Cryptopsy: The Unspoken King

Kanadska tehnična death metal pošast Cryptopsy je nekoč veljala za eno največjih imen tega žanra. Album Blasphemy Made Flesh (1994) in None So Vile (1996) še danes veljata za kultni stvaritvi tehničnega death metala, ki sta pot odprli tudi drugim progresivnim/tehničnim zasedbam iz Kanade; Martyr, Quo Vadis, Neuraxis in drugim. A zakaj je v prvem stavku zapisana beseda nekoč? Ker je zasedba Cryptopsy z novim albumom, The Unspoken King, izdala brez dvoma daleč najslabši izdelek svoje kariere.

Po izdaji prejšnje plošče Once Was Not je skupino (še enkrat) zapustil karizmatični vokalist Lord Worm in pred šefoma zasedbe Alexom Auburnom (kitara) in Flo Mounierjem (bobni) je bila težka naloga zapolniti vrzel, ki je nastala z njegovim vnovičnim odhodom. Evolucija zvoka skupine je vsekakor še kako dobrodošla, a v primeru albuma The Unspoken King je Cryptopsy popolnoma spodletelo. Korenine tehničnega death metala so pokopane in pozabljene, kanadski velikani so se zvokovno preusmerili v moderni zvok deathcora. Ja, The Unspoken King je imena Cryptopsy nevredna plošča. Nova usmeritev ponavadi zahteva nove člane, in tako se na novi plošči prvič predstavita novi vokalist Matt McGachy in klaviaturistka Maggy Duran (ta je skupino že zapustila). In kaj je pravzaprav tako slabega na The Unspoken King? Pravzaprav vse! Zaman boste iskali tipične umazane in težke kitarske riffe, ki so postali Auburnov trademark, saj so jih zamenjali generični metalcore "chugga chugga" akordi in obupni core breakdowni. A kitare bi še lahko preslišali, saj občasno postrežejo z zanimivim riffom in solažo ali dvema. Najbolj blasfemična komponenta nove plošče so grozljivo slabi McGachyjevi vokali, ki so tipični hočem-biti-brutalen-za-vsako-ceno deathcore obupni vokali s kopico nerazumljivega kričanja in brezveznega kruljenja. Povsem brezdušno in psevdo brutalno povrh vsega pa McGachy še kako rad pokaže svojo emo stran z obupnim, čustevnim čistim petjem. Obupna besedila dodajo še zadnjo opeko, ki gradi eno slabših plošč zadnje čase. Edina zares poslušljiva stvar tega albuma tako ostaja le odlično bobnanje Mournieja, ki ni zastonj eno največjih imen ekstremnega metala, a kaj ko se še ta del porazgubi v izrodku novih Cryptopsy.

Evolucija zvoka neke skupine je, še enkrat, nujna in še kako pomembna za obstoj in razvoj. A le, če je to evolucija v pravo, torej boljšo smer. Cryptopsy so z The Unspoken King prej nazadovali kot napredovali, pa četudi so se usmerili v deathcore, obstaja v tem žanru nešteto boljših skupin. The Unspoken King si lahko tako skoraj brez dvoma prisluži oznako najslabšega death metal albuma leta, vsekakor pa oznako razočaranje leta.