Caravan, angleški progresivnorockovski pionirji iz Canterburya, so se po koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je njihovo 'zlato obdobje' že končalo, v studio vrnili še nekajkrat in čeprav kasnejši albumi niso dosegli odličnosti matieriala posnetega v prvem desetletju njihovega obstoja, se je na njih še vedno našlo marsikaj zanimivega za vse dolgoletne privržence. Eden izmed takšnih albumov, ki ga celo ljubitelji njihovega glasbenega opusa le redkokdaj omenjajo, čeprav še zdaleč ni bil slab, je bil vsekakor »The Unathorised Breakfast Item« iz leta 2003, poslednji Caravan dosežek z originalnim bobnarjem Richardom Coughlanom, ki je preminil leta 2013.
Glavni in edini problem »The Unauthorised Breakfast Item« je v tem, da Caravan v postavi s Coughlanom, pevcem/kitaristom Pyeom Hastingsom, glavnim kitaristom Dougom Boyleom, violistom Geoffreyem Richardsonom, klaviaturistom Janom Schelhaasom in basistom Jimom Levertonom, že dolgo niso bili porok zvočne inovativnosti in da večina aranžmajev na »The Unauthorised Breakfast Item« ni tako navdahnjenih kot bi si želela večina Caravan privržencev, ki se dobro zaveda, česa je bila legendarna skupina zmožna v svojih najboljših časih. Kljub temu so Caravan tudi v 21. stoletju ohranili svoj prepoznavni slog z močnim poudarkom na melodičnosti, ki na trenutke že skorajda meji na simfonični pop rock s številnim folk aranžmaji in jazzovskimi ritmičnimi primesmi. Pyeova prepoznavna, specifična, 'angelska' barva glasu, Richardsonove odrezave godalne pasaže, Schelhaasov topel zvok hammond orgel ter tipični angleški humor odlikujejo tudi »The Unauthorised Breakfast Item«, ki vsebuje kar nekaj trenutkov, ki spomnijo na 'stare dobre čase'. Prisotnih pa je tudi nekaj del, kjer se čuti pomanjkanje pravega navdiha in so na albumu prej kot ne mašila prostora.
Nekoliko se tudi pogreša večja ritmična kompleksnost v primerjavi s preteklimi časi, saj pri Coughlanu ni več mogoče zaslediti nekdanje bobnarske eksplozivnosti in eklektičnosti, ampak glede na to, da so mu zdravniki čez dve leti od izida tega albuma diagnosticirali artritis, kar je nazanilo začetek njegovih zdravstvenih težav, se je še dobro odrezal. Že uvodna stvaritev, »Smoking Gun (Right For Me)«, ki se odpre z bluesovskim kitarskim rifom, s svojo razposajenostjo pošteno spomni na določene dosežke iz zlate ere, medtem ko se glavni kitarist Boyle izkaže z duhovitimi variacijami. Prisotnost Boylea v bandu je trajala približno deset let in je predstavljala dokaj zanimiv eksperiment, ker Caravan ne prej ne kasneje niso imeli dveh kitaristov razen kadar je Richardson občasno prijel za kitaro in se pridružil Pyeu. Povratnik Schelhaas, ki je leta 2002 zamenjal originalnega klaviaturista Davea Sinclaira na podoben način kot ga je leta 1979 zamenjal pri skupini Camel, je svoje delo opravil na soliden način, čeprav bi lahko ponekod bilo več prisotnosti hammond orgel, ki so tako zaznamovala njihova klasična dela.
»Revenge« je speljan v hitrejši tempo, sicer pa tu še najbolj izstopajo nabrite kitarske variacije in hudomušne saksofonske pasaže v režiji (rednega) gostujočega člana, Jimmya Hastingsa. Naslovna skladba ima lahkoten utrip in šaljiv ton, medtem ko refren ne zapusti kakšnega globljega vtisa. Bolj zanimivo izpadejo določene inštrumentalne variacije, ki nazorno pričajo o izjemni tehnični podkovanosti članov banda. »Tell Me Why« je lahkotna, nekoliko dolgočasna balada s folk pečatom, ki je vsaj za malenkost predolga glede na to, da ne ponudi kdo ve kakšne ambientalne globine ali ritmične pestrosti. Edino večjo pohvalo si tu zasluži Pyeovo petje. Njegov tradicionalno visoki vokal se je z leti komajda zaznavno znižal. Zasanjani »It's Getting a Whole Lot Better« vsebuje počasen, nekoliko psihadelično-jazzovski utrip, ki vsebuje elemente ljubezenske balade. Razen lepo odigranih saksofonskih, klavirskih in kitarskih solaž se na njem ne dogaja kaj pretresljivo posebnega, a izpade kot dobra spremljevalna glasba za pozno večerjo v restavraciji z jazzovsko spremljavo na klavirju in saksofonu. »Head Above the Clouds« sodi med manj navdahnjene trenutke albuma, saj je glavni motiv preveč repetativen, kar je na trenutke že moteče. Bledega vtisa ne popravi niti odlična kitarska solaža v zaključnem delu.
»Straight Through the Heart« je še ena ljubezenska balada s katero Caravan potrdijo, da skozi pretečena desetletja niso izgubili občutka za ustvarjanje radiu prijaznih skladb. Od nekdaj so bili ena izmed tistih progrockovskih skupin, ki bi lahko ob izdatnejši promociji nanizala kar nekaj hitov, če bi bilo to v njenem glavnem interesu. »Wild West Street« je tihožitni inštrumental s poudarkom na godalnih in akustičnokitarskih aranžmajih, kjer je moč zaznati kar nekaj folk pridiha. »Nowhere to Hide«, eden izmed vrhuncev albuma, ki je obenem edina skladba na njem, kjer je bil s klaviaturami prisoten tudi David Sinclair, medtem ko je glavni vokal prevzel basist Leverton, je eden redkih trenutkov, kjer si, zlasti v drugem, inštrumentalnem, improvizacijsko usmerjenemu delu, dajo nekaj več eksperimentalnega duška, kar se na večini »The Unauthorised Breakfast Item« kompozicij sicer največkrat pogreša. Album se zkaljuči s krajšim inštrumentalom »Linders Field«, kjer je poudarek na flavtističnih improvizacijah v režiji Jimmya Hastingsa, sicer enega izmed boljših flavtistov v povesti progresivnega rocka.
Caravan so v obdobju, ko so novi albumi predstavnikov canterburyske scene progresivnega rocka postali redkejši od dežja v puščavi Gobi na »The Unauthorised Breakfast Item« opravili dobro delo ter ustvarili povsem soliden in zelo poslušljiv dosežek. Seveda ga ni mogoče primerjati s Caravan albumi iz prve polovice sedemdesetih, vendar vseeno vsebuje lepo število nostalgičnih trenutkov, ki opozorijo na to, da je bil njihov tradicionalni zvok še kako živ tudi na začetku 21. stoletja. Ob nekoliko večji ritmični živahnosti, še zlasti kar se bobnov tiče, pa bi lahko izpadel še boljše.
na vrh