Poleg vseh "boom rock reunion" koncertnih dogodkov, ki ta čas pestijo planet Zemlja (denimo mega reuniona kot sta Genesis ter The Police), se je zgodil še eden. Le za en koncert, dvignil pa je toliko prahu, kot da bi se rodilo novo sonce! Kadar je beseda rock v središču pozornosti, bližje kot z besedo Led Zeppelin za formulacijo "rock-a", skorajda ne gre. Sprva mišljen, da se zgodi koncert "preživelih" ponovno združenih članov Led Zeppelin konec novembra 2007, pa je bil prestavljen na december 2007, ker si je Jimmy Page poškodoval prst tik pred novembrskim terminom.
Pri Atlantic Records ob tem nikakor niso stali križem rok. To je bila namreč odlična priložnost, da znova dobro zaslužijo. Tako so na police trgovin priromale tri Led Zeppelin zadeve. Koncertni album "The Song Remains The Same" s popolnim setom (skoraj popolnim, a o tem več v nadaljevanju), ponovno izdani istoimenski film na DVD-ju z bonus komadi s treh zaporednih koncertov v Madison Square Garden-u (New York, 1973), ki so dodani na DVD v ločeni sekciji (ločeno od filma) in nova best of kompilacija imenovana "Mothership".
Pred nami je torej nosilec, izključno podrejen poslušanju glasbe, torej brez vizualizacije. Ker se v tem primeru ni potrebno v ničemur prilagajati avdio vizualizaciji, imamo končno pred seboj nekaj kar je mnogo boljši približek tistemu, kar se je dogajalo na ameriški turneji v treh nočeh konec julija 1973. Originalni izdaji iz leta 1976 "The Song Remains The Same" so dodane končno skladbe, ki jih koncertni album "The Song Remains The Same" (originalna izdaja), doslej ni vseboval. Izdaja filma in albuma se je že od začetka razlikovala, torej s prvo izdajo leta 1976. Prednost te izdaje v približevanju avtentičnosti koncertnega posnetka, pa je v tem, da lahko prilepiš manjkajoče skladbe med že obstoječe skladbe in celo obračaš vrstni red pesmi, saj se ni potrebno prilagajati filmskim kadrom.
Ponovna izdaja koncertnega albuma denimo naposled vsebuje Black Dog in Since I've Been Loving You, ki sta dotlej bili dosegljivi le v filmskem kadru, ali zvočni podlogi za kader. Trije udarni komadi drug za drugim, začenši z Rock And Roll, z zanimivo vezjo povzeto po riffu Bring It On Home med Celebration Day in Black Dog, mnogo intenzivneje pričara adrenalinsko naglico Led Zeppelin koncerta. Tu sledijo še "nove" oziroma novo dodane Over The Hills And Far Away (kot prva skladba s takratnega aktualnega albuma "Houses Of The Holy"), Misty Mountain Hop, že omenjena razvpita Zeppelin blues rock klasika Since I've Been Loving You. Sledi trojček "Houses Of The Holy" pesmi, začenši z mračno pesmijo apokalitične vizije No Quarter, s katero album odpluje v popolno predimenzionirano vzdušje. Prej je bilo erogeno naelektreno v Since I've Been Loving You, sedaj je mračno, srhljivo, nepopustljivo hladno in preudarno. Novi rock and roll erupciji naslovne skladbe koncertnega albuma, sledi ena najlepše skomponiranih pesmi Zep kariere Rain Song, s katero (podobno kot v primeru No Quarter) "Houses Of The Holy" kot peti zaporedni album skupine, dokazuje zrelostni preskok na višji nivo v primerjavi s predhodniki. Izredna pridobitev nove izdaje pa je k temu dodana še ena "Houses Of The Holy" skladba The Ocean, nova manifestacija vrhunske odrske eksekucije, ki jo pozna le Zeppelin unikat. Fluktuacija razpoloženjskih stanj in prelivanje med njimi je vseskozi v intenzivni raznobarvni dinamiki.
Na drugi plošček je po novem dodan Heartbreaker, katerega inserte smo poznali doslej le iz filma, to pot je tu v celotni različici in z njim je "razbita" teža samega drugega ploščka, ki ga zaznamuje že sam začetek s huronsko razpotegnjeno Dazed And Confused in zaključek s shizoidnim rock n' roll besnilom Whole Lotta Love, vmes ostaja Moby Dick v (še vedno) več kot pol skrajšani obliki. Ta točka je v izvedbi namreč obsegala preko 25 minut (od tega dobimo na posnetku vsega 11 minut). Podobno razbremenilno učinkuje na drugem ploščku tudi neobhodna Zep klasika Stairway To Heaven, zahvala za to pa gre njeni melodični konfiguraciji z monstruozno Pageovo solažo v zaključnem delu in izpostavljenostjo svečanega Plantovega pristopa preko skladbe.
Ne glede na večjo avtentičnost posnetka nove izdaje, pa se soočamo še naprej z dejstvom, da "The Song Remains The Same" ni pravi koncertni album. Njegov posnetek je v primarni vlogi namenjen zvočni podlagi za film. Zato je že v osnovi olepšan in prilagojen kadrom za film. V prvi vrsti gre za dodatno nasnete vokale in nekatere kitarske sekcije ter lepljenje različnih sekvenc posameznih skladb iz treh zaporednih koncertov v Madison Square Garden-u (New York). Mnogo je izrezanih nagovorov Roberta Planta množici, kar zmanjšuje čustveni naboj. In nenazadnje, skladba Thank You, ki so jo igrali le 29.07.1973, torej na zadnjem koncertu izmed treh koncertov v New Yorku, še vedno ni našla mesto na koncertnem albumu.
"The Song Remains The Same" je ob eliminaciji bremena zvočne podlage za film, seveda na moč fascinanten dokument, v katerega se v trenutku zaljubi vsakdo, ki išče primarno izvorno energijo, ki ti jo lahko ponudi rock. Demonstracija spontanosti, erotike emocij in enovite rock n' roll pošastnosti v smislu kreacije edinstvene magije, ki je na odru po principu medsebojnega iracionalnega zaznavanja pri Led Zeppelin delovala tako prepričljivo, kot le pri malokateri drugi skupini, ostaja brezčasno dokumentirana. In vendar…
Ne glede na izredno set listo, nekoliko obrnjeno zaporedje skladb nove izdaje, ki znova gradi na večji avtentičnosti, pa smo znova obsojeni na nesrečno dejstvo, da je posnetek v prvi vrsti prilagojen za uporabo zvočne podloge za film "The Song Remains The Same". K sreči to ni edini koncertni posnetek skupine, ki je na razpolago. Koncertni album "How The West Was Won" (2003), posnet v Los Angelesu leto prej, prinaša naposled v polnosti tisto, kar "The Song Remains The Same" nikdar ne bo mogel. Še več srboritosti v smislu želje po dokazovanju, demonske fascinacije nad močjo skupnega fokusa za ciljem tega edinstvenega kvarteta, pa je moč še posebej intenzivno zaznati na posnetku "BBC Sessions" (1997), ki je hkrati s to opazko, prav tako mnogo bolj priporočljiva investicija, če želite okusiti pravo "kri" ene največjih rock skupin vseh časov.
Zanimiva je opazka, da je dokument izšel šele tri leta po koncertu. Navadno so vse večje rock skupine s prve polovice sedemdesetih relativno hitro izdajale koncertne albume. No in vseeno, je tu znova ta prekleto dejstvo prioritetne stvaritve filma, kjer lahko glasba počaka kolikor dolgo hoče. Do leta 1975 so se za Led Zeppelin odvrteli vsi filmi o plezanju na vrh osvojitve naziva največje rock skupine na svetu. Potem je šla kariera počasi navzdol. Izdaja "The Song Remains The Same" jeseni, leta 1976 je nekoliko ublažila obdobje kreativno in (celo) koncertno negotove prihodnosti za Led Zeppelin, pa čeprav je pred tem spomladi istega leta izšel novi studijski Led Zeppelin album "Presence". Nova izdaja se, poleg razširjene glasbene verzije (preko več kot novih 40 minut materiala), lahko pohvali še z obširno spremno besedo ter dodanim foto materialom s katerim je opremljena tako knjižica, kot tudi "digipack" embalaža.
na vrh