Legendarni nemški progresivni rockerji Eloy so ponovno med nami z odličnim konceptualnim albumom, ki nosi naslov »The Vision, the Sword and the Pyre - Part 1«. Njihov najnovejši studijski dosežek obravnava tragično življenje francoske narodne junakinje Ivane Orleanske, znane tudi kot Devica Orleanska, katero so leta 1431 Angleži s pomočjo predstavnikov RKC pri komaj devetnajstih letih sežgali na grmadi pod obtožbo herezije in čarovništva. Njeno nenavadno življenje v krvavem zgodovinskem obdobju, ko so bile ženske pod vladavino RKC vredne manj od viteškega konja, ter tragična smrt v Rouenu še danes buri domišljijo številnih glasbenih izvajalcev, predvsem na področju progresivnega rocka in metala. Eloy seveda niso prvi, ki so se lotili glasbenega prereza njenega življenja, so pa prvi, ki so se tega lotili na tako ambiciozen način, saj bo prvemu delu te konceptualne sage zagotovo sledil še drugi del.
Po solidnem vrnitvenem albumu »Visionary« (2009), ki pa za večino privržencev vendarle ni bil 'tisto pravo', se pravi to kar je ta legendarna skupina zares sposobna ustvariti, so Eloy tokrat prestavili v 'višjo predstavo' in končno spet ustvarili spacerockovsko/simfoničnorockovsko konceptualno poslastico, ki je primerljiva z njihovimi najboljšimi dosežki iz sedemdesetih. Prvi del sage o 'Devici Orleanski', predstavljene skozi posamezne skladbe, obravnava Ivanine zgodnje podvige; od rojsta v Domreyu, 'božjih vizij' tega revnega, kmečkega dekleta, odhoda na francoski dvor, kjer je odigrala ključno vlogo pri kronanju poznejšega francoskega kralja Karla VII pa do njenih prvih zmag nad Angleži. Kot vemo iz zgodovine se je njeno nenavadno in mlado življenje zaradi pokvarjenih Burgundcev, ki so jo, kljub temu, da je Karel VII nameraval plačati odkupnino, prodali Angležem, veliko prehitro končalo. Proangleška inkvizicija rimskokatoliške cerke je Ivano obtožila herezije in jo dala sežgati na grmadi. Približno petsto let kasneje si je RKC oprala roke tako, da jo je razglasila za svetnico. Dandanes, v času, ko povprečen Francoz ne da več veliko na cerkev, je Ivana najbolj priljubljena francoska svetnica in narodna junakinja.
Koncept o življenju mlade srednjeveške bojevnice, ki je živela v krvavem obdobju stoletne vojne med Francijo in Anglijo, se zdi na prvi pogled netipičen za Eloy, katere se je ponavadi povezovalo z znanstveno fantastiko. Spomnimo se samo na nepozabno glasbeno sago o propadu Atlantide (»Ocean in »Ocean 2«), medtem ko so se v srednji vek prvič podali že leta 1975 na svojem prvem konceptualnem albumu »Power and the Passion«. Kultni kitarist, pevec in producent Frank Bornemann, dolgoletni basist Klaus-Peter Matziol, oba klaviaturista, Folberth in Gerlach, ter bobnar Bodo Schopf so tokrat bolj kot kdajkoli prej uporabili uslogo ženskih spremljevalnih vokalov. Vlogo Ivane je 'odigrala' pevka Anke Renner, ki je imenitno opravila svoje poslanstvo. Njenih vokalnih delov je skoraj enako kot Frankovih, sicer pa ne manjka tudi nekaterih popolnoma inštrumentalnih trenutkov, ki so nadvse okusno uravnoteženi med simfoničnim progom in space rockom 'stare šole'. Epske ženske vokalne harmonije za Eloy seveda niso nikakršna novost, saj jih uspešno uporabljajo že od leta 1978 dalje. Vse kar dandanes počne nizozemski prog maestro Arjen Anthony Lucassen s svojimi Ayreon, kjer ne manjka gostujočih pevk, so Eloy počeli že konec sedemdesetih, se pravi, da je to za njih že ustaljena praksa.
Posamezne skladbe, od uvodne »The Age of the Hundred Years' War« do zaključne »Why?«, so medsebojno izvrstno povezane in lepo združujejo koncept o Ivaninem kratkem, a razburkanem življenju. Epski simfonični aranžmaji, tako značilni za klasične Eloy, so občasno podprti s spacerockovskimi valovanji raznovrstnih sintetizatorskih vzorcev, medtem ko Frankove kitarske umetnine večkrat prevzamejo osrednjo vlogo. K pogostokrat epskemu in dramatičnemu vzdušju pa največ prispevajo pompozne moško-ženske vokalne harmonije in izmenjevanje obeh glavnih vokalov. Težko je izpostaviti najboljše trenutke tega imenitnega albuma, saj vse skladbe tvorijo zaključeno celoto in so si po kvaliteti tako rekoč enakovredne. Med dokaj neznačilne eksperimente sodi ep »Chinon«, kjer Ivano zalotimo med preizkusom deviškosti preden lahko stopi pred bodočega francoskega kralja, saj med pastoralnimi trenutki vsebuje elemente srednjeveškega madrigala. Ljubitelji epskve verzije Eloy bodo najbolj uživali med poslušanjem 'bojevitejših' skladb kot je pompozni ep »The Sword...The Dawning of the Unavoidable«, kateri poleg mogočnih simfoničnih aranžmajev in gastronomskih vokalnih harmonij vsebuje tudi nekaj progmetalskih elementov, predvsem na račun kompleksnih in udarnih kitarskih pasaž. S sakralnim ambientom prepredeni »Orleans« vsebuje mistični refren z zborovskimi harmonijami, medtem ko dramatični ter mračni »Les Tourelles«, kjer se besedilo navezuje na opis velike bitke, gradi na mogočnih časovnih preobratih in kompleksnih inštrumentalnih, spacerockovsko začinjenih sekcijah med katere spada tudi zanimiva solaža na mini moogu. Kontemplativni »Why?«, kjer se v Ivani porajajo dvomi o božjih glasovih in njenem poslanstvu, vsebuje mojstrske, izrazito melanholične ženske vokalne harmonije v izvedbi Rennerjeve, ki album uspešno privedejo do zaključka.
Eloy so z »The Vision, the Sword and the Pyre – Part 1«, prvemu poglavju o življenju legendarne Ivane Orleanske, ustvarili svojo prvo mojstrovino v 21. stoletju in album, ki je enakovreden njihovim najboljšim stvaritvam iz 'zlatih' sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Frank Bornemann, ki je vnovič zagotovil tudi izborno produkcijo, in njegove ekipa so po dolgem času spet prekosili pričakovanja privržencev in nas razveselili z izdelkom, ki je med glavnimi kandidati za najboljši progrockovski album leta 2017. Frank je medtem že obljubil, da bo dal vse od sebe, da bo drugi del »The Vision, the Sword and the Pyre« vsaj na isti kakovostni ravni.
na vrh