Marillion: The Thieving Magpie - La Gazza Ladra

"The Thieving Magpie - La Gazza Ladra" je dvojni koncertni album, ki za Marillion predstavlja njihov prvi pravi uradni koncertni posnetek, če sem ne štejem koncertne posnetke, ki so izšli na njihovem "prvem" koncertnem posnetku "Real To Reel" (1984) in EP-ju "Brief Encounter" (1986), ki pa sta bila prej, ko ne komercialni potezi s strani založbe, kako zaslužiti nekaj dodatnega cvenka na račun njihove naraščajoče popularnosti, čeprav sta oba obveza za vse prave ljubitelje skupine (zdaj se skupaj nahajata na dvojni verziji, ki je izšla leta 1997). "The Thieving Magpie" na simboličen način zaokrožuje in obeležuje njihove zadnje koncertne trenutke s karizmatičnim pevcem Fishem, ki je po izidu albuma iz osebnih razlogov zapustil skupino. S to dramatično potezo in prihodom njegovega naslednika Stevea Hogartha, ki je popolnoma drugačen tip pevca, pa je bilo počasi tudi konec obdobja, ko so bili Marillion osrednji nosilci novega vala progresivnega rocka in začetek iskanja novega zvoka v bolj avanturističnih art rockovskih vodah.

Po izidu mojstrovine "Clutching At Straws" (1987) so se Marillion odpravili na svojo poslednjo turnejo s Fishem v vlogi pevca in čeprav je bila ta za Fisha, zlasti v psihološkem pomenu, izjemno naporna, se na posameznih izvedbah niti malo ne zazna, da bi bil ta z mislimi že drugje. Prav nasprotno, kajti izvedba vsake skladbe na tem posnetku je najmanj odlična saj sleherni izmed članov skupine igra tako rekoč na višku svojih zmožnosti. Na posnetkih v odličnem sozvočju delujejo vse glavne prvine, ki osrečujejo večino ljubiteljev skupine: Rotheryeve subtilne kitarske pasaže, Trewavasove mogočne in stopnjujoče delnice na basu, Mosleyevo precizno in dinamično bobnanje, večplastne teksture Kellyevih klaviatur in kot vedno izjemno emocionalni Fish, ki je tudi tokrat glavni nosilec neverjetne poetične ekspresije večine kompozicij v katera je znal preliti večino svoje osebnosti. Vsi skupaj prispevajo k izjemni energiji posnetkov, ki so ponekod celo nadgradnja nekaterih studijskih del. Na prvem CD-ju lahko uživamo v odličnih izvedbah nekaterih njihovih najboljših klasik kot so denimo epsko obarvane mojstrovine "Chelsea Monday", "Jigsaw", "Fugazi" in "Script For A Jester's Tear", kjer smo priča najboljšemu kar je odlikovalo Marillion v njihovi neo progresivni eri. Od priljubljenih koncertnih klasik se sicer pogrešata "Market Square Heroes" in "Garden Pary", ki sta bili ponavadi vselej najbolj priljubljeni za ogrevanje množice. Nekateri manjši minusi večine posnetkov ležijo v variabilni kakovosti zvoka in omejenega doprinosa publike vendar je to skoraj zanemarljivo saj se koncertni utrip ves čas lepo čuti. Največja terna pa je zagotovo celotna koncertna izvedba nepozabne mojstrovine "Misplaced Childhood" (1985), ki je na orginalni, LP izdaji, vsebovala samo polovico skladb z omenjene klasike neo progresivnega rocka.

Prvi CD se odpre s posnetkom Rossinijevega klasičnega dela "La Gazza Ladra", ki tako nadaljuje tradicijo nekaterih drugih progresivnih skupin (denimo Yes), ki še danes za otvoritev svojih koncertov uporabljajo kompozicije iz sveta klasične glasbe. Nakar gre skupina takoj v "Slainthe Mhath (Clutching At Straws,1987), kjer lepo demonstrirajo neverjetno prefinjenost in skladnost energije. Vse skladbe na posnetku so sicer zveste svojim studijskim verzijam vendar so odigrane še nekoliko bolj emocionalno saj jih Fishev vokal prestavi še na naslednjo stopnjo. Tako je denimo ta verzija nepozabne "He Knows You Know" (Script For A Jester's Tear, 1983) primer izvedbe, ki me celo bolj navduši od njene studijske verzije. "Chelsea Monday" je prek neverjetne Rotheryeve solaže eden izmed vrhuncev celotnega posnetka. Zanimiva je tudi izvedba B-strani singla sicer sila povprečnega "Freaks", ki pa je odigran izjemno doživeto in kot posvetilo vsem članom njihovega fan kluba, ki sami sebe imenujejo "freaks". Na odlični izvedbi power balade "Sugar Mice" (Clutching At Straws) pa se že začutijo kali Fishevega slovesa. Tudi izvedba del s "Fugazi" (1984) kot so večplastni "Jigsaw", poskočni "Punch And Judy" in epski "Fugazi" je na zavidljivi ravni. Vrhunec pa je brez dvoma izvedba nepozabne mojstrovine "Script For A Jester's Tear" z istoimenskega prvenca, ki je zame še danes glavna manifestacija vseh najboljših prvin njihovega neo progresivnega obdobja. Za zaključek sledita še dve deli s "Clutching At Straws". "Incommunicado" je s svojim nabritim vzdušjem kot vedno pravi energetski katalizator in trenutek, ko se tudi publika dvigne na noge, kar se lepo sliši tudi na tem posnetku. Po veselem trenutka pa za zaključek sledi izjemno dramatični in melanholični ep "White Russian", ki zvesto sledi svoji studijski verziji.

Na drugem disku smo priča celotni koncertni izvedbi konceptualne mojstrovine "Misplaced Childhood", ki prav v ničemer, tako po vzdušju kot izvedbi, ne zaostaja za svojo studijsko verzijo, glavni razlog, da je ta koncertni album še danes njihov najbolj priljubljen med fani skupine. Izvedba torej zveni precej podobna studijskemu izvirniku le, da Fishev vokal vsebuje še dodaten priliv emocij in nekaj dodatnih Rotheryevih kitarskih improvizacij, zato posameznih del nima smisla posebej naštevati. Tu sta seveda tako njihova največja hita "Kayleigh in "Lavender" kot med fani najbolj priljubljeno delo z albuma, "Heart Of Lothian". Izpuščen ni torej noben integralni element z originalen izdaje. Edina zamera leti na skrajšano verzijo odličnega epa "Childhoods End?", ki je zame eno njihovih najboljših del sploh, saj v mojih očeh ravno ta predstavlja najpomembnejši trenutek albuma (vsaj kar se tiče njegovega koncepta). Kogar ne bo prepričal prvi del posnetka ga bo zagotovo ta odlična izvedba njihove najbolj priljubljenega in poznanega albuma.

Marillion so s "The Thieving Magpie" izbrali nadvse primeren nagrobnik za konec svojega prvega obdobja in slovo od karizmatičnega škotskega velikana, ki je naslednje leto začel samostojno glasbeno pot. Za tistega, ki jih še ne pozna je to kar lepo izhodišče za začetek spoznavanja, čeprav v njihovem primeru vsakemu priporočam, da raje začne s studijskimi albumi od prvenca naprej. Vsi ljubitelji skupine pa morajo ta odlični koncertni album, ki je še danes ena izmed njihovih redkih uradnih koncertnih izdaj iz Fishevega obdobja, seveda obvezno imeti v svoji zbirki.