Od leta 2009 znova združeni in brcajoči super rockerji Mr. Big izdajajo po treh letih, ki so se bliskovito obrnila od izdaje povratniškega albuma »What If...«, njegovo studijsko nadaljevanje »…The Stories We Could Tell«.
Slogovno ohranja novi album začrtano vizijo predhodnika. Navkljub temu ne moremo mimo nekaterih situacij, skozi katere so šli Mr. Big v času njegovega nastanka. Predvsem izstopa znotraj ekstremno nabitega dnevnega urnika vseh štirih članove ekipe, zlasti Sheehana in Gilberta, nedavno nesrečno postavljena diagnoza, da boleha bobnar Pat Thorpley za Parkinsonovo boleznijo. Zavoljo tega dejstva, pa glasbenik ni več sposoben odigrati bobnov v živo sredi studia in zato sta skupaj s producentom Patom Reganom intenzivno krmilila ritmične vzvode sleherni izmed 13. novih skladb ter se pretanjeno ukvarjala z detajli, ki jih ponujajo vzvodi računalniškega programiranja bobnov. Skupina je zaradi natrpanosti urnika posameznikov snemala ločeno svoje dele skladb, ki jih je potem spravil skupaj v celovito sliko Pat Regan. Album poseduje zavoljo tega nekoliko rustikalno zvočno podobo, saj je Reganov predhodnik Kevin Shirley, kot producent albuma »What If…« snemal album po principu koncertnega nastopa skupine v studiu. Nov album poseduje zato nekoliko bolj preciziran zvok, obenem pa zadržuje vso živahnost in dinamiko, s polnim izkoristkom gradnikov zvočne slike, brez kančka medsebojne inferiornosti.
»…Stories We Could Tell« je tipičen Mr. Big album. To je neizpodbitno in tega ne gre preslišati. Podoživeto strastna predstava Erica Martina ohranja med hard rock vokalisti veliko prepoznavnost. Z leti se njegov vokal debeli in postaja žametast, kar godi vokalistu zlasti v skladbah, ki so bluesovsko izdatneje »zašiljene«. V kombinaciji z tipskimi figurami navito odebeljene in rožljave ultra-kinetike enkratnega Billyja Sheehana na bas kitari in vselej nepredvidljivega zvočno slogovnega kameleonstva lucidno šegavih utrgancij kitarskega maga Paula Gilberta, velja album »…The Stories We Could Tell« za izdelek vreden vsega okušanja.
Kar je nakazoval »What If….« poglablja novi album. Bend ne išče nujno hitov, pač pa išče »feeling« išče »groove«, išče »užitek« in zategadelj polnočutno atmosferično vzdražnost. Skladbe so zapisane klasičnim izraznim iztočnicam hard rocka, a bogato založene s pobegi v svet blues in soul glasbe ter koketnih funk ritmov, vse to pa je prežeto z visokim iztržkom bombastične virtuozne ekstravagance, ki jo razvijata zdaj Gilbert na eni, zdaj Sheehan na drugi strani. Zavoljo skupka kar 13. novih skladb postaja album sčasoma predvidljiv in izgublja na zanimivosti. To pa je tudi njegova edina hiba. Skladb je torej preveč in ob koncu niti veš ne katera je katera, saj pričenjajo vodilne fraze v njih spominjati druga na drugo. Tu so trenutki rekaptivacije občutij mega hita To Be With You, kot je skladba Just Let Your Heart Decide. Menim, da Mr. Big v zrelih letih delovanja tega nikakor ne potrebujejo, saj so v zlatih časih zaslužili dovolj, da se jim ni treba blamirati. Hiti in zimzelene klasike so pač dejstva artistične neponovljivosti in enkratnosti.
Navkljub temu je pest bluesovsko hard rockerskega dinamita preko albuma v polni ekspanziji in album razganja od kombinacije melodične nalezljivosti in visoko oktanske energetske voltaže, ki jo tako učinkovito in brezhibno razvija ta kvartet. Bravurozni trenutki improvizacijsko lucidnih izgredov preko albuma, »razbremenjeni« s čutečo vokalno predstavo izrednega Erica Martina ostajajo tisti faktor, ki postavlja tudi ta album med visoko kvalitetne izdelke, ki jih od Mr. Big pravzaprav zahtevamo. Oboževalci skupine bodo torej v vsakem primeru navdušeni.
na vrh