Magnum, britanski prvaki melodičnega rocka z art rockovsko komponento, so z "The Visitation" ustvarili svoj peti izdelek po vnovični združitvi zasedbe leta 2001. Že takoj na začetku je treba omeniti, da od tedaj do izida tega albuma še niso nikoli zveneli tako prepričljivo pri nenehnih poskusih, da bi obudili tisto magijo s katero so zasloveli v osemdesetih. Pri tem ne gre prezreti tudi tako izvrstnih dosežkov kot sta bila "Brand New Morning" (2004) in predhodni album "Into the Valley of the Moon King" (2009).
Prvo kar se takoj opazi še preden se ploščo vstavi v glasbeni predvajalnik je, da je naslov albuma tokrat nekoliko skromnejši, manj pompozen, pa tudi vrnitev klasičnega Magnum logotipa je spodbudna, saj je ta v osemdesetih krasil dva izmed njihovih najbolj cenjenih izdelkov. Velika galona obnovljene samozavesti je prav gotovo botrovala temu, da so se v studiu maksimalno potrudili in iz sebe iztisnili najboljše zvočno-kompozicijske vrline, kar bo najbolj razveselilo vse tiste, ki so bili prepričani da od vnovične združitve več niso 'tisti ta pravi' oziroma, da je vsakemu njihovemu izdelku v zadnjih desetih letih nekaj manjkalo.
Pri Magnum je vse odvisno od uspešnega funkcioniranja legendarne naveze med kitaristom Tonyem Clarkinom in pevcem Bobom Catleyem, ki sta hkrati tudi edina originalna člana. Clarkin je sicer po navadi avtor vse glasbe in besedil, a Catley je tisti najbolj prepoznavni člen skupine in kadar se večina spomni na Magnum se po navadi spomni nanj. Za večjo priljubljenost in prepoznavnost skupine med (recimo temu) mlajšimi generacijami pa je prav gotovo nekoliko zaslužna tudi njegova uspešna samostojna kariera. Navkljub temu, da so njegova najboljša pevska leta že mimo je še vedno kos marsikateremu mlajšemu vokalistu iz sorodnih rockovskih zvrsti.
"The Vistation" je razen tega, da je slogovno polnokrven Magnum album, kakor se zagre, poln manjših, a prijetnih presenečenj, kar bo razorožilo vse tiste, ki so bili prepričani, da so že zdavnaj 'povedali' vse in jim počasi zmanjkuje novih idej. "Black Skies" je udaren in dramatičen uvod, kot se spodobi za vsak pošten začetek Magnum albuma. Zmetaliziran kitarski rif se potentno preliva z melanholično plastjo Stanwayevih sintetizatorjev, kar ustvari skorajda apokaliptično vzdušje. "Doors To Nowhere" je prava inkarnacija tiste pristne Magnum epike, kakršno privrženci skupine pričakujejo tako rekoč že od njihovega prvenca naprej. Veličasten refren skozi katerega so prepletene navdušujoče harmonije med kitaro in klaviaturami je pospremljen z gastronomsko Clarkinovo solažo.
Naslovna skladba posrečeno plove med trdo rockerskimi rafali na kitari in progresivno rockovskimi aranžmaji na klaviaturah. Presenečenj tudi tokrat ne zmanjka, saj elektronsko začinjena solaža na sintetizatorju spominja celo na njihove zgodnje stvaritve s kocna sedemdesetih, ko je bila prog rockovska komponenta v Magnum zvoku še bolj izrazita.
Tudi "Wild Angels", ki je spet nekoliko bolj AOR obarvana stvaritev, spada med vrhunce albuma za kar je najbolj zaslužen njen epski refren. Catley je na vokalu sicer skozi celoten album odličen, tu pa je v refrenu še posebno prepričljiv k čemur pripomore tudi precej erotično obarvano besedilo, kar je sicer v primeru Magnum, kjer po navadi v besedilih vladajo fantazijski svetovi, prej izjema kot pravilo. Da jim navkljub spoštljivi kilometrini zlepa še ni zmanjkalo idej dokazuje več kot sedem minutni "Spin Like A Wheel", ki je pravcata art rockovska poslastica s številnimi spremembami tempa in inteligentnimi časovnimi prehodi ter obveznim melodično-epskim refrenom.
"The Last Frontier" ima po zaslugi veličastnih simfoničnih aranžmajev že skorajda svečano, buditeljsko vzdušje. To je primer kompozicije, ki v otvoritvenem delu ne obeta veliko, a se sčasoma lepo razvije in pridobi na globini, na kar se neposredno prelije v melanholični "Freedom Day", ki na mestih spominja na bojni marš. Obe kompoziciji med seboj druži buditeljsko besedilo, zato bi se lahko govorilo tudi o konceptualni sorodnosti.
"Mother Nature's Final Dance" je ekološko zavedna power balada. Čeprav je tovrstno okoljevarstveno pridiganje v zadnjih letih tudi znotraj rock glasbe postal že skorajda nekakšen trend, Magnum tovrstno problematiko predstavijo na nevsiljiv način. "Midnight Kings" je najbolj neposredno trdo rockerska stvaritev na albumu in priložnost za Catleya, da se vnovič izkaže z vokalnimi akrobacijami, katere mu v tej fazi njegove kariere ne bi ravno samoumevno pripisali. Zaključna power balada "Tonight's The Night" predstavlja veličasten zaključek v vseh pogledih navdušujočega albuma. Za finale so se domislili, da bi po dolgem času spet uporabili pompozna večglasja, kar se je izkazalo za posrečeno potezo.
"The Vistation" je nedvomno najboljši album od vnovičnega vstajenja zasedbe pred desetimi leti, kar pomeni, da ne bo pustil hladnega prav nobenega dolgoletnega privrženca te legendarne skupine. Uspešno združevanje moderne produkcije z rahlim utripom osemdesetih ter vrnitev klasičnega Magnum logotipa so nazorna znamenja, da so se Magnum naposled uspeli vrniti k standardom, ki so odlikovali njihove najboljše izdelke. Seveda "The Vistation" ni novi "On A Storyteller's Night" (1985), "Vigilante" (1986) ali "Wings Of Heaven" (1987) pa vendar se od vseh Magnum stvaritev od konca osemdesetih naprej še najbolj prepričljivo približa njihovi kakovostni naravi. Albumu preprosto ni moč ničesar očitati. Dejstvo ostaja, da so Magnum kljub letom v odlični formi in pravzaprav že dolgo niso zveneli tako dobro.
na vrh