»The Well's on Fire« je bil enajsti studijski album angleških progresivnorockovskih pionirjev Procol Harum. Njihov zadnji album z originalnim klaviaturistom Matthewom Fisherjem je bil nekoliko boljši dosežek od sila povprečnega predhodnika »Prodigal Stranger« (1991) za katerim je po (ponovnem) slovesu originalnega kitarista Robina Trowerja ostal grenak priokus, medtem ko večina Procol Harum privržencev projekt »The Long Goodbye« (1995) ne šteje med regularne studijske albuma, saj je razen na novo odigranih klasik vseboval samo eno do tedaj še neobjavljeno skladbo. Od 'stare garde' sta na »The Well's on Fire« poleg Fisherja ostala samo še pevec, igralec klavirja in neuradni vodja banda Gary Brooker ter pisec besedil Keith Reid, ki je imel že od nastanka skupine status uradnega člana. Od »Prodigal Stranger« ekipe je ostal bobnar Mark Brzezicki (Big Country, Ultravox, The Cult), medtem, ko sta za novinca veljala basist Matt Pegg in kitarist Geoff Whitehorn (ex-If, Crawler), čeprav je bil slednji v bandu že od leta 1991 dalje, ko je zamenjal kratkotrajnega porvratnika Trowerja. Pegg, ki je najbolj znan po svojem sodelovanju z nekdanjim It Bites pevcem/kitaristom Francisom Dunneryem, je sicer sin dolgoletnega Fairport Convention in Jethro Tull basista Davea Pegga.
Prva polovica albuma je nekoliko močnejša od nadaljevanja, kjer prevladujejo nekoliko manj navdahjena dela kot, da bi skupini počasi začelo zmanjkovati skladateljskega navdiha. Brooker je bil kljub temu, da se je tedaj bližal šestdesetemu letu, še vedno v imenitni pevski formi. V navezi s Fisherjevim značilnim zvokom Hammond orgel, Whitehornovimi raznovrstnimi kitarskimi pasažami in Reidovimi prepoznavnimi besedili, ki so bila vnovič polna (samo)ironije, črnega humorja, ganljivega liriczma in družbeno zbadljivih sporočil, se mu je posrečilo, da na albumu večkrat zaživa tista romantična atmosfera, ki je odlikovala klasične Procol Harum albume izpred treh desetletij in več. »An Old English Dream« ima zelo posrečeno izbran naslov, saj se besedilo na črnohumoresken način dotika nostalgije povprečnega konservativnega Angleža po veličini nekdaj mogočnega imperija. Tihožitni klavirski aranžmaji so večkrat presekani z mogočnimi kitarskimi pasažami, medtem ko Brookerjev specifični vokal in Fisherjev topel zvok Hammond orgel v navezi pričarata kar nekaj klasične Procol Harum ambientalne magije.
»Shadow Boxed«, prepričjivo najbolj udaren dosežek na albumu, vsebuje posebnega gosta, Rogerja Taylorja (Queen), na gostujočem vokalu, ki s svojim značilnim falsetom v ozadju lepo skrbi za spremljevalne vokalne harmonije, medtem ko gre tokrat po zaslugi jeznih kitarskih pasaž, nabrušenih bobnarskih prehodov in neobičajno togotnega Brookerjeva petja za skorajda trdorockerski dosežek. Tej sila živahni stvaritvi sledi »A Robe of Silk«, ki je bolj tradicionalna Procol Harum skladba s šaljivim podtonom in šegavo klavirsko melodijo zaradi česar nekoliko spomni na sorodne humoreskne standarde iz preteklosti v stilu »Good Captain Clack« ali »The Devil Came From Kansas«. S spodobno, vendar nevznemirljivo klavirsko balado »The Blink of an Eye« se Procol Harum nenadoma zvokovno in produkcijsko spet znadejo v 21. stoletju, tudi zato, ker so Hammond orgle to pot potisnjene v povsem obrobno vlogo.
Bluesrockersko usmerjeni »The VIP Room«, kjer ponovno poskušajo zveneti nekoliko bolj 'moderno', se odpre z obetavnim rifom, medtem ko skladba kot celota za seboj pusti precej mešana občutja, saj kljub številnim energičnim pasažam in dobrim inštrumentalnim sekcijam deluje kot, da bi za vsako ceno želeli čim bolj posodobiti svoj zvok. Jazzovsko naravnani »The Question« predstavlja oster kontrast, saj večinoma počiva na sproščujočih klavirskih aranžmajih, funkovskih bas linijah in Brookerjevi nezgrešljivi vokalni toplini, medtem ko dodaten bonus predstavlja kratka, vendar iskriva solaža na Hammond orglah. »This World Is Rich (For Stephen Maboe)« je buditeljska balada s spremljevalnimi vokalnimi harmonijami na bazi gospela, ki prek Brookerjevega razžalostenega vokala opozarja na turobno krivičnost tega sveta v katerem se bohotijo vse večje socialne razlike. Žal bolj kot himna, ki bi poslušalca napolnila z družbenokritično energijo in zanosom po spremembah, izpade kot užaloščenega ptiča tožba. Enega boljših trenutkov zagotovo predstavlja romantična balada »Fellow Travellers«, ki je bila zasnovana na aranžmaju »Lascia Ch'io Pianga«, klasične mojstrovine legendarnega skladatelja Georgea Friderica Handela, saj po strukturi ter vzdušju nekoliko spominja na Brookerjevo nepozabno gostovanje na The Alan Parsons Project klasiki »Limelight«.
»The Wall Street Blues« je, kot pove že njegov naslov, spet nekoliko bolj bluesrockerski dosežek, ki kljub vživeti in energični izvedbi ter dobrim klavirskim aranžmajem za seboj ne pusti kakšnega globljega vtisa. »The Emperor's New Clothes« pa je ponovno bolj v sozvočju s tradicionalnimi Procol Harum romantičnimi baladami, kjer v besedilu ne manjka družbenokritičnega posmeha in ironije. Energični »So Far Behind«, kjer so vnovič v ospredju šelesteče orglarske mojstrovine in dramatične vokalne harmonije, še kar uspešno plove med funkovskimi ritmi in trdim rockom. »Every Dog Will Have His Day« je igriva stvaritev z duhovitim besedilom sredi katerega Brooker vnovič uspešno demonstrira svojo vokalno raznovrstnost, medtem ko si Fisher da duška z nabritimi orglarskimi variacijami. Sakralno obarvani inštrumental »Weisselklenzenacht (The Signature)«, kjer so v ospredju Fisherjeve orglarske mojstrovine, predstavlja dramatičen zaključek albuma.
»The Well's on Fire« nikakor ni bil napačen dosežek, saj se je v marsičem približal klasičnim Procol Harum ploščam. Očaki progresivnega rocka so se trudili ustvariti album s katerim bi se zvokovno uspešno premestili v 21. stoletje, ne da bi ob tem razočarali dolgoletne privržence ter žrtvovali svoj klasični zvok, kar jim je do neke mere celo uspelo. Po dokajšnjem razočaranju, ki ga je prinesel »Prodigal Stranger« je bilo to nadvse spodbudno in dokaz, da grejo stvari spet v pravo smer. Žal pa so na »The Well's on Fire« manjkali 'brezčasni' skladateljski dosežki, kakršne poslušalec nikoli ne pozabi tako, da ni možna prava primerjava z njihovimi najbolj prepoznavnimi zimzeleni. Po odhodu Fisherja, ki je kasneje, po dolgotrajnem tožarjenju glede skladateljskih zaslug pri hitu »A Whiter Shade of Pale«. dosegel to kar je želel, se Procol Harum dolgo časa niso več lotili ustvarjanja nove glasbe in so se na stara leta rajši posvetili koncertnim turnejam. To je bila bržkone precej pametna odločitev glede na to, da je bilo originalno ambientalno magijo iz šestdesetih in sedemdesetih, kljub Brookerjevi navdušujoči vokalni formi, težko ohranjati in obenem zveneti še čimbolj sodobno.
na vrh