi večino del so predvsem kvalitetne, melodične vokalne harmonije v domeni Morsea in Stolta, kakršne lahko najdemo na primer na "Out Of The Night", kjer kraljujejo mogočni, skorajda epski napevi. S pomočjo teh albuma ni težko osvojiti tistim, ki sicer niso privrženci običajne progresivno rockovske kompleksnosti in obsežnih, pompoznih aranžmajev.
Velik bonus "The Whirlwind" v primerjavi z obema predhodnikoma je najti tudi v dejstvu, da na njem ni najti kakega kolosalnega, več kot dvajsetminutnega ultra-kompleksnega epa (seveda, če sem ne štejemo celotne 77-minutne suite). Ponavadi so se prav znotraj tovrstnih gigantskih epov pokazale največje hibe zvezdniške formacije, ki je v takem primeru hitro razpadla na fragmente in ni več mogla vzdrževati povezave med glavo in repom kompozicije. Zaključni 12-minutni ep "Dancing With The Eternal Glory/The Whirlwind (Reprise)", najdaljša kompozicija na albumu, je nasprotno z močnim osrednjim motivom izpadel nadvse posrečeno in izpostavil njihove najboljše odlike.
Resnici na ljubo pa na "The Whirlwind" ni najti kakih pretresljivo vznemirljivih zvočnih odkritij, saj gre po pričakovanju za ohranjanje standardnega, prog rockovsko relativističnega recepta, le da spet v nekoliko pregneteni obliki, da ne bi bilo sledenje zvokovni tradiciji prog rockovskih velikanov preveč očitno. Kljub temu, da Transatlantic tovarišijo nikakor ne gre obtožiti kopiranja tu in tam nalašč vnesejo kakšen motiv, ki je več kot očiten poklon zapuščini skupin ala Camel, Yes, Genesis, Gentle Giant, Kansas, itd. Torej to kar je od ustvarjalne naveze Morse-Stolt že nekako samoumevno in na nek način, skozi prizmo promocije glasbenih legend nekega veliko bolj romantičnega glasbenega obdobja, tudi opravičljivo.
Z "The Whirlwind" mednarodna, super-zvezdniška zasedba, po pričakovanju ni postavila kakega novega mejnika znotraj brezkončnega sveta progresivnega rocka, a ponudila svoj doslej najboljši in najzrelejši izdelek, ki bo zagotovo dodobra potešil apetite večine prog rockovskih sladokuscev. Seveda gre tu v prvi vrsti za vse zveste pristaše Spockobradcev in Cvetličnih kraljev in ljubitelje simfonično prog rockovske tradicije. Vsi udeleženi glasbeniki ostajajo mojstri svoje obrti. Nekateri so od ustanovitve skupine v svojem izražanju celo zaznavno napredovali kot je to recimo v Portnoyevem primeru. Čeprav ne ponuja ničesar novega, je album od začetka do konca dovolj razgiban in zanimiv, da ob njem ne morejo zaspati tudi najbolj razvajeni in vsega vajeni prog rockovski zanesenjaki. Dokler bodo Transatlantic tvorili tako zelo posebni glasbeniki z izjemnimi talenti in veliko stopnjo kreativnosti, se bo zgodba o njihovem uspehu lahko še naprej uspešno nadaljevala in progresivni rock ne bo zapisan popolni obskurnosti.
na vrh