V času, ko so kultni angleški melodični art rockerji Magnum izdali svoj tretji koncertni album z naslovom »The Spirit«, je njihova komercialna zvezda že začela počasi ugašati, pa čeprav tega na tem izbornem posnetku ni moč prav v ničemer zaznati, saj skupino razganja od neukročene koncertne energije. To je bilo obdobje, ko je zlata era melodičnega rocka in 'hair' metala že začela doživljati zaton in so se člani Magnum nahajali sredi turneje z albuma »Goodnight L.A.« (1990), ki je zaradi svojega izrazito 'ameriškega' slogovnega pristopa, vsesplošne nenavdahnjenosti in sterilne produkcije pustil hladne tako novinarje radijskih postaj od katerih se je pričakovalo, da bodo pomembno poskrbeli za komercialni preboj na drugi strani Atlantika, kot večino privržencev, kateri so bili tedaj precej razočarani nad novo usmeritvijo njihovih ljubljencev. Prodajne številke »Goodnight L.A.« so bile katastrofalne in veliki projekt osvojitve ameriškega trga je padel v vodo, a na srečo so se Magnum kasneje pobrali in v nadaljevanju kariere ustvarili še izobilje dobre glasbe.
»The Spirit«, njihov zadnji dosežek za založbo »Polydor«, preden so Magnum v jezi zaradi slabe promocije razdrli medsebojno pogodbo, vsebuje skoraj popolno set listo iz tistega časa, zato ne čudi, da je na njem kar nekaj izvedb z »Goodnight L.A.« kot so »Mama«, »Reckless Man« in »Rockin' Chair« pri katerem je svoj skladateljski pečat pustil tudi sloviti Russ Ballard. Za vse tri omenjene skladbe se lahko reče da v živo izpadejo boljše kot na originalnih, studijskih različicah. Na srečo pa, pričakovano, vseeno prevladujejo Magnum klasike z drugih albumov, tako da je »The Spirit«, ki bi moral prvotno iziti kot dvojni album, kot celota eden njihovih boljših koncertnih dokumentov ob katerem lahko še dandanes vsak privrženec teh art rockovskih legend med poslušanjem doživi 'notranjo izpolnitev'. Marsikdo bo sicer z nejevoljo opazil, da na seznamu izvedb ni niti ene skladbe z albuma »The Eleventh Hour« (1983), medtem ko je edini predstavnik iz zgodnjega obdobja oziroma iz prvih dveh albumov nepogrešljivi fantazijski ep »Kingdom Of Madness«, ki vselej opomni na njihovo bolj prog rockovsko obarvano, začetno obdobje.
Po kratki orkestralni uverturi, ki bolj kot na prihod britanskih prvakov melodičnega rocka spominja na začetek Božičkovega potovanja, Magnum udarijo na polno z energetskim katalizatorjem in nepozabnim AOR rušilcem »Vigilante«, kar pomeni, da bi le stežka izbrali bolj primeren otvoritveni zimzelen. Temu sledi nič manj prepričljiva verzija njihovega nepozabnega hita »Days Of No Trust«, ki obudi romantične čase, ko se je zdelo, da bodo z albumom »Wings Of Heaven« (1987) za vse večne čase postali stadionski band, vendar je bilo 'pravljice', ko je za kratek čas posijala svetovna slava, s koncem osemdesetih nepreklicno konec. Band je skozi celoten posnetek na vrhuncu moči, kar se zelo lepo sliši tudi na fenomenalni verziji nepozabne power balade »Need A Lot Of Love«, kjer se Bob Catley s svojo izrazito čutno vokalno predstavo vnovič izkaže kot eden najboljših pevcev britanske art/melodično rockovske scene. Kitarist Tony Clarkin je temeljni vir melodičnih in obenem nabrušenih kitarskih pasaž, medtem ko so simfonični, velikokrat pompozni aranžmaji v režiji Marka Stanwaya ob vsaki priložnosti prava poslastica za slehernega glasbenega gurmana.
Nekoliko nepotrebno Catleyevo opogumljanje vseskozi precej glasne publike pred izvrstno izvedbo »Pray For the Day«, še ene »Wings Of Heaven« klasike, v ničemer ne pokvari izjemno 'žive' energije, ki vlada skozi celoten »The Spirit«. Pravzaprav služi kot ustrezno ogrevanje pred koncertnimi vrhunci kot so »On the Storyteller's Night« (1985) klasike »Les Morts Dansant«, »How Far Jerusalem« ter naslovna skladba z njihove najbolj čislane studijske mojstrovine. Slednja preseneti z nekoliko komičnim, improviziranim uvodom, kjer majhna punčka pove, da zelo rada posluša pravljice. Naslovna skladba tega koncertnega dokumenta, se pravi »The Spirit«, z akustičnim uvodom vred izpade kot zvest naslednik studijskega izvirnika, medtem ko epski »Sacred Hour«, prav tako z albuma »Chase the Dragon« (1982), sicer ne doseže globine originala, ker Stanway med sintetizatorskimi improvizacijami ne ponovi originalne briljance, vendar gre za še en zelo dober približek, kjer koncertna energija dosežek svoj vrhunec. Buditeljska himna »When The World Comes Down«, kjer se čuti ustvarjalni vpliv Queen bobnarja Rogerja Taylorja, sicer producenta albuma »Vigilante«, ni ravno najbolj premišljeno izbrana skladba za zaključek posnetka, saj bi lahko za veliki finale izbrali kakšno izmed boljših del, a očitno so si zaželeli izbrati nekaj, kjer lahko s petjem aktivno sodeluje tudi publika.
»The Spirit« je eden boljših koncertnih dokumentov v dosedanji Magnum zgodovini, pa čeprav je bil posnet v težavnem obdobju, ko je bilo že znano, da je največjih komercialnih uspehov nepreklicno konec. Marsikdo bo na »The Spirit« pogrešal dolgoletne klasike kot so »Soldier On the Line«, »The Prize«, »Just Like An Arrow«, »Two Hearts«, »Wild Swan«, »Start Talking Love« in »The Last Dance«, vendar bo pri tem pozabil, da gre 'zgolj' za enojni album in v tem primeru so Magnum izbrali odlično set listo, ki nazorno odseva, kjer so se v tistem času nahajali, tako v ustvarjalnem kot komercialnem smislu.
na vrh