Švedski progresivnorockovski nadobudneži Beardfish so z »The Void« ustvarili že svoj sedmi studijski album v manj kot devetih letih, kar pomeni da so ves ta čas hiperproduktivni pri ustvarjanju ritmično kompleksne in aranžersko nadvse bogate glasbe, kjer do polnega izraza pridejo vse njihove virtuozne vrline. Kljub temu, da je od prejšnjega albuma »Mammoth« (2011) minilo manj kot eno leto so eklektični progresivci pohiteli s stvaritvijo »The Void«, ki je slogovno precej drugačna zgodba kot predhodnik, saj so na njem, v nasprotju z večino pričakovanj, nekajkrat zavili tudi v svet progresivnega metala.
Beardfish namreč še nikoli poprej niso zveneli tako mračno, brezkompromisno in brutalno kot na posameznih »The Void« skladbah, kjer ne manjka drdranj dvojne bas stopalke, nasršenih kitarskih pasaž in celo občasna, sicer sila redka raba vokalne tehnike grčanja, kar bi klaviaturistu/pevcu Rikardu Sjöblomu po preteklih pevskih podvigih kar težko pripisali. Očitno, da je fantom iz Beardfish, ki so si zaželeli novih zvočnih eksperimentov, kar so nakazali že na »Mammoth«, za nekaj časa zadišala metalska scena, kjer so bili Skandinavci vedno močni. No, vsak preplah, da so Beardfish popolnoma mutirali v tehnično agresivni prog metal band je odveč, kajti tovrstna ugotovitev velja samo za nekaj uvodnih skladb, medtem ko na albumu še vedno prevladuje njihov prepoznavni simfoničnoprogrockovski pristop pod zaznavnim vplivom prog legend na čelu z Genesis, King Crimson, Yes in Gentle Giant.
»The Void« ni povsem konceptualen album, čeprav osrednjo mesto na njem zavzema epska, večdelna suita »Note«, ki nadaljuje štorijo uvodne naracije »Introduction« o jasnovidnem čarovniku, ki zapusti ta propadajoči svet ob katerem občuti vse večjo notranjo praznino in se poda v neko drugo, bolj prijazno dimenzijo. Čez nekaj časa ga premaga radovednost, zato se vrne nazaj v naš svet in ugotovi, da je edino kar se je v tem času spremenilo na boljše on sam. Na uvodni naraciji o čarovniku je v vlogi pripovedovalca gostoval klaviaturist/pevec Andy Tillison iz skupine The Tangent, katero so Beardfish leta 2008 spremljali na turneji v vlogi predskupine.
Beardfish že na uvodnem rušilcu »Voluntary Slavery« bolj spominjajo na kakšne Fates Warning in občasno na progmetalsko verzijo Opeth kot pa na svoje starošolske prog rock vzornike, pri čemer je tudi Sjöblomov vokalni pristop nekoliko bolj agresiven kot običajno, saj se občasno odloči tudi za krajša deathmetalska grčanja. Vseeno med trdorockerskimi kitarskimi pasažami in neusmiljenimi bobnarskimi krošeji vladajo melodični prehodi in inteligentne inštrumentalne variacije, tako da na koncu ta neobičajni progmetalski eksperiment izpade celo zabavno. »Turn To Gravel«, ki nadaljuje neobičajno slogovno usmeritev, je še bolj mračna in nihilistična skladba z umazanimi kitarskimi pasažami in divjimi prehodi, medtem ko je Sjöblomov vokal poln srda in bolečine. Brutalne in 'supersonične' improvizacije kot za šalo 'odpihnejo glavo' in bodo všeč vsem ljubiteljem brezkompromisne tehnične superiornosti.
Na odličnem »They Whisper«, ki poskrbi za izjemni slogovni kontrast, Beardfish končno dokažejo, da še niso pozabili igrati simfoničnega progresivnega rocka in tako osrečijo tradicionalne privržence s svojimi značilnimi aranžerskimi in improvizacijskimi triki. Nepredvidljivi ritmični načini in časovni prehodi so tu vseskozi v prvem planu, medtem ko Sjöblom na vsakem koraku dokazuje, da ni samo izjemni vokalni kameleon, temveč tudi strastni klaviaturski virtuoz, ki obožuje epske simfonične aranžmaje. No, druženja s progresivnim metalom še ni konec, kar band dokaže z gromoglasno bombo »This Matter Of Mine«, kjer bobnar Magnus Ӧstgren doživi vrsto brutalnih odklopov, medtem ko Sjöbloma spet 'meče', ko sredi rušilnih kitarskih pasaž in srditih ritmičnih nians, s svojim dramatičnim petjem (in občasnim, minimalnim grčanjem) povečuje mračno atmosfero.
Na fantastičnem, slogovno izjemno variabilnem inštrumentalu »Seventeen Again« Beardfish dokažejo svojo žanrsko neobremenjenost in se izkažejo s subtilnim uvodnim delom na bazi jazz rock fusiona, čemur sledi epski prehod v nostalgično sekcijo z mogočnimi, prelivajočimi se harmonijami med električno kitaro in hammond orglami, kar vnovič spominja na 'starošolski' prog rock. Skladba se po strukturi in ambientu ob številnih duhovitih improvizacijah nenehno spreminja iz sekunde v sekundo, ne da bi izgubila melodično komponento, kar je tista glavna Beardfish odlika zaradi česar so se tako hitro izluščili od sorodnih prog revitalistov in postali zanimivi tudi za nekatere precejšnje prog izbirčneže.
»Ludvig & Sverker«, ki bo zagotovo postal priljubljen koncertni standard, vsebuje genialen osrednji motiv skozi katerega Beardish demonstrirajo tudi nekaj pop rock senzibilnosti, kakršno so v preteklosti sicer že večkrat izkazali. »He Already Lives In You« je še ena ambientalno raznovrstna mineštra s poudarjenimi elementi trdega rocka na račun šelestečih orglarskih pasaž in priostrenih kitarskih variacij, medtem ko Sjöblom z visokimi vokalnimi kriki še bolj poudari dejstvo, da njegov band precej dobro pozna Deep Purple dediščino. Skoraj šestnajstminutna, večdelna suita »Note« predstavlja ambientalni klimaks celotnega »The Void«, kjer Beardfish skozi vse štiri dele uprizorijo nepozabno simfoprogrockovsko potovanje s številnimi nepričakovanimi preobrati in brez enega samega dolgočasnega trenutka. Za zaključek albuma si Beardfish nekoliko 'spočijejo' in z ganljivo balado »Where The Lights Are Low«, kjer vladajo melanholične blues rock kitarske variacije, vnovič demonstrirajo svojo izjemno slogovno pestrost in izostren posluh za številne raznolike glasbene vplive.
Beardfish so na »The Void« želeli poskusiti nekaj drugačnega, nekaj osvežilnega, zato so se lotili eksperimentiranja s prog metalom, kar je na koncu izpadlo boljše kot bi si večina utegnila predstavljati. Vsaj tiste, ki dobro poznajo lik in delo teh švedskih eklektičnih progresivcev tovrstni slogovni preobrat niti ni pretirano presenetil, saj so Beardfish že večkrat dokazali, da se z žanrskimi mejami ne obremenjujejo in so sposobni igrati tako rekoč vse kar jim 'pade na pamet'. Kdo ve, morda pa bo »The Void« s svojo na trenutke brutalno in mračno naravo v čudoviti Beardfish svet pritegnil tudi kakega žanrsko ne preveč obremenjenega metalca, ki se je naveličal vikinških napevov in demoniziranega kruleža.
na vrh