Neoprogrockovski šampioni Arena, kateri so si kulten status zagotovili že konec devetdesetih, so z »The Unquiet Sky« izdali svoj osmi studijski album. Nanj na srečo ni bilo potrebno čakati tako dolgo kot na njegovega predhodnika »The Seventh Degree of Separation« (2011) na katerega so privrženci čakali 'celo večnost' in na katerem se je prvič predstavil (zdaj nič več) novi pevec Paul Manzi. Ravno Manzi, ki se je vokalno znotraj banda že popolnoma 'ugnezdil', tako da se zdaj lahko že veliko lažje preboli slovo njegovega nepozabnega predhodnika Roba Sowdena, je ob klaviaturskem magu Cliveu Nolanu, ki je na novem albumu poskrbel za nekaj nadvse osvežilnih simfoničnih aranžmajev, najbolj zaslužen, da je »The Unquiet Sky« izpadel tako dobro, da se ga lahko že zdaj primerja celo z najboljšimi Arena dosežki kot so »The Visitor« (1998), »Immortal« (2000) ter »Contagion« (2003). Na slednje »The Unquiet Sky« prek določenih kompozicij spominja tudi slogovno in se nasplošno precej razlikuje od pristopa, ki so ga Arena ubrali na »The Seventh Degree of Separation«, ki je bil kljub deloma tranzicijski naravi imeniten dosežek in je še učvrstil status banda, kateri do zdaj v svoji karieri še ni nikdar razočaral.
»The Unquiet Sky«, prvi Arena album z novim basistom Kylanom Amosom, ki je zamenjal priljubljenega Jona Jowitta (ex-IQ, Jadis) ter poleg bas linij prispeval tudi vse grafične/risarske stvaritve, je, tako kot njegov predhodnik, konceptualen, saj je, po Nolanovih besedah, deloma navdahnjen po grozljivki izpod peresa pisatelja M.R. Jamesa. Tako v zgodbi nastopa prekletstvo demonov in volkodlakov, ki nadleguje neko navidezno mirno angleško okrožje, kar pa Nolan, po svoji stari navadi, z uporabo različnih metafor zavije v temačno zgodbo o vprašanjih religiozne/politične manipulacije, obstoju posmrtnega življenja in odreštive.
V ambientalnem pogledu »The Unquiet Sky« nadaljuje dolgoletno Arena tradicijo kreiranja mračnih vzdušij in napete viktorijanske drame, pa vendarle je nasplošno po svoji naravi nekoliko manj temačen od predhodnika, medtem ko je večina aranžmajev bolj melodično obarvanih in daje posameznim skladbam 'retro' pridih, kar privede do že omenjenih sorodnosti s preteklimi klasikami. To pomeni, da združuje skorajda idealno kombinacijo starega in novega. Poleg odlično razpoloženega Manzija, obetavnega novinca Amosa na basu ter vselej zanesljivih veteranov v podobi Nolana in bobnarja Micka Pointerja, je svoje delo na fascinantni način opravil tudi kultni kitarski virtuoz John Mitchell (It Bites, Lonely Robot), ki s tenkočutnimi solažami večkrat poskrbi za stopnjevanje klasične Arena drame v najboljšem pomenu te besedne zveze.
Z dramatičnimi orkestralnim uvodom naphani »The Demon Strikes« je klasični Arena katalizator razburkanega vzdušja in je temu primerno prepreden z ognjevitimi kitarskimi variacijami ter pravcatim vokalnim teatrom. Manzi pri petju posameznih »The Unquiet Sky« skladb pristopa z občutno večjo avtoriteto kot na svojem Arena debutu, medtem ko Nolan že kar nekaj let ni imel tako zanimivih idej, kar se tiče simfonične drame, predvsem pri rabi sintetizatorjev. Na »How Did It Come To This?« zavlada pristna melanholična drama, katero še poglobijo simfonične harmonije ter Mitchellova ambientalno globoka kitarska improvizacija. Z nadvse posrečenim refrenom ovenčani »The Bishop of Lufford« združuje učinkovito, pretočno menjavanje hitrih in umirjenih tempov, čemur se prilagaja tudi Manzijev teatralni vokal.
»Oblivious to the Night« je krajše delo, ki posreduje nekaj lepih, kontemplativnih trenutkov, medtem ko mračni »No Chance Encounter«, eden izmed trših »The Unquiet Sky« trenutkov, slogovno precej spominja na nekaj kar bi se lahko znašlo na albumu »Contagion«. Inštrumental »Markings on a Parchment« je še en ambientalno lep trenutek, katerega v ozadju, med sakralnimi aranžamji, kazi 'demonsko' godrnjanje. Temu sledi preliv v naslovno skladbo, ki zaradi mističnega uvodnega dela nekoliko potegne na Genesis med leti 1976 in 1977, kar sicer ne traja dolgo, saj gre v vsem drugem za pravcato Arena klasiko, kjer se drama stopnjuje iz sekunde v sekundo in imajo vsi inštrumentalisti dosti prostora za solistično 'razgibavanje'.
»What Happened Before«, še en dosežek z 'retro' pridihom, vsebuje neoklasicističen klavirski uvod ter strastno vokalno predstavo, medtem ko v nadaljevanju zavlada izjemno napeta drama. »Time Runs Out« vsebuje določeno podobnost z »The Visitor« klasiko »A Crack in the Ice«, čeprav gre za skoraj popolnoma samobitno skladbo, saj ima popolnoma drugačen refren, svetlejšo ambientalno energijo ter zanimivo, nekoliko trdorcokersko kitarsko frazo. »Returning the Curse« vsebuje nekaj bolj 'modernističnih' sintetizatorskih tekstur ter sijajen Nolanov solo, medtem ko Manzi zopet uprizori pravo vokalno dramo, ki doživi razodetje v inteligentnem refrenu.
»Unexpected Dawn« je melanholična balada z občasno akustično zabelo ter z odličnim stopnjevanjem dramatičnih inštrumentalnih trenutkov. Vse kompozicije na albumu so po kvaliteti medsebojno precej enakovredne, tako da ni večjih kakovostnih odstopanj navzgor ali navzdol, z izjemo zaključnega vrhunca v podobi epske mojstrovine »Traveller Beware«, katero se lahko razglasi za najbolj ambiciozni »The Unquiet Sky« trenutek, čeprav po dramatični intenzivnosti ne dosega monumentalne »Opera Fanatica«, kaj šele »Moviedrome« (slednja dva epa vendarle sodita med pet najboljših del v dosedanji Arena diskografiji). Vseeno gre za enega izmed najboljših zaključkov kakega studijskega albuma v njihovi zgodovini.
Kakovostno izjemno uravnoteženi »The Unquiet Sky« je klasičen Arena album, ki bo marsikoga spomnil na njihove najboljše pretekle dosežke, obenem pa združuje ravno pravšnjo mešanico zmagovite formule in novitet, da z vsakim novim poslušanjem izpade še bolj navdušujoče ter zanimivo. Arena so obenem ustvarili enega izmed glavnih kandidatov za najboljši progrockovski album leta 2015. Sedaj je potrebno samo držati pesti, da bo ta verzija banda še dolgo zdržala skupaj in po možnosti priredila več koncertnih turnej v neposredni bližini Slovenije, kjer je bilo do nedavnega število njihovih privržencev moč prešteti na prste obeh rok.
na vrh