Za razliko od predhodnika "JLT" (2003), ki je v osnovi tudi poln vsega kar pač ponuja ime Joe Lynn Turner, je "The Usual Suspects" po slišanem takšen, da bi lahko rekel "bolj retro eighties"! Kar nekaj smernic s Turnerjevim prvencem nosi. Seveda s tem v red Joe ni pozabil tudi na nekaj očitnih "rainbowskih fint". Te finte so dueli klaviatur "Hammond" zvoka in kitare, skozi "cigansko" slajdanje (Power Of Love ali Blood Money), ki ga je pri Rainbow ustoličevalo božanstvo imenovano Ritchie Blackmore, mnogokrat pa klaviature in kitare kar družno napadejo skozi riff (Unfinished Business) in tako Jack Kniffe takoj spomni na Death Alley Driver (Rainbow). Produkcija je kanček bolj sofisticirana glede na ploščo "JLT", zato je zvok mestoma izpadel AORovski. Nasploh je Turnerjeva barva glasu v osnovi idealna za AOR in že zato mnogokrat v kakšnem motivu "feel" preskoči k omenjenemu žanru, še posebej pa na mestih, kjer se Turnerju pridružujejo ženske back vokalne harmonije (srednje hitri Rest Of My Life ter nasploh refren All Alone).
Turner poje znova kot avion! Polno v sleherni tonaliteti in vselej vživeto! Torej v celoti izstreljuje samega sebe na zvočni nosilec. Fant vrešči na vso moč, raskavo "usnjeno" ali popolnoma čisto. Izkriči lahko ubijalski "scream" s katerim zna mojstrsko okrasiti prenekateri motiv z izrednim občutkom za improvizacijo, medtem ko lahko v isti sapi z vokalom kadarkoli "popusti"! Tako v čutni polbaladi Really Loved, še posebej ugaja s pristopom, saj tu briljira na celi črti njegova subtilnost. Kitare sta odigrala Karl Cochran in Al Pitrelli (ex-Alice Cooper, ex-Megadeth, ex-Asia, Savatage, Trans Siberian Orchestra). Zlasti slednji je tiste vrste kitarski čarodej, da si je nadel sloves enega najbolj iskanih studijskih "session" kitaristov. Tudi to pot praktično odigra brezhibno vsako vlogo, ki si jo nadene. Odlično je prispeval nekaj "eksperimentov", ki prepričljivo oživljajo zlati "rainbowski" feel.
Kakorkoli obračamo je izkušeni lisjak ponudil odlično ploščo v okvirjih, ki jih pač umetelno obvladuje. Vrhunci vzdušja so ujeti v izdelanih melodično dovršenih refrenih in ekspresivni kitarski riffi takoj zlezejo v ušesa. Solaže in kitarski okraski odlično vetrijo klasično nastavljene skladbe, da le te ne izzvenijo monotono in da v njih predvidljivost ne "tolče" preveč v ospredje, kar bi vplivalo na dvig stopnje dolgočasja plošče, za katero so takšnega tipa stvaritve v splošnem sila dovzetne.Besedila pa seveda znova pripovedujejo o srečnih in nesrečnih igricah z ženskami, o iskanju svojega poslanstva, skratka prava "bitter or sweet reality" razmišljanja oziroma sanjarije slehernega rockerja. To je plošča za ljubitelje Rainbow, ki pogrešajo starega dobrega Blackmorea, kateri se v očeh pristnih ljubiteljev hard rocka danes dobesedno smeši pri Blackmore's Night. Najbolj pa bodo na svoj račun prišli vsi vneti privrženci Joe Lynn Turnerja. Slednja opazka velja v splošnem za planet Zemlja, kajti v Sloveniji jih težko preštejemo na prste ene roke. "The Usual Suspects" je torej pravi Joe Lynn Turner "glavom i bradom" ali z drugimi besedami "prava šola rock petja". Turner povsen trdno osedlan na njej še naprej jaše samozavestnom, torej na način, ki ga najbolj obvladuje in zato tudi to pot ni ustrelil v prazno.
na vrh