Eloy: The Tides Return Forever

"The Tides Return Forever" je za legendarne nemške space rockerje Eloy predstavljal veliko pozitivno presenečenje glede na izjemno povprečni predhodnik "Destination" (1992), oživitev že skorajda odmrlih progresivno rockovskih korenin ter vrnitev k stari formi, nekaj na kar so njihovi privrženci lačno čakali vse od preloma 80-ih oziroma albuma "Metromania" (1984) dalje. K nenadnemu preporodu skupine je prav gotovo veliko prispeval tudi nenadejan prodajni uspeh obeh izdaj "Chronicles I" (1993) ter Chronicles II" (1994), ki sta vsebovala na novo odigrane verzije nekaterih Eloy klasik. To, da so prek omenjenih klasik nekateri poslušalci začeli (na novo) odkrivati njihovo bogato zapuščino in vsesplošna obnovitev širšega zanimanja za progresivno rockovske klasike v 90-ih, je prililo novega olja v že pošteno pregoreli motor skupine.

Frank Bornemann, kitarist/pevec in vodja skupine ter njegov dolgoletni sodelavec, klaviaturist Michael Gerlach sta se odločila, da je napočil čas za temeljit preporod Eloy zvoka ter vrnitev k tradicionalnemu space rockovskemu izročilu ne, da bi se ob tem izogibali nekaterim inovativnim eksperimentom ter moderni produkciji. Če sta na prejšnjem albumu tvorila okostje zasedbe samo Frank in Michael ob pomoči številnih priložnostnih gostov, Eloy na "The Tides Return Forever" končno spet zvenijo kot band. V njihove vrste se je kot stalni član vrnil basist Klaus-Peter Matziol, ki se je kot gost pojavil že na predhodnem albumu, kar je bila gotovo pomembna pridobitev. Polnopravni član pa je postal tudi bobnar Nico Baretta, katerega prispevek zveni na tem albumu po zaslugi izboljšane produkcije mnogo bolj organsko in dinamično. Seveda tudi tokrat ni šlo brez izobilja raznih spremljevalnih pevcev (predvsem pevk) ter veličastnih zborovskih vokalnih harmonij med katerimi gre še posebej izpostaviti neverjetno Jocelyn B. Smith, katera je na naslovni skladbi demonstrirala fantastično vokalno predstavo ter Miriam Stockley na zaključnem historičnem epu.

Zvok skupine je na "The Tides Return Forever" postal precej bolj organski in živ, posamezni aranžmaji spet dihajo s polno paro in večinoma izžarevajo tisto njihovo značilno "kozmično" atmosfero. Ritmična kombinatorika pa je tudi dovolj razgibana, da bo navdušila tudi najbolj zahtevne prog gurmane. Frankov kompozicijski navdih se je po opazni ustvarjalni krizi na prejšnjem albumu, razbohotil do te mere, da je na albumu, kar nekaj skladb, ki lahko kandidirajo za Eloy klasike. Skupina poleg svojega tradicionalnega pristopa, ki je ponavadi na meji med space rockom in simfoničnim prog rockom, na posameznih kompozicijah vnaša še različne elemente melodičnega rocka, heavy rocka in celo power metala po nemškem receptu. Nad slednjim se je Frank sicer že več let neprikrito navduševal. Ob vsej kompleksnosti posameznih simfoničnih aranžmajev pa Eloy ves čas ohranjajo tudi visoko melodičnost, kar dela album dostopen tudi širšemu občestvu. Da je prišlo do velike spremembe na boljše dokazuje tudi vrnitev klasičnega Eloy logotipa, ki je v preteklosti krasil naslovnice njihovih najboljših albumov.

Že otvoritveni energijski polnilec "The Day Of Crimson Skies", ki je odlična mešanica tradicionalnih Eloy prog elementov s ščepcem AOR-a v refrenu, dokazuje, da je pristna Eloy magija ponovno tu. Mogočen kitarski rif je podložen na energične plasti sintetizatorjev ter izjemno živahen ritem. Prefinjenost bobnarskih prehodov v kombinatoriki melodičnih in večdelnih plasti sintetizatorjev v nekaterih trenutkih celo nekoliko potegne na nekatere stvaritve kanadskih art rockerskih prvakov Rush, kar je nadvse zanimiv in svojevrsten dosežek v zgodovini skupine. Za to sorodnost je nekoliko "krivo" tudi odlično Frankovo petje, ki rahlo potegne na Geddya Leeja. Slednje je celo eno najboljših v njegovi karieri. Pri tem ne gre toliko za tehnični napredek kot to, da se ga je naposled naučil boljše predstavljati glede na posamezne motive. Velja omeniti še odličen melodičen refren, ki vsebuje dramatičen AOR pridih. Prog sladokusce pa zadovoljijo z razvejanimi in ambientalnimi inštrumentalnimi sekcijami med posameznimi motivi.

Sledi še ena zanimiva mešanica med space rockom in melodičnim rockom, "Fatal Illusions", s katero skupina dokaže, da ni pozabila, kako se ustvarja ganljive ambientalne klaviaturske zavese in "jokajoče" kitarske solaže s katerimi Frank tokrat prav nič ne skopari in z njimi uspešno stopa po tradiciji svojega slogovnega vzornika Davida Gilmourja (Pink Floyd). Po daljšem ambientalnem uvodu na kitari in klaviaturah vpade mogoče rif ter udarni bobnarski prehodi, ki začnejo stopnjevati vse večjo dramatičnost. Sledi odličen prehod v sproščujočo sekcijo s skorajda funk ritmom, duhovitim kitarskim rifom in debelo linijo bas kitare. Tudi ta skladba vsebuje odličen melodično rockovski refren. Vmes se v ozadju ves čas pretakajo ambientalne klaviaturske zavese, ki so v odličnem kontrastu z udarnimi rifi in odločnimi bobnarskimi prehodi. Zaključek pa spominja na tiktakanje urinega kazalca.

Melanholična "Childhood Memories", kjer se album za hip nekoliko umiri, vsebuje nostalgičen uvod na etno tolkalih nakar se prevesi v veličastno simfonično sekcijo z visoko ambientalnimi zavesami večdelnih klaviatur, lahkotnih pasažami na akustični kitari in še eno zelo dobro Frankovo vokalno predstavo. Eloy se tu po dolgem času spet izkažejo kot resnični mojstri veličastne space rock atmosfere, ki ima moč, da poslušalca popelje v nadvse prijetno spiritualno ekstazo, če se ji dovolj preda. Poskočna "Generation Of Innocence" je ritmično zelo bogata stvaritev z zanimivim motivom, ki ga tvorijo klaviature in osrednji kitarski rif. Ta motiv precej potegne na kakšno Yes stvaritev (iz obdobja s Trevorjem Rabinom). K temu prispeva tudi Frankov falseto vokalni pristop, ki nekoliko potegne na Jona Andersona. V srednjem delu ne manjka odlična inštrumentalna sekcija z gastronomsko kitarsko solažo, polno melanholičnih vibracij kot tudi nič manj izvrstna solaža na klaviaturah.

Sledi fenomenalni naslovni ep, veličastni "The Tides Return Forever", ki je osrednja kompozicija albuma in nedvomna ena najboljših ter najbolj globokih stvaritev v povesti skupine. Ta klasika ima marsikaj skupnega z nesmrtno Pink Floyd klasiko "The Great Gig In The Sky", predvsem kar se tiče odlične rabe strastnega gostujočega ženskega vokala v drugem delu kompozicije, ko ta doseže neverjetno veličastne razmere. V uvodu se nahaja melanholičen in nekoliko skrivnosten Frankov vokal, ki s pomočjo pastoralne spremljave na akustični kitari in zaves klaviatur v ozadju polagoma gradi dramatično vzdušje. Sprva se že zdi, da bo šlo samo za pastoralno balado, nakar na veličasten način vpadejo bogati simfonični aranžmaji, udaren kitarski rif in večdelne vokalne harmonije, ki ustvarijo nepopisno space rockovsko dramatiko. To pa ni še nič v primerjavi s trenutkom, ko se po krajši pasaži na akustični kitari, znotraj kompozicije vključi megastični soul vokal v izvedbi Jocelyn B. Smith ob pomoči ženskega spremljevalnega pevskega zbora. Njeno veličastno petje popelje kompozicijo še za en kvalitetni razred navzgor in doseže skorajda tako veličastne razmere kot je to nekoč davno na "The Great Gig In The Sky" uspelo Clare Torry. Nekateri pikolovci bodo zaradi tega Eloy (kot že večkrat v njihovi karieri) očitali pretirano posnemanje Pink Floyd, čeprav res ni nobenega razloga, da ne bi določene ideje/motiva, če je ta dober, ponovno uporabili v popolnoma novih barvah. S to kompozicijo so Eloy po dolgem času spet ustvarili eno izmed svojih klasik, katere ni mogoče prehvaliti.

Zelo solidna "The Last In Line" je skorajda tradicionalna Eloy kompozicija z mogočnimi aranžmaji na sintetizatorjih, poskočnim ritmom in odločnimi kitarskimi rifi, kjer ne manjka duhovitih inštrumentalnih pasaž. Ne izostane pa tudi skorajda AOR refren z odličnimi večdelnimi vokalnimi harmonijami in gastronomskimi prehodi na bobnih, ki bodo všeč tudi vsem ljubiteljem melodičnega rocka, saj je očitno najbolj dostopna stvaritev na albumu.

Za zaključek pa sledi še orgazmično-veličastni progresivno rockovski/power metalski ep "Company Of Angels", ki govori o zgodah in nezgodah vitezov Templjarjev, predvsem pa o njihovih krvavih "podvigih" v križarskih vojnah (zgodovinske tematike so bile vedno priljubljene v izročilu skupine). Ta veličastna kompozicija je pravzaprav jagoda na vrhu smetane tega albuma in s tem še ena Eloy klasika. Njena glasbena struktura je izjemno zanimiva in nevsakdanja za običajne Eloy razmere. Opisalo bi se jo lahko namreč kot zmes elementov simfoničnega prog rocka in power metala, izhajajočega iz tradicije nekaterih najboljših nemških skupin iz tega žanra. To niti ni tako presenečenje in je bilo samo vprašanje časa, glede na to, da je bil Bornemann že dolgo nekakšen mecen tovrstne metal scene in svoje čase producent kultnih nemških power metalcev Heavens Gate.

Že pastoralno-baročni uvod na Frankovem vokalu ter nežni spremljavi na akustični kitari napove, da gre za uvod neke veličastne stvaritve, ki na poslušalca še dolgo pusti izjemno močan vtis. Power metalski "bojni" trenutki nastopijo z mogočnim refrenom, ki vsebuje pompozne zborovske vokalne harmonije, udaren kitarski rif in neusmiljene zamahe po bobnih. Ta motiv močno potegne na kakšne Gamma Ray in je s tem najbližje kolikor so se Eloy kdajkoli približali power metalu. V srednjem delu nastopi kompleksna inštrumentalna sekcija z odlično Gerlachovo solažo na klaviaturah ter Frankove večplastne kitarske ekspade. Ženski spremljevalni vokali Miriam Stockey ustvarjajo odličen kontrast z bojno razpoloženim moškimi zborom medtem, ko ambientalni vzorci klaviatur stopnjuje pompozno dramatiko. Space rock vložek nastopi z večdelnimi solažami na kitari in klaviaturah. Če se Eloy na "Jeanne d Arc", srednjeveškem epu s predhodnega albuma, ki je prav tako vseboval močne ženske zborovske harmonije ni povsem posrečilo od začetka do konca ustvariti visoke atmosfere, pa je to "Company Of Angels" več kot uspelo. Najboljša stvaritev na albumu in brezčasna Eloy klasika, katere sploh ni mogoče dovolj prehvaliti. Obenem je lahko za zgled vsem power metalcem kako se lahko ustvari inteligenten in inštrumentalno bogat historični ep brez nepotrebne pretencioznosti.

"The Tides Return Forever" je pomenil veličastno vrnitev na poti stare slave in album, ki je potrdil, da lahko Eloy tudi na stara leta še vedno presenetijo s svežimi, raznolikimi in vznemirljivimi kompozicijami, ki v sebi združujejo tako njihov klasični zvok in "kozmično" atmosfero, katero se je dolgo pogrešalo kot tudi nekatere povsem nove, prej še neuporabljene ideje, predvsem iz sveta melodičnega rocka in power metala, ki so se več kot posrečile. Če ne bi Eloy že v preteklosti ustvarili nekaterih veličastnih stvaritev s katerimi so sooblikovali zgodovino progresivnega rocka, bi "The Tides Return Forever" brez pretiravanj označil kot mojstrovino. Album namreč predstavlja enega izmed najboljših povratkov k potem stare slave v povesti progresivnega rocka. Ni mu veliko zmanjkalo do statusa mojstrovine, morda samo kakšen povezujoč in zanimiv koncept (v čemer so bili vedno najboljši) in več plovečih space rockovskih aranžmajev, kakršne so ustvarjali v 70-ih. To pa bodo uspeli doseči s svojim naslednji albumom, nadaljevanjem njihovega magnum opusa "Ocean" (1977), ki bo prekosili najbolj nora pričakovanja in jim naposled prinesel prvo mojstrovino po "Time To Turn" (1982). Eloy so po tem albumu doživljali nov razcvet, kazalo je, da bo skupina še dolgo živela, a se je žal v prihodnosti izteklo drugače.