Konceptualna mojstrovina "The Visitor" predstavlja prelomen trenutek v povesti odličnih britanskih neo prog rockerjev Arena. Iz obskurnega projekta, ki je nastal, da bi nadaljeval glasbeno tradicijo zgodnjih Marillion, je s tem monumentalnim studijskim dejanjem dokončno zrasla skupina z lastnim srcem in dušo, katera danes spada med ključne nosilce prog rockovskega plamena. Vodji skupine, klaviaturski čarodej Clive Nolan (Pendragon, ex-Shadowland) in kultni bobnar Mick Pointer (ex-Marillion), sta že z odličnima predhodnima albuma "Songs from the Lions Cage" (1995) in "Pride" (1996) demonstrirala, da se v Areni skriva veliko več svojstvenega artističnega žara od večine pobudnikov progresivno rockovskega revitalizma 90-ih. Njihova zavezanost inštrumentalni in skladateljski perfekciji vsaj znotraj progresivno rockovskega sveta ni mogla več ostati spregledana. Tudi tisti, ki so prej ignorirali njihov obstoj so nenadoma morali priznati, da so z "The Visitor" ustvarili eno izmed klasik progresivnega rocka.
"The Visitor" je dramatičen konceptualni projekt v katerem prek mračnega vzdušja in kompleksnih besedil zaživijo dramatične podobe posameznih kompozicij. Koncept, kateri se je Cliveu porodil med njegovim bivanjem v tujini, se nanaša na številna nepojasnjena, pogostokrat napol fantazijska in abstraktna vprašanja o življenju in smrti. Pri tem se v vlogi glavnih akterjev pojavljajo različne osebe, katere predstavljajo metafore za pomembne življenjske preizkušnje in skušnjave. Njihove groteskne podobe preizkušajo glavnega akterja koncepta vse dokler se ne pojavi skrivnostni, v črno odeti obiskovalec na kolesu, kateri predstavlja smrt ljubezni. Prisotne so tudi številne religiozne konotacije, med njimi cerkvena hipokrizija in vprašanje posmrtnega življenja. Cliveov koncept se odlično ujema z dramatično naravo in večplastnimi vzdušji posameznih kompozicij, saj poslušalca obdrži v napetosti od začetka do konca. Njihove zaščitne keltske melanholike je tudi tokrat v izobilju.
Na albumu ni dolgih epov kot sta bila denimo klasiki "Solomon" in "Sirens", vendar je zato "The Visitor" kot celota en velik ep, sestavljen iz relativno kratkih kompozicij, katere tvorijo nerazdružljivi kolaž prej omenjenega fantazmagoričnega koncepta. Večina kompozicij na albumu tvori dramatične slogovne mostove med simfoničnim progresivnim rockom in progresivnim metalom za katere je značilna obširna raba Cliveovih sintetizatorskih vragolij, udarnih kitarskih fraz in subtilnih solaž ter polna zaposlenost ritem sekcije. Kultni basist John Jowitt (IQ, ex-Jadis) je v navezi s Pointerjem vnovič poskrbel za izstopajočo ritmično kombinatoriko udarnosti in prefinjenosti.
Ključna poteza za premik proti povsem lastnemu, na daleč prepoznavnemu zvoku, pa se je skrivala v prihodu vsestranskega kitarista Johna Mitchella, kateri se je kot član skupine prvič predstavil na EP-ju "The Cry" (1997) in koncertnem albumu "Welcome to the Stage" (1997). Mitchell se je izkazal za veliko odkritje in enega izmed najbolj prefinjenih kitaristov tretjega vala progresivnega rocka, kateri s subtilno rabo slide kitare nadaljuje zvočno tradicijo kitarskih velikanov kot so David Gilmour, Andy Latimer in Steve Rothery. Obenem je sposoben kreiranja izrazito udarnih kitarskih fraz, ki iz Arene delajo najtršo neo prog rockovsko skupino, kadar je to potrebno. Fenomenalni pevec Paul Wrightson s svojim karizmatičnim petjem in velikim razponom znotraj kompozicij vnaša izdatno mero čustvenosti. V njegovem petju se z izjemno pretanjenostjo mešajo gnev, melanholika in skrivnostnost. Na žalost številnih privržencev je "The Visitor" predstavljal Paulovo poslednjo sodelovanje s skupino, a po prihodu nič manj odličnega Roba Sowdena je bilo tega žalovanja hitro konec. V vlogi velikega povezovalca in glavnega skladatelja kot ponavadi bdi gospod Nolan, kateri je svoje virtuozne "Wakemanovske" fraze še razširil z večjo prisotnostjo subtilnih zvočnih zaves s katerimi skrbi za ohladitev razgretih sekcij.
"The Visitor" je album številnih dramatičnih zasukov, veličastnih zmagoslavij in pretresljivih izpovedi. V tradiciji najboljših konceptualnih albumov je tudi tu prisotna visoka pretočnost med posameznimi kompozicijami. Srhljivi zvoki napovejo začetek epske klasike "A Crack In The Ice", katera je najdaljša skladba na albumu. Udarne, vendar melanholične kitarske fraze so z izjemnim občutkom vpletene med bojevite sintetizatorske linije, medtem ko se vmes sprehajajo dinamični bobnarski prehodi. Wrightson s svojo izjemno, čustveno bogato zabeljeno, pevsko predstavo ves čas skrbi, da se dramatično vzdušje niti za hip ne poleže. Za izdatno fascinacijo poskrbi prefinjeni, nepričakovani prehod iz mračnih, skorajda brutalnih motivov v svetlejše in bolj optimistične barve, katerim sledi še bolj dramatičen preobrat v turobni in srhljivi zaključek.
"Pins and Needles" po zaslugi prefinjene melodije na akustični kitari, visoko zvenečih sintetizatorskih tekstur in romantično obarvanega petja poskrbi za krajšo umiritev dramatičnega vzdušja. Temu sledi neposreden preliv v še eno klasiko, odlični "Double Vision", kjer poslušalcu srce razpara jokajoča kitarska solaža in teatralno petje. Cliveove sintetizatorske teksture zagotavljajo zaščitni neo prog rockovski pomp. Inštrumental "Elea" poskrbi za krajši, a ganljivi ambientalni trenutek, kjer so v ozadju prisotni številni dramatični sintetizatorski vzorci z zborovskimi vokalnimi harmonijami, medtem ko v ospredju blesti gurmanska Mitchellova kitarska solaža.
Visoko dramatični ep "The Hanging Tree" na katerem oživijo starodavne legende iz mračne preteklosti in večna enigma o posmrtnem življenju predstavlja enega izmed vrhuncev albuma. Tako kot na "A Crack in the Ice" tudi tokrat najbolj fascinira subtilna transakcija s katero prehajajo med nežnimi, skorajda krhkimi melanholičnimi motivi na akustični kitari, udarnimi frazami in simfonično-ambientalnimi razodetji. Nežnemu, akustično obarvanemu uvodu sledi dramatičen prehod v udarno, večplastno sekcijo, kjer v poslušalca udarita mogočni solaži na kitari ter klaviaturah. Vse skupaj ves čas povezuje nadzemeljska Wrightsonova pevska predstava v katero prelije toliko barvitih čustev, kakršnih ni sposobna izraziti večina današnjih popularnih pevcev v celotni karieri. Najboljši del nastopi z veličastnim, skorajda razsvetljenskim refrenom v katerem se prepletata neverjetna izpovedna lepota in melanholika, medtem ko se v ozadju pretakajo mogočne zavese sintetizatorjev. Za veliki finale pa Mitchell dokončno uniči konkurenco s še eno v nebo dvigujočo slide solažo.
"A State of Grace" je izjemno mračna stvaritev, katera se v besedilu vrti okrog cerkvene hipokrizije. Paulova teatralna predstava z vživeto vlogo pedofilskega duhovnika, ki s sladkimi besedami vabi svojo nedolžno žrtev, je srčika te izjemne kompozicije. Za sakralno, a srhljivo vzdušje poskrbi dinamična spremljava večplastnih sintetizatorjev, občasnih zborovskih harmonij in jokajoče kitarske fraze. Kratki inštrumental "Blood Red Room", kateri vsebuje naracijo in srhljive ambientalne vzorce sintetizatorjev, služi kot most v "In the Blink of an Eye", še en fenomenalen ep v najboljši tradiciji skupine. Ta odlična kompozicija se kar šibi od kataklizmične energije, nepričakovanih preobratov in sapo jemajočih solaž. Udarne kitarske fraze se prek izjemne ritmične dinamike sprehajajo skozi običajna duhovičenja na sintetizatorjih, medtem ko Wrightsonovega petja ponovno ne morem prehvaliti. Tu se na najlepši način potrdi vsa veličastnost skupine pri umetelnem prepletanju simfonično prog rockovske tradicije in prog metalskih prvin.
Na "(Don't Forget to) Breathe" se povrne fantazmagorično vzdušje v katerem zaživijo nočne more na čelu z vampirji in volkodlaki. Uvodni del vsebuje obskurne kitarske pasaže, napeljane skozi poseben efekt, medtem ko je Wrightsonovo petje ponovno prežeto z izjemno melanholiko. V zaključku vnovič navduši izgradnja veličastnega, a pretresljivo žalostnega motiva. Inštrumental "Serenity" je izgrajen iz jokajoče slide solaže na kitari ter ambientalnih zvočnih zaves. Po tej krajši zadušnici sledi "Tears in the Rain", še en mogočen ep s svečanim uvodom na klaviaturah ter sarkastično pevsko predstavo o žalostnem klovnu (še ena izmed mnogih Cliveovih metafor, tokrat za norost). Keltsko začinjene simfonične harmonije in tenkočutne klavirske pasaže v zaključku privedejo do enega izmed najboljših prehodov v povesti konceptualnih albumov.
Skrivnostni vokal in ambientalne zavese na eksplozivni način preidejo v naslednjo epsko klasiko "Enemy Without", katera predstavlja dramatični, visoko melodični vrhunec albuma. Srčiko te mogočne kompozicije je najti v njenem veličastnem refrenu (ponoven priklon gospodu Wrightsonu). Ta je sestavljen iz nalezljivih vokalnih harmonij. Dramatične linije sintetizatorjev so znova na izjemen način položene znotraj večplastnih kitarskih fraz ob družbi impulzivnih ritmičnih prehodov. Ta nepozabni antem še dandanes predstavlja enega izmed vrhuncev njihovih koncertov. Sledi neposredna transakcija v do konca naviti in udarni "Running From Damascus", kjer ne manjka Nolanovih klaviaturskih vragolij, ubijalskih ritmičnih prehodov in Mitchellove kitarske magije. Vmes se, presenetljivo, ponovi refren in osrednji motiv "A Crack in the Ice". Wrightsonov vokal prek še ene izjemne predstave izraža protagonistovo hrepenenje po svetlobi in odrešitvi.
Za zaključni prog rockovski orgazem pa poskrbi naslovna skladba o kateri bi se lahko govorilo tudi kot o končnem razodetju v katerem protagonist koncepta doživi svoj notranji mir. Ta monumentalna kompozicija se ponaša s tisto ambientalno magijo, kakršno se je ponavadi lahko občudovalo pri največjih mojstrih progresivno rockovskega patosa, denimo Pink Floyd ali Camel. Njena bogato izpovedna narava seva izjemno skladateljsko in inštrumentalno zrelost, medtem ko do konca pretrese zaključna Mitchellova slide solaža. Avtor recenzije je brez sramu pripravljen priznati, da se mu ob njeni nepopisni subtilnosti večkrat orosijo oči.
"The Visitor" je mračna progresivno rockovska epopeja s katero je skupina ustvarila svojo prvo mojstrovino. Ta čudoviti konceptualni album je ena izmed klasik progresivnega rocka 90-ih, katera ne sme manjkati v slehernem gospodinjstvu. "The Visitor" je ob izidu naletel na številne zelo dobre odzive, vendar jim ni prinesel kakega zaznavnega komercialnega uspeha, kakršnega bi si za svojo predanost in garaštvo nedvomno zaslužili. Sledila je uspešna turneja med katero se je Paul izkazal tudi kot odličen igralec prek igranja vlog različnih likov z "The Visitor" koncepta. "The Visitor" je album številnih presežkov. Na njem so Arena dokončno zacementirali artistično samobitnost, širšemu glasbenemu svetu predstavili kitarski genij Johna Mitchella ter postavili smerokaz za progresivni rock novega tisočletja.
na vrh