Legende Canterbury scene, Soft Machine, ena najbolj pomembnih, pionirskih skupin progresivnega rocka in obenem tudi ena najbolj obskurnih, saj, kljub temu, da so se v njihovih vrstah nahajali nekateri najbolj nadarjeni britanski glasbeni umi 20. stoletja, nikoli niso užili komercialnega uspeha, še danes uživajo izjemno spoštovanje pri vseh ljubiteljih eksperimentalnih glasbenih oblik. Soft Machine, kateri so si svoje ime nadeli po knjigi 'The Soft Machine', avtorja Williama S. Burroughsa, so se v svoji relativno kratki, 13-letni karieri (če se zraven ne šteje njihovih naslednikov Soft Machine Legacy, kjer igrajo nekateri nekdanji člani) praktično nenehno glasbeno razvijali. Ti izjemno pomembni predstavniki Canterbury scene so bili pionirji psihadeličnega rocka, očetje progresivnega rocka ter nekoliko kasneje tudi med začetniki jazz rock fusiona.
Korenine Soft Machine segajo v skupino The Wilde Flowers iz katere so nastali prav tako kultni in za Canterbury sceno enako pomembni Caravan. V tej valilnici očetov progresivnega rocka so si kruh služili tudi trije bodoči Soft Machine člani, bobnar/pevec Robert Wyatt, nedavno preminuli pevec/basist Kevin Ayers in prav tako žal že pokojni basist Hugh Hopper. Po razpadu The Wilde Flowers leta 1966 sta Wyatt in Ayers (Hopper se jim je kot uradni član pridružil šele leta 1969) združila moči s kitaristom/pevcem Daevidom Allenom in klaviaturistom Mikeom Ratledgeom. Skupaj so zdržali samo eno leto in v tem času posneli par demo posnetkov ter svoj prvi in hkrati edini single v tej zasedbi z naslovom »Love Makes Sweet Music«. Za kratek čas se je v originalni Soft Machine postavi nahajal tudi drugi kitarist, Američan Larry Nowlin, ki pa se je poslovil še preden so se prvič odpravili v studio.
Do razpada originalne postave je prišlo zato, ker so angleške oblasti leta 1967, po vrnitvi skupine z nastopa v Franciji, preprečile Avstralcu Allenu (kasneje je ustanovil skupino Gong), da bi ponovno vstopil v Anglijo, zato so v naslednjih dveh letih delovali kot trio. Za nekaj časa se jim je kot kitarist pridružil tudi bodoči The Police član Andy Summers, kar pa ni trajalo prav dolgo, saj se je moral na Ayersovo zahtevo posloviti še preden se je lahko dodobra izkazal. Nenehne težave s kitaristi že takoj na začetku kariere so verjetno največ botrovale k temu, da Soft Machine skozi večino svoje kariere niso dali kaj dosti na pomembnost kitare v svojem zvoku oziroma je večina njihovih studijskih dosežkov do leta 1973, ko se jim je za kratek čas pridružil kitarski virtuoz Allan Holdsworth, brez kitar.
Geneza njihovega prvenca »The Soft Machine« (ob ponovni izdaji imenovan tudi »Volume One«) sega v leto 1968, ko so med turnejo po ZDA kot predskupina spremljali zasedbo Jimi Hendrix Experience. Med omenjeno turnejo so se ustavili tudi v New Yorku, kjer so dokaj na hitro posneli omenjeni prvenec, ki upravičeno velja za psihadeličnorockovsko in proto prog rock klasiko. Wyattovo psihadelično vokalno 'mantranje, ob Ayersovi asistenci v ozadju, je glavna značilnost otvoritvenega »Hope For Happiness«, ki predstavlja precej počasno otvoritev »The Soft Machine«. Tovrstni pevski manierizmi so bili sila popularni na vrhuncu psihadelične ere, se pravi leta 1968, medtem ko je nesrečni Wyatt, ki je od 1. januarja 1973 dalje prikovan na invalidski voziček, že tedaj demonstriral impresivne bobnarske veščine ter ponudil popolnoma prepoznaven vokalni pristop. Skupaj z Ratledgeovimi orglarskimi izlivi in Ayersovimi rožljajočimi bas linijami v vsesplošno psihadelično nediscipliniranost vnašajo sapico jazza, kar pomeni, da so bili temelji kasnejšim jazz fusion podvigom položeni že ob samem začetku.
Psihadelična kaotičnost z elementi avantgarde ter za tiste čase inovativna ponudba baskitarskih linij je prav tako zaznavna na Ayersovem skladateljskem dosežku z naslovom »Joy of a Toy«, ki je izšel tudi kot single in kasneje postal naslov Kevinovega solo prvenca iz leta 1969. Po raztreseni in z 'nasilnimi' improvizacijami prežeti »Hope For Happiness« reprizi nastopi »Why I Am So Short?«, kjer Soft Machine demonstrirajo svoj klasični britanski smisel za črni humor in samoironijo, medtem ko je psihadelična orgija »So Boot If At All« prežeta z bizarnimi časovnimi prehodi in norimi ritmičnimi variacijami na čelu s še danes fascinantnimi bobnarskimi odklopi, kakršne so še razvili in nadgradili na bodočih studijskih albumih.
Na za običajne Soft Machine razmere neobičajno melodičnem »A Certain Kind« se s sakralnim orglarskim zvokom izkaže klaviaturist Ratledge, medtem ko Wyatt prvič na albumu demonstrira, da je bil poleg psihadeličnih 'odklopov' sposoben tudi številnih ganljivih pevskih predstav. »Save Yourself« vsebuje psihadelično predelavo popularne teme iz humoristične nanizanke o Batmanu z Adamom Westom v glavni vlogi, ki so jo prvič predvajali ravno v drugi polovici šestdesetih ter ponudi nekoliko mračnejši pogled na psihadeliko s številnimi bizarnimi klaviaturskimi zvoki, medtem ko se Wytatt in Ayers zelo dobro dopolnjujeta s svojima prepoznavnima pevskima pristopoma. »Priscilla«, kjer je že nazorno slišana kasnejša Soft Machine improvizacijska briljanca, vsebuje imenitne orglarske pasaže in duhovite jazzovske ritmične nianse.
Vokalno nekoliko tečni »Lullabye Letter« je naphan z bizarnimi ritmičnimi odklopi, pa tudi s sijajno orglarsko solažo, ki je bila zgodnja demonstracija Ratledgeovih izjemnih virtuoznih sposobnosti. »We Did It Again« vsebuje že skorajda nadležno repetativno kitarsko frazo, ki zveni kot da bi bila sposojena naravnost iz The Kinks (in kasneje Van Halen) hita »You Really Got Me«. Kratki inštrumental »Plus Belle Bas Qu'une Poubelle« vsebuje nore kitarske in basovske improvizacije ter zblaznel bobnarski marš. »Why Are We Sleeping?«, ki se celo ponaša z 'glavo in repom', vsebuje popolnoma psihadelične klaviaturske teksture, medtem ko se Wyatt, kateremu tokrat pomagajo spremljevalne pevke iz ženske skupine The Cake, med drugim preizkusi tudi v poetični naraciji. »Box 25/4 Lid« je zgolj kratek inštrumentalni zaključek z razdraženo Ayersovo baskitarsko improvizacijo.
»The Soft Machine« je pionirsko delo in eden najbolj pomembnih albumov Canterbury scene ter s tem zgodnjega progresivnega rocka, čeprav je bil, sredi številnih, že tedaj vrhunskih improvizacijskih odklopov, še poln mladostniške zaletavosti ter slogovnega trenja med iskanjem zvokovne samobitnosti. Že takoj po koncu ameriške turneje je Ayers oznanil svoj odhod ter začetek samostojne kariere, kar je povzročilo razpad Soft Machine, vendar so se ti hitro spet zbrali skupaj in v svoje vrste povabili novega basista Hugha Hooperja, nekdanjega koncertnega menedžerja, komponista in bivšega priložnostnega glasbenika, ki je sodeloval tudi na nekaterih »The Soft Machine« skladbah.
na vrh