Legendarni giganti progresivnega rocka Pink Floyd so z monumentalno progresivno rockovsko opero "The Wall", dvojnim konceptualnim albumom o samo-izolaciji, dosegli svoj vrhunec kar se tiče ustvarjanja albumov, ki so za vekomaj premaknili mejnike sodobne popularne in eksperimentalne glasbe. "The Wall" je bil v vseh pogledih najbolj ambiciozen projekt v njihovi povesti ter eden poslednjih progresivno rockovskih albumov za katere se še lahko reče, da so bili dejansko progresivni v smislu glasbenih inovacij z daljnosežnim vplivom na prihodnje generacije glasbenikov. Na oblikovanje njegove glasbene in konceptualne podobe je vplivalo več različnih dejavnikov.
Vrhovni vodja celotnega "The Wall" projekta je bil genialni, a muhasti basist, pevec in pisec besedil Roger Waters, kateri je do ostalih članov skupine do te stopnje gojil že odkrite diktatorske manire kar je na svoji koži najbolj občutil klaviaturist Richard Wright. Wrightovi dnevi v skupini so bili navkljub pomembnemu prispevku, ki ga je imel na tem albumu, po Watersovi zaslugi šteti, saj se je poslovil že takoj po njegovem izidu. Glavni razlog Watersove zahteve po Wrigtovem odhodu naj bi bil ta, da si je pred snemanjem albuma privoščil nekoliko predolge počitnice kot bi bilo to potrebno. Na "The Wall" turneji je sodeloval samo še kot priložnostni glasbenik.
Še slabši so bili Watersovi odnosi s kitaristom in pevcem Davidom Gilmourjem s katerim v studiu menda sploh nista več komunicirala. Ob tovrstnih razmerah ni bilo nobeno presenečenje, da je bil "The Wall" poslednji album v klasični Pink Floyd postavi. Poleg skrhanih odnosov med člani skupine in že več let ciničnega odnosa do glasbene industrije je na Watersov koncept o samoodtujitvi pomembno vplival neljub pripetljaj med "The Animals" turnejo, ko je nek "fan" med koncertom v Montrealu poskušal splezati na oder. Roger je na to reagiral tako, da je vsiljivcu brez pomisleka pljunil v glavo. Ta dramatična izkušnja je vse bolj vplivala na njegovo prepričanje, da med bandom in publiko obstaja neviden, odtujevalen zid, kar je kasneje postal dober izgovor za impozantne odrske spektakle z umetnim odrskim zidom.
Watersovi travmatični studijski in koncertni pripetljaji, pomešani z njegovimi socialističnimi pogledi na svet, otroškimi spomini na med vojno padlega očeta in razočaranjem nad glasbeno industrijo so bili ključni, da je konceptualna in glasbena podoba tega albuma polna mračnih odtenkov, ki na brezkompromisen način sevajo osiromašeno duhovno in emocionalno stanje posameznika znotraj zahodne ultra-kapitalistične družbe. Osrednja tematika albuma je samo-izolacija, katero ponazarja izgradnja metaforičnega zidu v glavi protagonista.
Cikel skladb slikovito pripoveduje odlomke iz življenja popularnega glasbenika po imenu Pink (njegova osebnost je bila deloma oblikovana po Watersovih osebnih peripetijah in njegovem tedanjem emocionalnem stanju ter tragičnih prigodah ustanovnega člana, "norega diamanta" Syda Barretta). Pink med vojno izgubi očeta (Watersov oče je bil ubit med 2. svetovno vojno) ter odrašča v naročju posesivne matere, ki mu onemogoča, da bi razvil pristne odnose s svojimi vrstniki. V šoli mukotrpno nabira znanje in se uči discipline pod palico tiranskih in izprijenih učiteljev. Vse te osebnostne travme pripomorejo, da se v njegovi glavi prilaga zidak za zidakom, kar pripomore k postopni izgradnji samo-izolacijskega zidu s katerim bi se rad skril pred družbo.
Potem ko odraste postane slaven rock glasbenik, vendar njegovo življenje obvladujejo droge, propadle čustvene zvene, skorumpirani menedžerji ter nenadni, nekontrolirani izbruhi nasilja. Po razpadu zakona doživi dokončen čustveni zlom ter pred družbo v svoji glavi izgradi imaginarni zid s katerim se popolnoma zapre vase. Halucinacije pripomorejo k temu, da v njem zrastejo diktatorske težnje. Nenadoma si sebe začne predstavljati kot neonacističnega diktatorja, ki svojo koncertno publiko dojema kot poslušne ovce med katerimi po izbiri kaznuje "manjvredne" osebke. Te na njegov migljaj odvlečejo iz dvorane. Sčasoma se njegova podzavest upre tej halucinogeni diktatorski blodnji.
Pretresen zaradi te travmatične izkušnje se začne gnusiti sam sebi ter si v glavi pripravi samo-obsodbo. To sojenje predstavlja vrhunec celotnega koncepta, ko se v glavi sooči z najbližjimi liki iz njegovega življenja. Njegov osebnostni sodnik ga uspe pripraviti do tega, da na koncu podre zid ter odpravi s samo-izolacijo do svojih prijateljev ter najbližjih oziroma oseb, katere je s svojimi dejanji najbolj prizadel. Vsakdo si lahko na koncu seveda ustvari lastno predstavo ali je Pink na koncu našel srečno v življenje brez namišljenega zidu ali pa je za vekomaj pristal v oblazinjeni sobi. Brez dvoma gre za enega najboljših konceptov, ki razen psihološkega prereza odtujenega posameznika ponuja tudi brezkompromisno zrcalo odnosov znotraj naše tekmovalne in pogostokrat medsebojno odtujene družbe. V vsaki skladbi se skriva še veliko različnih (pod) sporočil.
Tako kot pri večini Pink Floyd mojstrovin se glavna moč "The Wall" skriva v izjemni ambientalni raznovrstnosti zaradi katere si ni težko predstavljati posameznih podob iz Watersovega koncepta. Pink Floyd v svoji karieri ne prej, ne kasneje, niso zveneli tako teatralno in udarno kot zvenijo na večini "The Wall" kompozicij. Album je po vzdušju na splošno še bolj mračen in pritrjen na realna tla kot je bil predhodnik "Animals" (1977) z redkimi trenutki svetlobe. Nekatere udarne motive spremlja uporniška, skorajda punkovska energija, kar je velik razkorak od njihovih preteklih space rockovskih let, da o psihadelično-avantgardnih začetkih sploh ne govorim. Navkljub drugačnemu, bolj neposrednemu in veliko manj eksperimentalnemu pristopu, so Pink Floyd obdržali svoje običajne inštrumentalne odlike, kjer gre kot ponavadi izpostaviti Gilmourjeve melanholične slide finese in subtilne solaže ob katerih gredo še dandanes mravljinci po celem telesu.
Poleg Wrightovega običajnega zaledja orgel, klavirja in klavineta je bila uporabljena kopica sintetizatorjev, kar je na mestih prispevalo k poudarjeno orkestralnemu zvoku. Za Watersa se lahko reče, da je s teatralnim načinom petja in z izjemnim občutkom za dramatiko tu dosegel svoj vrhunec v vlogi pevca, saj nadvse prepričljivo "odigra" vloge Pinka in likov iz njegovega življenja. Gilmour je bil v pevski (pa tudi skladateljski) vlogi po Watersovi zaslugi sicer občutno zreduciran, a zato vse tri skladbe, katere vsebujejo njegov vokalni in skladateljski prispevek, spadajo med najboljše trenutke albuma (Young Lust, Run Like Hell ter še zlasti Comfortably Numb).
Watersova napol avtobiografska rock opera se odpre z "In The Flesh?", kjer se lahko v zaključku sliši šumenje nemških bombnikov, kar simbolizira nasilno smrt Pinkovega očeta med vojnim bombardiranjem. Ta dinamična skladba se odpre z umirjeno melodijo, katero se lahko kasneje zasledi na zaključnem "Outside The Wall" (s čimer je cikel sklenjen). Skladba s pomočjo Watersovega ciničnega vokala, dramatičnih kitarskih pasaž in orgel narašča proti dramatičnemu zaključku s hrumenjem bombnikov. "The Thin Ice" v uvodu vsebuje nežno klavirsko melodijo in spokojno Gilmourjevo petje, ki spominja na otroško uspavanko. V trenutku, ko vpade Watersov vokal skladba prevzame cinične odtenke, nakar udarna kitarska solaža poskrbi za nenaden, skorajda brutalen zaključek. Ta skladba predstavlja Pinkovo (izgubljeno) otroško nedolžnost in čas preden se je zavedel kaj se je zgodilo z njegovim očetom.
"Another Brick In The Wall, Part. 1" je prvi izmed treh medsebojno povezanih motivov, ki gradijo eno izmed najbolj prepoznavnih glasbenih tem v povesti rock glasbe. Vse tri spremlja uporniško vzdušje, povezuje sorodna lirična struktura in refren, medtem ko vsak naslednji izmed njih zveni čedalje bolj jezno in udarno. Prvi del je najbolj umirjen izmed vseh treh, saj vsebuje subtilno kitarsko solažo, ponavljajočo bas linijo in Gilmourjevo razmeroma nežno petje z občasnim izbruhom jeze, ko se protagonist začne zavedati očetove smrti in graditi zid. Najbolj znano, čeprav še zdaleč ne eno izmed najboljših stvaritev v povesti skupine napove teatralen vložek "The Happiest Days Of Our Lives". Srhljivi zvok helikopterja prekine ravnateljevo vreščanje, ki spominja na vpitje upravnika koncentracijskega taborišča. Pulzirajoči bas liniji se sčasoma pridruži Rogerjev ciničen vokal, ki pripoveduje o protagonistovi travmatični izkušnji s tiranskimi učitelji.
Po dramatičnem kriku sledi prehod v verjetno najbolj znani uporniški antem v povesti rock glasbe, "Another Brick In The Wall, Part. 2", skladbo, ki se je v povest zapisala kot njihov največji hit. Ta razvpita skladba, katera ponazarja Pinkovo sanjarjenje o možnosti, da bi se otroci uprli tiranskemu učitelju, se ponaša z masivnim zvokom bobnov, pulzirajočo bas linijo in unikatnimi kitarskimi vložki. K uporniški dramatiki bistveno pripomore otroški pevski zbor, ki nadgradi Gilmourjevo petje ter odpoje drugi verz in glavni refren. Zaključek pošteno zabeli jokajoča Daveova kitarska solaža, ki je v ozadju pospremljena z donečim zvokom orgel. Ob svojem izidu je bila to izvrstna in inovativna stvaritev, a njeno pretirano predvajanje po radiu je krivo, da marsikateri privrženec skupine dandanes meni, da je precenjena v primerjavi z njihovimi manj eksponiranimi skladateljskimi mojstrovinami.
Po vsej tej uporniški dramatiki sledi "Mother" s svojo umirjeno akustično melodijo in vokalno teatralnostjo, čeprav v nadaljevanju z vključitvijo dodatnih inštrumentov zavzame nekoliko kompleksnejše dimenzije. Tu gre za pomemben odsek iz Pinkovega življenja, ko se sooči s svojo pretirano posesivno materjo, katera ga želi za vsako ceno obdržati v svojem "naročju" tudi potem, ko odraste in v sebi vzdržuje strah pred tem, da bi si slučajno našel žensko in zaživel samostojno življenje. Glavna srž te odlične skladbe se skriva v kontrastnosti med Watersovovim vokalom, kateri se v vlogi Pinka kar topi od cinizma in Gilmourjevim nežnim petjem, kjer odlično opravi vlogo posesivne matere.
"Goodbye Blue Sky" je še ena skladba mnogih ambinetalnih kontrastov. Spokojnemu uvodu sledi dramatična sprememba v veliko bolj zlovešče vzdušje, katerega vzdržuje odlično Gilmourjevo petje in nežna melodija na akustični kitari. Na tem mestu Pink objokuje svoje uničeno otroštvo in življenje s posesivno materjo, nakar je otroštva nenadoma konec; postane rock zvezdnik ter se poroči s čimer njegovih osebnostnih travm še zdaleč ni konec. "Empty Spaces" vsebuje zlovešče zvoke na klaviaturah in kitari, tudi mrzlično oglašanje ljudi, kar napoveduje Pinkov odhod na turnejo. Pink je na tej stopnji rock zvezdnik in poročen, vendar imata z ženo nenehne težave zaradi njegove vse večje oddaljenosti. Rogers se v besedilu nenadoma vpraša kaj naj uporabi, da bo zid postal še trdnejši. Odgovor se skriva v rockovskih priležnicah, kar pa mu ne prinese zadovoljstva.
Sledi izvrstni "Young Lust", ena izmed najbolj udarnih kompozicij v njihovi povesti, kateri je naphan s številnimi trdo rockovskimi kitarski frazami, funkovskimi bas linijami in debelimi plastmi hammondk. Gilmourjeve udarne kitarske finese in neobičajno robat pevski pristop pripomorejo, da gre za eno izmed najbolj izstopajočih in kvalitetnih del na albumu. Pink po izkušnji z grupijevkami prek telefona zve, da ga žena vara. To dokončno pripelje k njegovemu živčnemu zlomu. "One Of My Turns" zelo dobro odraža ta zlom, saj vsebuje neuspešen dialog med Pinkom in začudeno, kasneje vse bolj prestrašeno priležnico, katero je povabil v svoje stanovanje. Waters zelo dobro odigra Pinkov čustveni zlom ter nenaden izbruh nasilja, ko sčasoma povzdigne vokal v katerem se mešata jeza na ženo in samopomilovanje. To stanje se nadaljuje na ultra-žalostnem "Don't Leave Me Now", kjer se Pink ob krhki klavirski melodiji utaplja v depresiji. Umirjenemu uvodu sledi prehod v temperamentnejšo sekcijo s presunljivo slide kitaro. Sledi tretji, najkrajši del "Another Brick In The Wall", ki je po zaslugi razkačenega Rogerjevega petja najbolj agresiven izmed vseh treh, saj v tem trenutku besni Pink sprejme odločitev, da v svojem življenju okrog sebe ne potrebuje več ljudi. Prvi del se zaključi s poslovilnim "Goodbye Cruel World", kjer Pink ob umirjeni melodiji sporoči, da je zid dograjen in s tem dokončana njegova samo-izolacija od zunanjega sveta.
Drugi del albuma se odpre s "Hey You", eno izmed najbolj pretresljivih kompozicij na albumu, kjer presune ledeno hladna melodija na akustični kitari in čustveno izpraznjeno petje. Vzdušje doseže vrhunec z odlično kitarsko solažo, katera je odigrana čez osrednji rif, nakar sledi izhod v dramatično akustično sekcijo. Ta skladba predstavlja trenutek, ko je Pinku nenadoma žal, da je pretrgal vse kontakte z zunanjim svetom ter si obupano želi, da bi jih lahko ponovno navezal. Njegove klice sčasoma prestrežejo "črvi", skupina militantnih skrajnežev in tu se začne Pinkova postopna prelevitev v neonacističnega diktatorja. Na "Is There Anybody Out There?" še vedno neuspešno poskuša navezati stike, kar ponazarjajo obupni klici ter melanholična solaža na akustični kitari.
"Nobody Home" vsebuje tenkočutno melodijo na klavirju in cinično Rogerjevo petje, ki slikovito opisuje Pinkovo osamljeno življenje znotraj mentalnega zidu. Ob njem ni nikogar s katerim bi lahko komuniciral. Obkrožen je samo še s svojimi materialnimi posestvi. "Vera" predstavlja enega izmed Rogerjevih ciničnih vrhuncev, saj gre za skladbo, katera je navdahnjena po Veri Lynn, britanski pevki iz časov 2. svetovne vojne. Slednja je pela popularno skladbo "We'll Meet Again" v kateri je obljubljala srečanje svojcev po koncu vojne, česar Roger (oziroma Pink) zaradi očetove smrtni ni nikoli doživel. Watersovo tožeče petje spremljajo presunljivi orkestralni aranžmaji. "Bring The Boys Back Home" je grajen na pompoznih, militarističnih zvokih, ki dajejo vtis vojaške koračnice s čimer je Roger želel poudariti nesmisel vojne ter sporočiti, da vojne ali kariere nikoli ne bi smele odtujevati družin.
S tem je vse pripravljeno za veliki vrhunec albuma - fenomenalni ep "Comfortably Numb", kjer Gilmour z dvema presunljivima solažama pripravi pravcati kitarski razodetji ob katerih gredo mravljinci kot za šalo svojo pot po telesu. Po mojem prepričanju gre za resnega kandidata za najboljšo stvaritev v povesti skupine in enega izmed najveličastnejših dosežkov v povest rock glasbe. Ta nepozabna umetnina je bila prvotno mišljena za Daveov prvi samostojni album, vendar se je na srečo po treznem premisleku odločil drugače. Skrivnostni začetek v katerem se odvija dialog med Pinkom in njegovim zdravnikom spremljajo melanholične plasti sintetizatorjev. Pinkovo vlogo v refrenih odlično odpoje Gilmour, medtem ko doktorja "odigra" vselej cinični Waters.
Doktor poskuša Pinka na priprošnjo menedžerja s sedativi usposobiti za koncert, kar spremljajo protagonistovi kriki bolečine in posledično tudi mentalne blodnje. Sčasoma nastopi prehod v ambientalno svetlejšo, skorajda dvigujočo sekcijo, kjer očara emocionalno izjemno doživeto Gilmourjevo petje, podkrepljeno z mogočnimi orkestralnimi zavesami in prijetno melodijo na akustični kitari. V trenutku, ko vpade prva izmed Daveovih neverjetno prefinjenih solaž se melanholično vzdušje v katerem se vendarle skriva zrnce upanja dvigne še za eno stopnjo navzgor. Druga Daveova solaža je še bolj pretresljiva od prve in doseže naravnost osupljive ambientalne dimenzije. Po mojem na nobeni drugi kompoziciji v njihovi povesti Gilmour ni tako razločno demonstriral zakaj hkrati spada med najboljše kitariste vseh časov in emocionalno najbolj srčne pevce v rocku. Waters je resda prispeval koncept in ustvaril glavnino del, a je zato Gilmour ustvaril najboljšo kompozicijo na albumu.
"The Show Must Go On" predstavlja Pinkovo notranjo razcepljenost, kaj storiti po postavitvi zidu; nadaljevati izoliranost ali se prisilno odpraviti na koncert. Na koncu prevlada slednje kar privede do halucinacij. Ta svečana kompozicija ima po zaslugi večdelnih vokalnih harmonij in tenkočutnih aranžmajev na klavirju močan Queenovski pečat kar je nekako ironično, saj so slednji leta 1991 posneli skladbo z istim imenom. Na "In The Flesh" se obnovi izvorna tema iz začetka albuma, kjer vladajo eksplozivni izbruhi orgel. Temu sledi prehod v mirnejši sekcijo, katero napovejo zborovski vokali. Ciničnemu petju sledi zaključek z vzkliki "hammer, hammer". Kladiva predstavljajo simbol Pinkove namišljene neonacistične partije. Slednji se v tem delu koncepta zaradi halucinacije, katero je povzročila droga, začne doživljati v vlogi neonacističnega diktatorja, ki lahko s svojimi privrženci počne kar ga je volja.
Sledi še ena izmed Gilmourjevih skladateljskih mojstrovin, "Run Like Hell", kjer posebno navdušijo njegove prefinjene kitarske pasaže, položene na utripajoči bas liniji, medtem ko Wright prispeva edino klaviatursko solažo na celotnem albumu. Pink si tu v namišljeni vlogi diktatorja predstavlja svoj koncert kot rasistično racijo nad ogroženimi manjšinami, kar slikovito spremljajo različni zvoki oglašanja njegovih nestrpnih podanikov in njihovih žrtev. Na "Waiting For The Worms" je njegova transformacija v rasističnega voditelja dokončana kar spremljajo hujskaški, skorajda nerazločni govori prek megafona, skandiranje drhali ter marširajoč, militanten ritem. Vse skupaj spremlja cinična lirična ekspresija. Treba je priznati, da Waters poskrbi za zares odlično imitacijo Oswalda Mosleya, britanskega fašističnega voditelja izpred druge svetovne vojne. Vzdušje skladbe iz sekunde v sekundo postaja temačnejše dokler se ne spremeni v zlovešče skandiranje "črvov", se pravi Pinkove skrajnodesničarske partije.
Po popolni kakofoniji zvokov, ki ga povzroči čedalje večji gnev fašističnega voditelja, nenadoma nastopi dramatičen konec Pinkovih rasističnih blodenj, kar ponazori nenaden prehod v "Stop", kjer spozna kam je zabredel in se začne gnusiti sam sebi. S tem je vse nared za veliki, skrajno srhljivi in pretresljivi finale "The Trial", kjer si Pink v glavi pripravi lastno sojenje, tako da se sooči z vsemi osebami zaradi katerih je zgradil zid. Ta dramatični klimaks predstavlja zanimiv unikat njihove kariere, saj vsebuje elemente muzikala z orkestralnimi vložki in vmesnimi zborovskimi napevi. Zanimivo je spoznanje, da so nekateri orkestralni aranžmaji v tej skladbi pomembno vplivali na glasbo v filmih kultnega režiserja Tima Burtona. Osrednji zvezdnik skladbe je nedvomno Waters, kateri s svojim teatralnim, včasih skorajda grotesknim petjem odlično odigra vlogo prevzetnega sodnika ter likov iz Pinkove preteklosti kot so ravnatelj, mati in bivša žena. Pinkova samoobsodbo se konča z zaključnimi dramatičnimi pozivi k zrušitvi zidu.
Na zaključnem "Outside The Wall" se Pinkov zid končno podre s čimer je konec njegove agonije in nastopi priložnost za katarzo. Tako se na nekoliko ironičen način z isto prijetno melodijo, katero je bilo moč slišati na začetku albuma, zaključi ta monumentalni konceptualni cikel pri čemer je Pinkova nadaljnja usoda odprta posameznikovi lastni interpretaciji. Moralno sporočilo koncepta pa bi se lahko glasilo, da se z notranjimi ali zunanjimi zidovi (obojih je tudi po padcu Berlinskega zidu še vedno preveč po svetu) ne da rešiti problemov, temveč samo v medsebojnem sodelovanju in povezovanju.
"The Wall" je eden izmed tistih monumentalnih albumov, ki so se v povest rock glasbe za vekomaj zapisali z zlatimi črkami ter pripomogli k temu, da bo legenda o Pink Floyd živela večno. Watersov koncept o samoodtujitvi pa je dandanes bolj aktualen kot kdajkoli prej. O številnih odlikah tega izjemnega albuma je bilo skozi celotno recenzijo povedanega veliko, zato nima smisla, da bi še naprej izgubljal besede s katerimi bi poskušal dovolj prehvaliti enega največjih dosežkov sodobne glasbene umetnosti. Brezčasna mojstrovina pa je zahtevala svoj davek v razpadu klasične Pink Floyd zasedbe, katera se na veliko žalost večine njihovih privržencev po Wrightovi prezgodnji smrti ne bo nikoli več zbrala skupaj. Za vse ljubitelje te glasbene in konceptualne umetnine je nujen ogled istoimenskega filma iz leta 1982 v režiji Alana Parkerja in z Bobom Geldofom v glavni vlogi, čeprav sem prepričan, da si ga je večina tistih, ki se štejejo med privržence skupine že zdavnaj ogledala.
na vrh