Meshuggah si deset let nazaj verjetno niso predstavljali, da se bo ravno zaradi njih pričel nov trend v metalu. Še manj so si verjetno predstavljali, da bo vsak nov album tako pričakovan kot albumi velikih skupin, ki po festivalih igrajo kot skupina dneva.
Ko je leta 2008 prišel album ObZen in z njim revolucionarna skladba Bleed, se je baza oboževalcev abnormalno povečala. Pred tem skupina namreč ni požela nekega uspeha z izjemo turneje po ZDA v sklopu festivala Ozzfest. Albumi so bili naporni za poslušat, bili so komplicirani in preveč nekonvencionalni. A časi so se spremenil, Meshuggah so se prilagodili masi, opustili kompleksne koncepte in tako postali vodje tehnično obarvanega metala. In to brez kiča in osladnih refrenov! ObZen je nedvomno mojstrovina. Pri Koloss pa se je potrdilo, da Meshuggah s poudarkom na groovu želi masi bolj ugajati. Koloss je dobil relativno dobre odzive, a kar nekaj kritik se je usedlo na to, da albumu manjka bistvo - nepredvidljivost. The Violent Sleep Of Reason se lahko torej smatra tudi za popravni izpit. Pri Koloss je delovalo na čase, da se je skupina iztrošila.
Ena stvar, ki je nedvomno v skladu s stilom skupine, je, da se Meshuggah niso omehčali. Pa čeprav so precej bolj poslušljivi kot prej. A pri Meshuggah bo držalo to, da so še vedno nečustveno agresivni, brez olepšav, kar se pri djent skupinah kaže s stalno rabo spevnih vokalov, melodiko in prikupnimi ambientalnimi deli. Meshuggah bodo kmalu upihnili 30 let in v vsej poplavi djent skupin se lahko vprašate, kaj imajo sploh še za pokazat?
Marsikateri dvom se utiša že s prvo skladbo »Clockworks«, ki je verjetno najbolj intenzivna skladbo po »Bleed« (ObZen – 2008). Skladba z dinamično ritmiko, kjer dominira boben norega Tomasa Haaketa, ki po vseh letih še vedno preseneča s svojimi odbiti ritmi in poliritmi, daje na znanje, da kaos še zdaleč ni bil opuščen. Haake že v začetku pokaže, da mu je fusion jazz še vedno dober zgled. Čeprav zveni vse skupaj masovno in moderno, se zazna, da se je skupina navdihovala tudi po albumu Chaosphere (1998). »Clockworks« ne popusti celih sedem minut. Je skladba, pri kateri si bodo stari in novi oboževalci prste obliznili, obenem jo bo vsak bobnar, ki si želi igrati kompleksno, analiziral. »Clockworks« je popolna otvoritvena skladba. Moč osemstrunskih kitar pa takoj da na znanje, da tu Meshuggah ostajajo brez konkurence, čeprav se je v zadnjih pojavilo ogromno število skupin, ki igrajo na osem ali večstrunske kitare, a moči Meshuggah ne dosegajo. Druga skladba »Born In Dissonance« je precej tipična skladba, ki je bila prva objavljena. Nič drugega kot povprečna skladba, ki ne pretirava z nepredvidljivostjo in kakimi čudnimi obrati.
Tretja skladba »MonstroCity« spet kaže Meshuggah v pravi luči; izredno udarne, deloma atmosferične kitare, kitarist Fredrik Thordendal s svojo atonalno solažo doda le še piko na i. Če mogoče Thordendal ne navduši pa je udarnost te skladbe toliko bolj prepričljiva. S počasnejšo skladbo »By The Ton« so skupina dotakne albuma »Nothing«. Kljub počasnosti Meshuggah držijo nivo kompleksnosti s sinkopiranimi riffi, predvsem pa se tu zazna, da se skupina spogleduje s sludge metalom. Naslovna skladba pa znova pokaže, kako intenzivni so lahko Meshuggah. Gre zopet za odličen primer, kako skupina zna zanimivo zgraditi skladbo, ki se vseskozi nadgrajuje. Tako kot na predhodnih skladbah se izrazito kaže, kako je pri Meshuggah pomembna uporaba desne roke. Prav tako se švedski kvintet rad igra z menjavanjem tempa. Dober primer tega je skladba »Ivory Tower«, ki ima v drugi polovici precej drugačen tempo kot na začetku.
Eden izmed zanimivih trenutkov na albumu sta nedvomno skladbi »Stifled« in »Nonstrum«, kjer se prva lepo zlije v drugo. »Stifled« je bolj grooversko naravnana skladba, zaključi pa se z umirjeno ambientalno tranzicijo, ki dobi v »Nostrum« brutalno nadaljevanje, kjer izstopajo Haakove vragolije po snareu, v drugem delu skladbe pa kitare pokažejo svojo neusmiljeno moč. Povezava med skladbama deluje, da Meshuggah imajo še vedno nekaj manevra za kakšen zanimiv konceptualen album.
Meshuggah proti koncu še ne popustijo. S skladbo »Our Rage Won't Die« pride do asociacije na kakšno starejšo izdajo, vendar je celota lepo preoblečena v njihovo moderno obliko. Vse skupaj se tokrat sklene z »Into Decay«, ki je počasna, a ni umirjena ali zasanjana. Sludgerski pridih ponovno pokaže raznolikost albuma, pri katerem se na koncu izkaže, da so Meshuggah zopet naredili vrhunski izdelek.
Pisanje albuma ni potekalo zgolj pod taktirko bobnarja in kitarskega dvojca. Raznolikosti so precej očitne. Kjer izstopa boben, je več kot očiten primer, da je skladbo napisal Haake. V vlogi pisca je bil tokrat tudi basist Dick Lövgren, ki ni le prišel posnet svojega dela. Kitarsko delo Mårtena Hagströma in Fredrika Thordendala je nedvomno dodelano. Thordendal pa se drži svojega atonalnega, disonantnega stila pri soliranju, kar je že od nekdaj pri njemu v navadi. Najbolj nezanimiv del je vokalist Jens Kidman, ki sicer lepo izgovarja in dela zanimive linije, a njegov vokal je preveč enoličen. Poleg tega pa se več kot očitno zazna, da nima več takšne moči, kot jo je imel nekoč.
Ena bolj zanimivih stvari pri albumu je bil sam pristop pri snemanju. Skupina se je namreč vrnila k analognim ojačevalcem. Meshuggah so namreč bili eni glavnih predstavnik digitalnih ojačevalcev, a tokrat so si želeli spremembe, ki se je očitno dobro obrestovala. No, poleg tega pa so vse skupaj posneli v živo, tako da naj bi album izpadel na koncu še bolj naravno. Z bolj organskim pristopom Meshuggah niso zgubili prav ničesar. Zvenijo moderno in originalno. S samim zvokom in atmosfero pa še vedno celota daje vtis na poslušalca, kot da je ujet v nekem distopičnem svetu.
Tomas Haake, ki je poskrbel za ritmično umobolnico tega izdelka, je tudi zadolžen za besedila. Haake ima že od nekdaj bogat besedni zaklad, na vsakem albumu pa raziskuje različne teme. Na tokratnem izdelku se je posvetil aktualnim dogodkom, kjer na svoj način interpretira terorizem, naravne katastrofe, ekstremizem, religijske dogme, politične spore itd.
Meshuggah se niso spremenili. Produkcijsko je izdelek resnično masoven, sam stil pa ostaja isti. Glasbila so razločna, celo bas kitaro se lepo sliši. Kakšnih silnih ekskurzov v eksperimentiranju pa ni več, kot so to počeli več kot desetletje nazaj. Tudi finančno se zadeva ne bi splačala. S tem jim sicer kredibilnost ne upade. Če ne drugo, so Meshuggah konsistentni in stabilni.
Meshuggah z The Violent Sleep Of Reason, ki je močan, raznolik in kompleksen, potrjujejo, da so še vedno na vrhuncu svojih moči. Album, ki se spogleduje tudi s preteklostjo, bo nedvomno navdušil nove oboževalce ter tisto peščico starih.
na vrh