Turisas: The Varangian Way

(Pre)dolga tri leta je bilo potrebno čakati na naslednico odlične debitantske plošče Battle Metal (2004) finskih Turisas, ki so s prvencem navdušili fane in kritiško srenjo. Mnogi so Battle Metal ob izidu označili za najboljši debitantski album leta, Turisas pa za newcomerje leta in plošči več ali manj peli slavospeve. Nič čudnega, saj odlična, energična mešanica folk in simfoničnega metala kaj hitro zasvoji. Fantje so se dobro zavedali, da bo ves "hype" okrog prvenca težko doseči, in pravilno so se odločili, da se jim z drugo ploščo prav nič ne mudi. Turisas so tri leta pridno delali in delali, končno pa je pred nami njihov druga plošča, The Varangian Way. Čeprav mi je osebno Battle Metal odlična plošča, se mi vendarle zdi nekoliko precenjena, zato sem tudi do The Varangian Way pristopil s previdnostjo in recenzijo, ki je pred vami napisal šele po mnogokratnem poslušanju.

Kar takoj na začetku lahko rečem, da gre za fantastično ploščo, ki jo povrh vsega spremlja še izredno zanimiv in precej unikaten koncept. Zgodba opisuje pot hrabrih severnjaških plemen, ki so jih evropski narodi poimenovali Varjagi. Vsaka posamezna skladba tako deluje kot točka na zemljevidu poti omenjenih vikingov iz domovine na švedskem ali norveškem pa vse do Kijeva in po reki Dnjeper do Črnega morja pa vse do Konstantinopla. The Varangian Way pa ni le enostavni opis poti ali itinerarij, saj odlična besedila opisujejo tudi notranjo pot, ki jo pustolovščin željni vojščaki doživijo na taki odpravi. Sama zgodba je sicer izmišljena, a temelji na resničnih zgodovinskih dogodkih, saj so Varjagi zares potovali po podobnih poteh in kolonizirali precejšen del vzhodne Evrope.

The Varangian Way popravi vse kar je manjkalo Battle Metal, ki je na trenutke zvenela kot, da bi ji nekaj manjkalo, kot da bi bila nedokončana. Že sama produkcija je po kvaliteti za stopničko višja. Ton kitar je veliko bolj poudarjen in ne tako medel kot na predhodniku, bobnov je v miksu ravno dovolj, dobro slišna je tudi bas kitara, občutno pa so izboljšani simfonični deli, ki se sedaj veliko bolje zlijejo z zvočno podobo plošče. Tu pa se Turisas še ne ustavijo! Prav vse solaže na plošči so odigrane z violino! Ja prav ste slišali, z violino. Ni pa The Varangian Way le inštrumentalno korak naprej, saj je Mathias sicer dober, a iz množice podobnih vokalov po ničemer različen vokal, izredno izboljšal. The Varangian Way je precej bolj čisto odpeta plošča in Mathiasu uspe z vokalom doseči tisto epsko veličino, ki jo opisujejo besedila. Mathias je naracijo vzel tako resno, da si same sebe brez težav zamislimo sedeče ob ognju, medtem ko poslušamo zgodbo tistega, ki jo je dejansko doživel. A brez skrbi, še vedno je tu dobri stari agresivni Mathias in njegov growl. Simfoničnost je nekaj, kar je Turisas še kako v prid, tega bi se lahko kaki Rhapsody (of Fire), samooklicani prvaki "Epic Hollywood Metala" od Fincev še kako priučili.

Glede na to, da komadi delujejo kot postaje na poti pogumnih Vikingov, ima vsaka skladba svojo dušo, a hkrati ne izstopa iz koherentne celote. Glede na to, da naši popotniki potujejo po vzhodni Evropi, je glasba na trenutke dobila slovanski (le prisluhnite In the Court of Jarisleif), celo poganski pridih, in čedalje bolj se približujejo Konstantinoplu, čedalje bolj grško oziroma bizantinsko zveni vse skupaj. The Varangian Way je plošča, ki ponuja odlično zgodbo, mojstrsko napisano glasbo in atmosfero, ki vsega vse od bombastične, magične, hudo epske, melanholične in naravnost do take, ki bi jo doživeli le v polni vihri srditega boja.

Jadra je napolnil veter, blesk sonca se odbija od naostrenih mečev, srca bojevnikov pa bijejo od vznemirjenosti... Začela se je pustolovščina in pot pred nami je dolga! Pojdite zdaj in ne ozirajte se nazaj! Pa pozdravite kralja v mojem imenu!