»The Valley of Tears« je zbirka balad iz zakladnice angleških melodičnih art rockerjev Magnum. Nekatere balade so bile odigrane na novo, medtem ko so bile preostale 'osvežene' z remiksi tako, da ta izdaja ne prinaša kakšnih posebnih novosti in je seveda namenjena le najbolj gorečim Magnum privržencem, katerim se ni težko ločiti od denarcev za še eno od številnih kompilacij brez kakšnih glasbenih novosti v zgodovini njihove najljubše skupine. Magnum so v svoji pestri karieri posneli številne imenitne balade, ki so se za vekomaj zapisale v srca ljubiteljev melodičnega rocka. Resnici na ljubo, najboljše balade so ustvarili že v osemdesetih, ko so bili na vrhuncu svojih moči, čeprav so tudi kasneje posneli še nekaj omembe vrednih del s poudarjeno melanholično vsebino, ki so pustile globlji pečat.
Za razliko od večine AOR bandov se lahko Magnum pohvalijo s tem, da njihove balade niso bile nikoli osladne in so imele, tako kot večina njihovih del, poudarjeno epsko noto za kar sta bila najbolj zaslužna oba ustanovna člana, se pravi glavni skladatelj, pisec besedil in kitarist Tony Clarkin ter karizmatični pevec Bob Catley. Slednji ima to smolo, da je njegov nekoč izvrstni vokal z leti precej opešal in verjetno je to tisti glavni ralog, da se Magnum niso upali vseh balad na »The Valley of Tears« odigrati na novo, saj se, kljub studijskemu 'peglanju' na novo odigranih balad lahko sliši, da se Bob ponekod kar precej namuči, da besedilo odpoje na vsaj primerljivi ravni z originalno verzijo.
To se najbolj sliši na akustični verziji »Lonely Night« ter na koncertni verziji »When the World Comes Down«, se pravi ravno na obeh najbolj prepoznavnih baladah, ki sta bledi senci originalnih verzij. Sicer pa na tej zbirki manjka kar precej baladnih klasik iz 'zlate ere'. Lahko bi se reklo, da so Magnum naredili kar nekaj čudnih izborov, saj so prednost dobile ne tako prepoznavne, 'sodobnejše' balade. Namesto zimzelenov kot so denimo »Two Hearts«, »The Last Dance«, »Need a Lot of Love« in »Start Taking Love« so vključili nekatere balade ustvarjene po letu 2000, medtem ko dobrodošli presenečenji predstavljata vključitev »Rock Art« (1994) balade »Back in Your Arms Again« ter »Broken Wheel« s pogostokrat prezrtega albuma »Sleepwalking« (1992). Obe Catley v novi različici še kar spodobno odpoje, kar mu omogoča udobje studia, medtem ko bi v živo verjetno izpadli precej drugače, tako kot se je pripetilo z »When the World Comes Down«.
Tale zbirka balad iz daljne in ne tako daljne preteklosti brez vsakršnih novosti bo osrečila samo najbolj vnete Magnum pristaše, medtem ko bodo preostali rajši počakali na izid njihovega prihajajočega studijskega albuma, ki se bo imenoval »Lost on the Road to Eternity« in bo kot vse kaže izšel enkrat v začetku leta 2018.
na vrh