»The Wake of Magellan« je bila še ena konceptualna metalska opera v režiji kultnih ameriških prog/power metalcev Savatage, katera je bila v aranžerskem, konceptualnem in ambientalnem oziru celo njihov najbolj dovršen izdelek (do zdaj). Po »Hall of the Mountain King« (1987) je bil to njihov prvi studijski album, na katerem se je pojavila ista zasedba, ki je posnela predhoden album, prav tako konceptualni »Dead Winter Dead« (1995). Poglavar skupine, karizmatični pevec in klaviaturist Jon Oliva, si je počasi začel nabirati pevskih moči, tako da je na albumu prispeval glavni vokal na skladbah »Another Way« in »Paragons Of Innocence«, medtem ko je njegov pevski 'namestnik' Zachary Stevens na tem albumu uprizoril morda celo najboljšo pevsko predstavo v svoji celotni karieri.
Navdušujoči kitarski duet v podobi Chrisa Cafferya in Ala Pitrellija je v tej fazi deloval že kot odlično podmazan stroj in se medsebojno odlično dopolnjeval. Caffery je do tedaj po tehnični plati napredoval z osupljivo hitrostjo in slogovno postajal vse bolj dostojna in upravičljiva zamenjava za pokojnega Crissa Olivo. Stari bas kitarski maček Johnny Lee Middleton se je odlično ujel z Jeffom Plateom, tako da je veliko manj pogrešal nekdanjega bobnarskega kamerada Stevea Wacholza. Našteta imena so tako rekoč zagotavljala artistični uspeh, čeprav se kakšnih komercialnih uspehov po čezatlantskem hitu »Christmas Eve Sarajevo 12/24« niso več nadejali.
Ključno besedo pri oblikovanju koncepta in besedil na albumu je imel, tako kot ponavadi, dolgoletni producent Paul O'Neill, možakar, ki je bil poleg bratov Oliva najbolj zaslužen za to, da so se Savatage v osemdesetih povzpeli iz srčnega, vendar obskurnega banda, ki se je že na začetku spopadal s številnimi težavami, v enega najbolj unikatnih predstavnikov progresivnega metala. Za »The Wake of Magellan« koncept je O'Neill kot osnovo uporabil dva aktualna, precej tragična dogodka iz tistega časa, se pravi iz sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja. Prvi dogodek je bil povezan z incidentom na tovorni ladji Maersk Dubai, ko je kapitan ladje ukazal, naj čez palubo v morje vržejo tri slepe potnike; romunske imigrante. Sledil jim je še četrti, katerega je nesebično rešil eden izmed članov ladijskega osebja, ki je v ta namen tvegal lastno življenje. Drugi resnični dogodek, ki je prav tako vpleten v »The Wake of Magellan« koncept, je zgodba o irski novinarki Veronici Guerin, ki je strastno raziskovala skokovito porast ilegalnih drog med irsko mladino in bila zaradi svoje pretirane radovednosti na koncu ubita. O njej sta bila kasneje posneta tudi dva filma.
Oba omenjena tragična dogodka iz resničnega življenja, ki sta se izrazito religioznega O'Neilla globoko dotaknila, je prelil v izmišljeno zgodbo o ostarelem španskem mornarju Hectorju Del-Fuegu Magellanu, ki zase trdi, da je potomec legendarnega portugalskega pomorščaka Ferdinanda Magellana, prvega človeka, ki je obplul svet (pravzaprav se je to, po Ferdinandovi smrti leta 1921 na Moluških otokih (današnji Filipini), posrečilo njegovi posadki), čeprav starcu tega nihče ne verjame. Stari mornar se je, naveličan opazovanja tega, kako svet, ki ga je nekoč poznal počasi propada pred njegovimi očmi, poleg tega je ostal čisto sam, odloči narediti konec svojemu življenju. V ta namen se z majhnim čolnom odpravi na odprto morje, kjer želi doživeti smrt v epskem 'vikinškem slogu'. Sredi njegove razburkane plovbe se nenadoma razdivja nevihta. Medtem, ko sredi besnenja narave starec pričakuje hiter konec, nenadoma v vodi zagleda utapljajočega se človeka.
Ob tem prizoru v trenutku pozabi na samomor ter se odloči pomagati utapljajočemu se nesrečniku, kar se mu kljub starosti nekako posreči, tako da na koncu oba preživita. Po tej travmatični izkušnji pozabi na svoj prvotni namen ter se odloči, da bo poslej slavil vsak trenutek življenja, ki mu je še preostal. Po vrnitvi na obalo opazi, da je nekdo popravil njegovo staro peščeno uro, kar mu še bolj osmisli na novo pridobljeno vero v življenje. Marsikdo bo ugotovil, da je koncept nekoliko preveč po ameriško naiven in religiozen, vendar je O'Neill podobna sporočila, ko 'posameznik s pomočjo na novo pridobljene vere ali s pomočjo ljubezni premaga temo in smrt' podal že na prejšnjih konceptualnih metal operah, se pravi »Streets« (1991) in »Dead Winter Dead«.
Sleherna skladba na »The Wake of Magellan« predstavlja delček konceptualnega mozaika. Ta se začne sestavljati že z uvodnim, klavirsko orientiranim inštrumentalom »The Ocean«, ki je v ozadju podkrepljen z odločno kitarsko frazo. »Welcome« predstavlja klasično Savatage otvoritev v kar se da pompoznem, simfonično-operetnem slogu, kjer se Stevensov tenor predstavi v najboljši možni luči in poslušalca sredi žagajočih kitarskih pasaž in veličastnih simfoničnih aranžmajev popelje v jedro zgodbe o ostarelem španskem mornarju, ki se odpravlja na poslednjo plovbo. »Turns To Me« vsebuje vse najboljše Savatage zvočne elemente. Subtilna otvoritev te mogočne skladbe, ki pripoveduje o mornarjevi izgubljeni ljubezni iz mladostnih let, je kmalu presekana z žgočimi kitarskimi pasažami, medtem ko ritem naglo preide v hitrejše sfere. Stevens se vnovič izkaže kot izjemni vokalni akrobat, ki s peresno lahkoto menja med subtilnostjo in agresijo. Trši trenutki, ki spominjajo na zgodnja težko metalska 'Sava' leta, so okusno združena z veličastnimi simfoničnimi aranžmaji in končen rezultat je izrazito epsko vzdušje, ki sicer prevladuje skozi celoten album. Najbolj pomembno je to, da si lahko poslušalec med poslušanjem z lahkoto predstavlja poslednjo pot ostarelega Magellanovega potomca.
»Morning Sun« predstavlja izjemen kontrast, saj je polna optimističnega, celo vedrega vzdušja, kar še posebno velja za uvodno melodijo na akustični kitari. Kmalu napoči udaren del, kjer Stevensov vokal ob srditih kitarskih pasažah zavzame togotne dimenzije. Starec se tu še vedno ozira v preteklost in ugotavlja, kako so se vsi njegovi mladostniški ideali izjalovili in je na koncu postal človek, kakršen ni nikoli želel biti. Kitarski 'dvoboj' med Cafferyem in Pitrellijem je prava paša za ušesa vseh ljubiteljev kitarskih herojev, medtem ko v nadaljevanju navdušita tudi s krajšimi tercetnimi harmonijami. Na »Another Way« se na glavnem vokalu znajde pevska 'legenda s težavami', se pravi Jon Oliva. Ni treba izgubljati besed, da gre za enega najboljših trenutkov na albumu, kjer se uspešno združita dve različni eri te kultne skupine, zgodnja težko metalska in kasnejša simfonična/prog metalska. Jonov umazani bariton poskrbi za izjemen kontrast med mogočnimi kitarskimi pasažami in epskimi simfoničnimi aranžmaji.
Na »Blackjack Guillotine«, ki pripoveduje o posledicah zlorabe trdih drog, vokalno štafeto vnovič prevzame togotno razpoloženi Stevens. Relativno brutalen uvodni del, kjer vladajo žgoče kitarska pasaže in neusmiljeno mlatenje bobnarske postavitve, se sčasoma umakne temperamentni inštrumentalni sekciji, sredi katere potekajo duhovite kitarske variacije na relaciji Caffery-Pitrelli. »Paragons Of Innocence«, ki se odpre z drdrajočimi bas linijami, prav tako sodi med enega boljših trenutkov albuma. Jon Oliva vnovič učinkovito prevzame vokalno žezlo in se izkaže z eno svojih najboljših pevskih predstav po vrnitvi iz vokalne 'upokojitve', ko v vlogi razsrjenega grozoviteža zveni tako kot v najboljših časih. Tudi neobičajen eksperiment s kratkim 'raperskim' vložkom sredi pekočih kitarskih pasaž in Plateovih brutalnih bobnarskih krošejev izpade na moč posrečeno. »Complaint In The System (Veronica Guerin)«, ki pripoveduje o tragični zgodbi Veronice Guerin, je ena izmed njihovih najboljših socialno kritičnih skladb in si že zato zasluži posebno pohvalo. Stevensov vokal je v ozadju podprt s spremljevalnimi vokali, ki so namerno potegnjeni skozi vokoder, da bi zveneli čim bolj robotsko v skladu z mračno atmosfero, ki je v popolnem sozvočjuu z distopičnim besedilom o zmagoslavju 'velikega brata'.
Vzdušje razbesnele nevihte na morju se uspešno ustvari na »Underture«, izvrstnemu 'queenovskemu' inštrumentalu z veličastnimi orkestralnimi elementi, katerega se lahko obravnava kot uvod v najboljšo skladbo na albumu, ki je nekaj najboljšega, kar so Savatage ustvarili v Stevensovi eri. To je kar epska naslovna stvaritev, se pravi »The Wake of Magellan«, ki predstavlja ambientalni in konceptualni vrhunec celotnega albuma, ko se stari mornar med nevihto znajde sredi ocena in še vedno obremenjen s spomini iz preteklosti koleba pred usodno odločitvijo. Ta magnum opus vsebuje preklemano učinkovit epski refren, v katerega Stevens položi svoje najgloblje emocije, medtem ko se ves čas, kot valovi razburkanega morja, med seboj menjajo melodramatične simfonične pasaže in razdražene kitarske variacije. Za veliki finale pa poskrbijo 'queenovske' večglasne harmonije, ki iz sekunde v sekundo dvigujejo dramatično vzdušje do končne erupcije.
Optimistično naravnana power balada »Anymore« predstavlja svečan, skorajda religiozni trenutek, ko se starec, potem ko reši utapljajočega se človeka, odloči za življenje. Tudi tu sredi srboritih kitarskih pasaž vladajo mogočni simfonični aranžmaji na klavirju, medtem ko Stevens vnovič na izjemno vživet način 'pripoveduje', kako se stari mornar prebudi iz čustvene otopelosti. Besedilo resda tokrat izpade nekoliko neokusno, za malenkost preveč po ameriško 'pocukrano'; srečni konec za tavajočega v temi, ki je naposled našel svojega 'boga' in postal nov človek – nekakšen klasični recept za zdravljenje ameriških alkoholnih (in drugačnih) odvisnikov, ki kasneje vse prevečkrat postanejo verski fanatiki (Jon Oliva osebno gotovo zelo dobro pozna to zgodbo).
»The Storm« je še en klavirsko usmerjen inštrumental, ki kmalu zavzame melodramatične dimenzije, za kar še posebno poskrbijo mogočne kitarske solaže v režiji obeh kitaristov. Pitrelli je bil od nekdaj izjemen tehnični kitarski mojster, kar so ljubitelji Alicea Cooperja in Asia-e do tedaj že dobro vedeli. S svojo tehniko je zelo pozitivno vplival na Cafferya, ki je po vrnitvi k Savatage vendarle dozorel v primernega naslednika Crissa Olive. »The Hourglass«, na katerem se nekako združijo v zvočnem kolažu ključni elementi, ki so odlikovali večino prejšnjih skladb, predstavlja veličasten zaključek albuma s številnimi dramatičnimi kitarskimi variacijami. Stevens s svojo strastno pevsko predstavo položi še zadnji košček v sestavljanko mozaika s 'pripovedjo' o starčevi vrnitvi na obalo, ko najde svojo staro peščeno uro in ugotovi, da jo je nekdo popravil. Očitno Hector Del-Fuego Magellan na tem svetu ni več sam, temveč ima novega prijatelja.
Ponovna izdaja albuma iz leta 2002 vsebuje dve bonus skladbi, ki sta v slogovnem smislu precej nepotrebna dodatka k regularnemu delu. Sijajna power balada »This Is Where You Should Be« je bila napisana že v obdobju nastajanja albuma »Hall of the Mountain King«, kar se lahko slogovno občuti na vsakem koraku, poleg dejstva, da je bil vokal Jona Olive tu še veliko bolj 'svež'. »Desiree« je akustična, na klavirju položena ljubezenska balada s skorajda nabožnim podtonom; soliden dosežek, a v primerjavi z njihovimi najboljšimi baladami nič posebnega.
»The Wake of Magellan« je v vseh ozirih artistični vrhunec ene izmed najbolj unikatnih metalskih zasedb vseh časov. V primerjavi z »Dead Winter Dead«, ki je bil za nekatere poslušalce ne samo preveč temačen in celo nekoliko depresiven, temveč tudi pretirano orkestralen, je »The Wake of Magellan« slogovno najbolj uravnotežen in epski Savatage dosežek iz njihovega prog metalskega obdobja. Žal je bil to poslednji Savatage album s Stevensom v postavi, saj jih je ta iz precej banalnih, družinskih razlogov leta 2000 zapustil, tako da je mesto za mikrofonom na koncu spet prevzel 'stari dobri' Jon Oliva.
Stevensov odhod je z današnjega vidika še toliko manj razumljiv ob dejstvu, da je v naslednjih letih s svojo skupino Circle II Circle ustvarjal glasbo, ki je bila zelo podobna njegovi zapuščini s Savatage. Pitrellijev odhod k Megadeth leta 2000 po drugi strani ni bil šokanten in ni pustil tako dramatičnih posledic, saj so Savatage skozi večino svoje kariere delovali z enim kitaristom. Oliva, Caffery, Middleton in Plate so ob nadaljevanju orkestralnega, neoklasičnega stranskega projekta Trans-Siberian Orchestra v naslednjih letih zmogli moči za še en, kot se je kasneje izkazalo, (zelo verjetno) poslednji Savatage studijski album, »Poets and Madmen« (2001), ki se je izkazal za na moč dostojno slovo.
na vrh