"The Turn of a Friendly Card" je peti album legendarne angleške art rockovske senzacije The Alan Parsons Project, ki je zaslovela s serijo raznovrstnih konceptualnih albumov in radijskih hitov ter navduševala glasbene sladokusce s svojim, za tiste čase, inovativnim pristopom k progresivnemu rocku (predvsem z izgradnjo prepričljivih in trdnih mostov med progom in popom). Koncept "The Turn of a Friendly Card" se dotika razsežnosti iger na srečo oziroma hazarderstva ter delno pripoveduje zgodbo o možakarju srednjih let, ki postane nestrpen v želji, da bi povečal svoje premoženje, zato se odloči oditi v kazino in za srečne dobitke zastaviti vse svoje imetje. Na koncu izgubi vse kar je imel.
Nekaj hazarderske strasti sta gojila tudi oba TAPP šefa, se pravi producent, idejni vodja in občasni glasbenik Alan Parsons in skladatelj, pisec besedil, pevec in klaviaturist Eric Woolfson. Njuna najbolj priljubljena hazarderska igra je bila od nekdaj menjavanje različnih pevcev, kar je prinašalo zavidljivo dobre rezultate, vendar begalo vse tiste, ki slučajno niso poznali TAPP albumov, temveč so slišali samo radijske hite ob katerih so mislili, da gre za med seboj popolnoma različne skupine.
"The Turn of a Friendly Card" je med drugim znan po tem, da je TAPP prinesel dva velika hita, "Games People Play" in "Time". Na slednjem se je Eric Woolfson prvič predstavil v vlogi glavnega pevca. Woolfsonov so-vodilni TAPP tovariš je dolgo vztrajno odlašal z uporabo njegovega vokala, kar je bil pogosto glaven vzrok njunih studijskih razprtij. Na koncu se je le sprijaznil z ljudskim odzivom, potem ko je spoznal, da je bil Woolfson tisti pevec, ki se pojavil na vseh največjih TAPP hitih. Dandanes Alan odkrito priznava, da je narobe ocenil Ericove vokalne sposobnosti. Vsak novi hit je bil za duet svojevrstno presenečenje, a hkrati primerna nagrada za garaško studijsko delo. Originalna LP izdaja albuma je vsebovala naslovno skladbo v obliki epske suite, katera je obsegala celotno drugo stran albuma, medtem ko jo je CD verzija razdelila na pet skladb.
Vsaka skladba na albumu na katerem ni trenutka slabosti je posebno poglavje zase kar se tiče aranžerske raznolikosti, kar velja tako za tiste skladbe, ki so bile rojene za predvajanje na radijskih valovih kot manj komercialno naravnane simfonične inštrumentale. Slednji projektu zagotavljajo nekaj simfo prog rockovskega šarma, kateri je navkljub pop rockovskih preferencah ostajal stalnica znotraj TAPP glasbenega izrazoslovja. Album je kot celota izjemno konsistenten in večinoma zastavljen na pompozni ambientalni noti, čeprav se na njem nahaja tudi nekaj nežnih balad, ki rahlo umirjajo epsko vzdušje.
Dinamični simfonično-pop rockovski hibrid "May Be a Price to Pay" je tradicionalno pompozen uvod v album z obširno orkestracijo in večdelnimi linijami sintetizatorjev, znotraj katerih kraljuje mogočen vokal Elmera Gantrya (pravo ime Dave Terry; nekdanji šef psihadelično rockovske zasedbe Elmer Gantry's Velvet Opera). Razmerje med hipnotičnim AOR refrenom in simfoničnimi aranžmaji pri katerih ne manjka tudi manjših jazzovskih vložkov na klavirju je v ustreznem razmerju in ves čas poudarja izjemno epskost te imenitne skladbe.
Ušesne končiče dražeča AOR klasika "Games People Play" je bil prvi veliki radijski hit v povesti projekta, kar ni nobeno presenečenje za vse tiste, ki poznajo talent dolgoletnega TAPP pevca Lennya Zakateka. Sintetizazorske linije so, tako kot se spodobi, ves čas porinjene močno v ospredje, medtem ko odličen, visoko melodičen refren poslušalca v trenutku hipnotizira. Še posebno pretkano je speljan dinamičen prehod iz uvodne sekcije za kar poskrbi mogočen rif, medtem ko je inštrumentalni vložek s številnimi elektronskim vzorci in izvrstno Bairnsonovo kitarsko solažo eden vrhuncev prog rockovske eksperimentalne ekstravagance.
Na eterični baladi "Time", drugemu radijskemu hitu, se v vlogi pevca prvič predstavi Eric Woolfson, ki s svojim falseto vokalom ob orkestralni spremljavi ustvari prepričljivo, visoko romantično vzdušje, kar meče nekoliko neugodno senco na Alanovo preteklo trmo, ko ga ni želel postaviti v pevsko vlogo. Serija odličnih skladb se nadaljuje z "I Don't Wanna Go Home", kjer so vnovič v ospredju pompozni simfonični aranžmaji v navezi z igrivimi kitarskimi rifi. Lirično čarobnost zagotavlja kot vedno odlično petje Lennya "The Voice" Zakakteka, ki v skladbo vnese tudi izdatno mero soula.
Ambientalni inštrumental "The Gold Bug" vsebuje referenco na znano, istoimensko povest Edgarja Allana Poeja, katerega zapuščina je bila podlaga za osrednji koncept albuma "Tales of Mystery and Imagination", kultnega TAPP prvenca iz leta 1976. Vzdušje skladbe prisega na izgrajevanje močne dramatike, kar doseže s poudarjeno bas linijo, številnimi vokalnimi harmonijami v ozadju, valovi sintetizatorskih tekstur ter z jazzovskimi ritmičnimi in pihalnimi finesami. Prvi del naslovne skladbe vsebuje baročno melodijo na klavirju ter melanholično petje Chrisa Rainbowa (kasneje Camel), medtem ko se v ozadju pretaka mogočna orkestracija.
"Snake Eyes" je še ena AOR poslastica z okusno melodijo, podloženo na funkovske ritmične vzorce ter erotičnim refrenom pod poveljstvom Chrisa Rainbowa. Spremljava dodatnih vokalnih harmonij še stopnjuje hipnotično vzdušje, medtem ko bravurozne pasaže na kitari vnesejo tudi nekaj trdo rockovskega žara. Na tarot namigujoči "The Ace Of Swords" je še en zanimiv baročni inštrumental z obširno orkestracijo, številnimi prehodi in pompoznim motivom, kateri vsebuje odlično interakcijo med kitaro in klaviaturami.
Na "Nothing Left to Lose", kjer sta v ospredju nežna pastoralna melodija na akustični kitari in eterična spremljevalna vokalizacija, ponovno zasije "angelski" vokal gospoda Woolfsona. Vmes spretno vnesejo tudi nekaj burnih solaž na harmoniki. Še posebno zanimiv pa je nenaden prehod v trdo rockovsko sekcijo, ki nastopi po reggae ritmu in popolnoma nepričakovana inštrumentalna obnovitev osrednjega "Snake Eyes" motiva na čelu s herojsko kitarsko solažo. Album se zaključi na epski način z drugim delom naslovne balade, kjer ob orkestralnem razkošju ponovno zasijeta melanholično razpoloženi Chris Rainbow ter Bairnson, ki poslušalce osreči z eno izmed svojih najbolj temperamentnih kitarskih solaž. V primerjavi s prvim delom so tu pompozni orkestralni aranžmaji precej bolj izpostavljeni, kar izdatno pripomore k veličastnemu zaključku albuma.
"The Turn of a Friendly Card", konceptualna mojstrovina o igrah na srečo, je odprla ustvarjalno in komercialno najuspešnejše obdobje v povesti legendarnega projekta ter TAPP poveljnikoma prinesla dva velika radijska hita. Na njem je Alanova in Ericova perfekcionistična fuzija simfoničnega progresivnega rocka in pop rocka, podkrepljena z imenitno produkcijo, dosegla nove razsežnosti in doživela eno večjih zmagoslavij. Po "The Turn of a Friendly Card" je sledil še uspešnejši album "Eye in the Sky" (1982) z nepozabnim naslovnim hitom, kar je bil za številne oboževalce celo TAPP vrhunec, a to je že neka druga zgodba.
na vrh