Leta 1999 so britanski neoprogrockovski prvaki Arena vnovič doživeli dramatično rošado na položaju pevca in basista. Medtem, ko je bil basist Ian Salmon med vsemi poznavalci 'proto-Arena' skupine Shadowland že dobro znano in preizkušeno ime, pa ljubitelji skupine o novem pevcu Robu Sowdenu, kateri je dobil zelo težavno nalogo zamenjati izjemno karizmatičnega in priljubljenega Paula Wrightsona, niso vedeli praktično nič. No, Rob se je že kmalu izkazal za tako rekoč idealnega pevskega naslednika in danes ga Arena privrženci, tudi po odhodu leta 2010, čislajo nič manj kot njegovega predhodnika. »The Visitor (Revisited)«, kjer se nahajajo prvi uradni posnetki z Robom na vokalu, še pred izidom njegovega prvega Arena studijskega albuma »Immortal?« (2000), je nekoliko zavajajoč naslov za zelo zanimivo zbirko akustičnih verzij nekaterih priljubljenih Arena standardov, pa tudi izbranih koncertnih posnetkov, saj prav v ničemer ne gre za morebitno posebno, ponovno izdajo njihove mojstrovine »The Visitor« (1998).
Prvih pet skladb z novopečenim Robom na vokalu je del akustične set liste s pomočjo katere se je novi pevec ob spremljavi klavirja v režiji briljantnega klaviaturista in patriarha skupine Clivea Nolana (Pendragon, ex-Shadowland) in akustične kitare v domeni kitarskega virtuoza Johna Mitchella (It Bites) uspešno ogreval za kasnejše podvige. Gospod Sowden že na »The Pride« (1996) antemu »Medusa« navduši s svojo karizmo in široko ponudbo vokalnih spretnosti, medtem ko ni nič manj prepričljiv na »The Visitor« venčku akustično reanžiranih standardov kot so »Pins And Needles«, »(Don't Forget To) Breathe« in »Tears In the Rain«. Na ganljivi power baladi »Crying For Help IV« pa je dokončno prepričal, da je iz 'pravega testa' in da se bo v zavest privržencev vpisal ne samo kot uspešen Wrightsonov naslednik, temveč tudi kot osrednji glas bržkone najbolj uspešne in priljubljene ere v povesti skupine.
Drugi del te zabavne kompilacije predstavlja nabor petih skladb, ki so bile odigrane med nastopom Arene v nizozemskem glavnem mestu Amsterdamu in katere je posnela še prejšnja postava z Wrightsonom na vokalu ter Johnom Jowittom (ex-IQ, Jadis) na basu. Vsekakor je zanimivo slišati, kako je material s kultne konceptualne mojstrovine »The Visitor« v živo zvenel s pevcem, ki je odpel studijske verzije. To, da s temi virtuoznimi veljaki z 'mračne strani' neo prog rocka nikoli ni bilo šale, kadar je bilo potrebno nakazati zvočno perfekcijo, dokazuje že izborna verzija klasike »Double Vision«, medtem ko med »Elea«, katero Paul napove na izrazito teatralen način v stilu kakega Petra Gabriela (ex-Genesis), še posebno navduši, kako odigrajo uvodni, orkestralno usmerjeni del.
Eden glavnih, če že ne glavni vzrok, da si ta izdaja zasluži svojo mesto v zbirki vseh zvestih Arena privržencev so fantastične izvedbe naslednjih treh epskih klasik. Nepozabno melodramatično viktorijansko epopejo »The Hanging Tree« odigrajo namreč na tako srčen, teatralen in subtilen način, da se lahko koncertna atmosfera primerja celo z najboljšimi odrskimi trenutki klasičnih Genesis ali Fish era Marillion (ti dve legendarni skupini se omenja zato, ker sta bili med ključnimi vplivi na Arena zvok).
Na prvenec »Songs From The Lions Cage« se nadvse uspešno vrnejo prek buditeljskega zimzelena »Jericho«, kjer tokrat še posebno dobro izpadejo spremljevalne vokalne harmonije v režiji Nolana in Mitchella, medtem ko vrhunec, po pričakovanju, predstavlja epski refren, ki še danes predstavlja eno najboljših poglavij v dosedanjem Arena ustvarjalnem opusu. Na nobenem poštenem Arena koncertu pa ne sme manjkati epsko potovanje po mračnih meandrih človeške psihe z naslovom »Solomon«, ko publika vnovič diha v eno z bandom, ki vnovič ne varčuje s posameznimi kompleksnimi improvizacijami in hkrati zvesto vzdržuje melodične pasaže ter razkošne simfonične aranžmaje.
Čisto na koncu »The Visitor (Revisited)« pa se nahaja še demo verzija »The Visitor« klasike »Enemy Without« z Nolanom na glavnem vokalu, nekoliko drugačnim, nedodelanim besedilom, bolj funkovsko zvenečimi bas linijami ter občutno lahkotnejšimi simfoničnimi aranžmaji. Clive se vnovič izkaže kot dober pevski nadomestek, medtem ko so v demo fazi tega prihodnjega zimzelena še čakali, da Wrightson odpoje svoj prispevek, kar pa bo presenetilo samo tiste, ki ne poznajo njegove Shadowland zapuščine. Morda je prav ta nadvse zabavna demo verzija »Enemy Without« 'kriva' za neposrečen naslov tega albuma.
»The Visitor (Revisited)« ni to na kar posameznik takoj pomisli, ko prebere njegov naslov, vseeno pa predstavlja zelo zanimivo kombinacijo akustičnih verzij nekaterih klasik in izbranih koncertih skladb, da si zasluži svoje mesto v zbirki vseh zvestih Arena pristašev. Nekaj svojega čara je ta izdaja gotovo izgubila že kmalu po tem, ko je Rob Sowden postal neločljivo povezan s prihodnjimi ustvarjalnimi podvigi skupine, saj je bila v prvi vrsti namenjena predstavitvi novega pevca. Ne glede na to gre za lep most med dvema erama v povesti te imenitne progresivnorockovske skupine, katera je iz marsikaterih vzrokov zanimiva tudi za številne ljubitelje progresivnega metala.
na vrh