Steve Vai, najhitrejši kitarski heroj galaksije, najbolj "odpičen" heroj instrumentalnega rocka, kitarskega rocka. Ostaja eden izmed peščice tistih najbolj ekstravagantnih svetovnih umetnikov svojega posla, posebnežev! Preprosto. Je nepredvidljivi izrazni glasbeni karakter za katerega nikdar natanko ne veš »kaj bo ušpičil« na poti svoje artistične ekspresije.
Možakarju novi studijski albumi niti ne gredo gladko od rok, ko se ozremo na število njegovih »mlajših« izdaj v 21. stoletju. Od prejšnjega albuma je minilo kar debelih sedem let. Po drugi strani Steve Vai niti ne čuti posebnega pomanjkanja, očitno se mu v tem nikamor ne mudi. Vmesni čas med albumoma je zabelil z nekaj kompilacijskimi in koncertnimi izdajami namenjenim svojim oboževalcem in glasbenim gurmanom, posel pa še naprej več kot dobro cveti tudi s projektom G3, ki ga vodi s svojim nekdanjim učiteljem kitare, Joe Satriani-jem.
»Kitarski pajek«,ki se bo novembra zglasil skupno že četrtič v karieri tudi v Ljubljani - v sklopu promocije novega albuma, je z »The Story Of Light«, spravil na tržišče znova izdelek, ki je prepričljiv v serviranju ustvarjalne energije, navdiha in idejne pronicljivosti, še posebej, ko ga postaviš ob bok nekoliko medlemu in kar preveč predvidljivemu »The Real Illusions: Reflections« (2005). Po tem albumu je izgledalo, kot da je Vai povedal, kar je imel povedati, nekaj poskočnosti, nasploh izrazne razgibanosti, pa mu je vzelo tudi pretirano zatekanje k rabi vokala s strani samega Stevea Vaia, ki sicer ni tako neprepričljiv vokalni interpret, kot kolega Satriani, pa vseeno. Če je vokala malo, recimo za ščepec, zadeva še teče, če je na albumu polovico inštrumentalov in pol vokalnih skladb, pa že počasi nastopa problem. Sladokusci prisluhnejo Steveu Vaiu radi izključno v prvi vrsti zaradi kitarskih potegavščin in svojevrstnega glasbenega sloga, ki ga je razvil v svojih instrumentalnih kompozicijah tekom kariere.
»The Story Of Light« je drugi del koncepta o prihodu božjega poslanca Pamposha in stvaritve cerkve. Ta koncept pozna le Steve Vai, zato ni priročno da se spuščam vanj. Zanimivo je, da Vai ne uporablja to pot klaviatur, vse rešuje s kitaro. Vse te čudežne zvoke znova potencira njegov »plavajoči vibrato«, ki ostaja njegov zaščitni predznak, zaščitni predznak njegovega izrazoslovja. Godi spoznanje, da se Steve Vai razvija naprej in kot aranžer prožno zori.
Album je pravilno obtežen z zahtevnejšimi kompozicijami, kot tistimi, ki v uho lažje stečejo. Ena bolj zahtevno strukturiranih skladb je Weeping China Doll, težka kompozicija, priročna konzumaciji na dolgi rok, ki jo razganja od kombiniranja sinusoidno piskavega kitarskega trenanja solističnih eskapad mojstra Vaia, ki je podloženo z masivnim riffovskim zvokom tvorbe nevsakdanje ubranih, a še vedno simfoničnih melodij, kar daje jasni odgovor, da je Steve Vai v križanjih motivskih struktur absolutni gojenec Franka Zappe. V aranžmajih je hipoma prepoznavno tudi Vaijevo ujemanje glasbene filozofije z še enim odbitim umetnikom - kanadskim Devinom Townsendom, umetnikom katerega je pripeljal pred reflektorje množic leta 1993 prav Steve Vai z albumom »Sex And Religion«.
A kot rečeno! Ta album je odlično uravnotežen. Po eskperimentalni Weeping China Doll, sledi lahkotna Racing the World , ki popolnoma razbremeni naelektreno ozračje in se v figuracijah zbližuje z lažjo rešljivo kombinatoriko vodilnih melodij in retorike same kitarske improvizacije, torej občutja v tem so bliže ekspresijam kolege Satrianija (v tem oziru funkcioniranja sta ji na albumu blizu še Gravitiy Storm in simfonično izdatno podprta, grandiozno zveličana, zaključna Sunshine Electric Raindrops).
Podoben je tudi začetek albuma. Otvoritvena naslovna skladba, v katero je vgraviral Steve Vai vabljivi govor dekleta (v ruskem jeziku) – Vaiev tipični preizkušeni trik preteklih del in za njo Velorum, namreč kipita od svežine kreativne navdahnjenosti, obenem pa živosti ujetega zvoka. Obenem obe hipoma razodeneta, da tipični Vaijev melos presenečenj mojstrove šeststrunske teorije, ki izbira melodijo med melodijami in deluje izvirno a hkrati »čudaško«, torej polno vabljivo za slehernega gurmana, nikakor ni zarjavel..
Tretja in četrta skladba, pa sta momenta največjega eksperimenta na albumu to pot. Tudi trenutek albuma skozi katerega se najteže preglodaš in zahteva od poslušalca največ potrpežljivosti, pravzaprav v procesiranju kar največ trpežnosti sivine možganskega korteksa. Vai se je namreč odločil odigrati lastno verzijo ameriške folk skladbe John The Revelator. Če smo eksaktni je to skladbo prvi posnel Blind Wilie Johnson, mož ki je v nekaterih drugih časih odločno pripomogel k razcvetu in popularizaciji gospela na ameriških tleh. Predstavljajte si kombinacijo gospelovske pridige v režiji aranžmajev Stevea Vaia? Smrtna kombinacija, mar ne? Vai je vpel v svojo verzijo celo nekaj originalnih vokalnih linij Blind Willie Johnsona.
Vai ustvarja tu pravi kaos, ki je stopnjevan z razvojem obeh skladb. Obe, John The Revelator in za njo Book Of The Seven Seals neopazno preideta druga v drugo. V obeh so navzkrižno spleteni gospelovski napevi, ekspresivno močan vokal pevke Beverly McClellan, ki daje protiutež s svojim odločnim »črnskim« soul vokalom ostrini masivno vzmetenih kitarskih fraz. Tu je sedaj ta bluesovka platforma, ki se kremži in izkrivlja pod težo Vaijevih specifičnih kitarskih derivatov.
Za Vaia je jasno, da je bolje če se bluesa ne dotika, pa vendar gre za več, kot zanimiv eksperiment, a preklemano težak za konzumacijo. Ponuja namreč popolni zvočni terorizem, kaos teater. Značilnost Stevea Vaia je ekstrapolacija vokalnih linij na kitaro. Ali je to komad The Audience Is Listening, nadalje Bad Horsie ali Ya-Yo Gakk, ki so precej bolj posrečeni eksperimenti od nove – to pot gospelovske avanture, niti ni važno. Preprosto. Steve Vai tudi tu »oponaša« s kitaro gospelovstvo vokalne pridige, ki je zmes posnemanja zborovskega petja in vodilne vokalne predstave pevke Beverly McClellan. Naj omenim še, to da je to skladbo v karieri priredili mnogo izvajalcev, nekateri pa so se ji približali na ped in opozorili na vrste parodijo (denimo Depeche Mode).
Kot namiguje izročilo Biblije, je »jasnovidni Janez« - John The Revelator, napisal v izgnanstvu na Grškem otoku Patmos tudi knjigo »Book Of The Seven Seals«. Tako je naslovljena tudi četrta skladba albuma, ki je v bistvu improvizatorski podaljšek in nadgradnja momenta, ki izvira iz forme skladbe John The Revelator. Prav v Book Of The Seven Seals se izkaže Vaijeva povezanost z likom in delom Franka Zappe, ki velja še danes za najplemenitejšega fuzionista vseh časov. Po tej težji seansi na novi Vaijevi plošči, sledi pravi balzam za ušesa. Creamsicle Sunset, umirjeni instrumental, zasanjan, podprt s »plavajočim kitarskim vibratom«, klasični Vaijev trik, pravzaprav zelo zaželen na poziciji številka pet! odlično razbremenjuje skoraj preproduciran teater glasbenega kaosa predhodnih dveh skladb albuma. V ujeti energetski vibraciji, funkcioniranju in še posebej v aranžerskem izrazoslovju si ta skladba podaja roko s skladbo Mullach At Si.
Poseben trenutek albuma nastopi v osebno izpovedni The Moon And I, ki velja za eno najzanimivejših del novega izdelka. Najbolj eksperimentalno izzivalnih torej. Dobrih sedem minut najboljšega kar lahko ponudi slikoviti in edinstveni genij Stevea Vaia, tako enkrat več izdatno servira sočno malho progresivne rockovskwe kulture na album. Vai se jo dotakne tudi vokalno, a le v začetnem delu, tako da daje skladba v celokupnem seštevku občutek, da gre za instrumental. V njej vzdržuje, poleg (pričakovano namernih) »čudaških« melodičnih odklonov, ustvarjeno psihadelično pregrinjalo v skladbi tudi dražljiva bas linija, ki spominja na pritajeno brnenje dvotaktnega motorja v prostem teku. Briljanca. To je skladba, ki se ji moraš preprosto prepustiti. Polna, čistokrvna in najbolj žlahtna doza Stevea Vaia. Nedvomno eden vrhuncev albuma. Ta skladba je bila izdana že leta 2010 kot single, a je sčasoma v aranžmajih in idejah zrasla, zato jo je Vai smiselno vključil na novi album. In roko na srce, ta skladba dodaja na album tisti iskani presežek, tisto piko na »i«, po katero pridejo glasbeni sladokusci k Steveu Vaiu. Moment albuma, ki vas bo v mnogočem odstrelil na glasbeni moment ustvarjen leta 1996 in imenovan »The Fire Garden Suite«. No More Amsterdam je vokalna skladba in manj zanimiv trenutek albuma, pogrešljiv torej, energetsko podedovan od vokalnih točk predhodnega albuma.
»The Story Of Light« je odličen nov studijski album Stevea Vaia. Končno. Splačalo se je čakati sedem let nanj. Na njem je Vai znova prepričljivo izzivalen v svoji ekstravagantnosti glasbenega eksperimenta, ki polno vzdržuje tisti vabljivi moment glasbenikove predrznosti, da očara venomer z ezoteriko nepričakovanega razvoja dogodkov in unikatno šok terapijo enkratnega teatra, ki ga kreira njegova neulovljiva kitarska veščina. Album je odlično obtežen. Ponuja ravnovesje. Tu so težje osvojljivi deli, kjer si je Vai privoščil več drznosti in eksperimenta, spet na drugih točkah momenti albuma z več kontrole, kjer je zadržana kompaktnost in melodična privlačnost, kot tudi točke, kjer si oba elementa znotraj iste skladbe, torej element eksperimenta in element motivske otipljivosti mojstrsko uravnoteženo podajata roki.
Steve Vai je znova uspel v izzivanju samega sebe. Hecno je pri vsem tem, da drugega ne more izzivati, kot samega sebe. In premaga lahko le samega sebe, v kolikor mu iščemo tekmeca. Tako unikaten umetnik je to. Česarkoli se dotakne in karkoli ustvari. »The Story Of Light« je nov odličen izdelek, ki vrača Vaia v obdobje največje pronicljivosti albumov izdanih v devetdesetih letih. Album, ki vas bo, ciljam na vse zahtevne glasbene poslušalce, zagotovo prevzel. V vsem!
na vrh