Skoraj štirideset let po izidu konceptualnega magnum opusa »The Snow Goose« (1975) so se legendarni britanski prvaki simfoničnega progresivnega rocka Camel odločili ta ključni studijski album njihove kariere posneti na novo z modernimi aranžmaji in tudi tako publiko opozoriti, da so tudi v studiu znova aktivni, potem, ko jih zaradi težke in zahrbtne bolezni njihovega poglavarja in edinega originalnega člana, kitarista, pevca in priložnostnega flavtista Andrewa Latimerja, skorajda deset let ni bilo na glasbeni sceni. Pred nekaj leti je namreč Andyevo življenje viselo na zelo tenki nitki, saj so mu z izjemno zahtevno operacijo morali presaditi kostni mozeg. Njegovo stanje je bilo že tako alarmantno, da se je veliko dolgoletnih privržencev skupine po tihem že sprijaznilo s tem, da Camel nikoli več ne bo možno videti na odru. Na srečo se je dolgo okrevanje legendarnega kitarista in pevca po uspešni operaciji končalo s srečnim izidom, tako da se je, zdrav, opogumljen ter poln nove energije, odločil obuditi Camel, kateri žal še vedno uživajo premalo prepoznavnosti, sploh v primerjavi s kakšnimi Pink Floyd, Jethro Tull, Genesis ali Yes, saj v svoji karieri nikoli niso doživeli kakega velikega komercialnega uspeha.
Temu so se še najbližje približali sredi sedemdesetih, prav v času, ko so izdali v celoti inštrumentalno obarvan konceptualen album »The Snow Goose«, navdahnjen po ganljivi noveli ameriškega pisatelja Paula Gallica. Tedaj jih je znana glasbena revija Melody Maker celo označila 'za najsvetlejšo britansko glasbeno upanje', kar je poembno vplivalo na večji obisk njihovih koncertov. Zaradi problemov okrog avtorskih pravic je album originalno izšel pod nepotrebno dolgim naslovom »Music Inspired by the Snow Goose«, medtem ko je bil strah založbe, da se bo zaradi popolnoma inštrumentalne narave prodajal slabo neupravičen, saj je predstavljal enega večjih uspehov v zgodovini skupine. Sicer pa so Camel pogostokrat imeli probleme okrog avtorskih pravic, predvsem na začetku kariere, ko jim je življenje poskušala greniti istoimenska ameriška korporacija tobačnih izdelkov
Camel so se v moderni različici banda, katerega poleg Latimerja tvorijo še dolgoletni basist in pomožni pevec Colin Bass, ki je njihov član že od leta 1979 dalje, klaviaturist Guy LeBlanc in bobnar Denis Clement ter po novem še dodatni klaviaturist Jason Hart (slednji ni sodeloval na moderni verziji »The Snow Goose«), jeseni 2013 odpravili na svojo prvo evropsko turnejo po skoraj desetih letih. Na njej so se odločili v živo izvajati celoten »The Snow Goose«, seveda brez dragega in dokaj nepotrebnega spremljevalnega simfoničnega orkestra kot so to storili na turneji leta 1975, ko so ta album še zadnjič v celoti izvajali na odrskih deskah. Originalne orkestralne aranžmaje je leta 1975 sicer napisal kultni britanski skladatelj David Bedford, najbolj znan po sovjem sodelovanju z Mikeom Oldfieldom.
Ob izidu nove verzije »The Snow Goose« in tudi vseh drugih, podobnih izdajah na novo odigranih glasbenih mojstrovin se seveda takoj porodi vprašanje ali je sploh kakšen pravi smisel ponovno odigrati album, ki je bil že ob izidu inkarnacija aranžerske, inštrumentalne, ambientalne in konceptualne perfekcije ter s tem eden kronskih draguljev simfoničnega progresivnega rocka. Odgovor je seveda nikalen, pa čeprav se je band maksimalno potrudil v uspešnem poskusu poustvaritve originalnega ambienta in doslednemu muzikalnemu sledenju strukturi originalnih skladb. Celo produkcija je prilagojena zvočnim maniram sedemdesetih s tem da so na novi različici »The Snow Goose« v zvočnem miksu posamezni inštrumenti med seboj vendarle nekoliko bolj razločni kot na originalu, kar niti ni presenetljivo. Vseeno pa po drugi strani nova različica »The Snow Goose« nikomur ni 'v napoto' in kdor je užival ob poslušanju originala iz leta 1975 bo enako užival tudi tokrat, medtem ko bi bilo najboljše, da je med poslušanjem čim manj obremenjen z medsebojnim primerjanjem obeh verzij.
Odločitev Latimerja in ekipe, da vse skupaj odigra na novo je resda precej nepotrebna poteza, saj je nemogoče izboljšati briljantni original in tega so se vsi člani banda najbrž dobro zavedali, ko so se odločili na novo oblikovati nekatere aranžmaje ter tu in tam razširiti ali skrajšati posamezne zvočne segmente. Edino kar bo dolgoletnim privržencem res zanimivo ob poslušanju moderne verzije »The Snow Goose«, ki je po pričakovanju v celoti odigrana 'tako kot se šika', so majhne razlike v posameznih aranžmajih in nekatere dodatne improvizacije na Latimerjevi električni kitari. Slednje ponekod vsekakor zvenijo drugače kot prej in dodajo nekaj novega, medtem ko je zvok klaviatur tudi bistveno drugačen od tistega na originalni verzijji albuma. Guy LeBlanc je mojster na svojem področju, pa vendar bo marsikdo pogrešal bistveno toplejši zvok originalnih hammond orgel v režiji legendarnega, žal že pokojnega Petra Bardensa, kateremu je posvečena tudi aktualna Camel turneja.
Po drugi strani je LeBlanc med posamezne aranžmaje vtaknil kar nekaj sintetizatorsko sproduciranih digitalnih zvokov, ki jih na originalni verziji »The Snow Goose« ni zaslediti. To je zaznavno že takoj na otvoritvenem »The Great Marsh«, kjer je recimo precej bolj razločno in glasnejše oglašanje jate gosi iz koncepta. »Rhayader« in »Rhayader Goes To Town«, kjer se prvič predstavi lik dobrodušnega 'vaškega posebneža' Rhayaderja, se pravi centralni, najbolj znameniti kompoziciji celotnega albuma, sta odigrani na izjemno fluiden način s tem da so simfonični aranžmaji tu za malenkost še bolj slavnostno obarvani. Latimerjevo igranje flavte je prav tako še vedno odlično. Ob njegovem kitarskem mojstrstvu namreč marsikdo pozabi da je tudi zelo dober flavtist, čeprav seveda nikoli na ravni kakega Iana Andersona (Jethro Tull) ali Thijsa Van Leera (Focus). Na »Sanctuary« se čuti moč modernih sintetizatorjev, kjer orkestralne zavese zvenijo bolj dominantno kot na originalu, medtem ko tudi kitarske improvizacije zvenijo bistveno drugače, recimo temu nekoliko bolj 'floydovsko'.
Latimerjev stil igranja bi se lahko skozi večino njegove kariere lahko označilo kar za nekakšen vmesni člen med Steveom Hackettom (ex-Genesis) in Davidom Gilmourjem (Pink Floyd) s katerim ima, kadar poje, tudi sorodno barvo glasu. »Fritha« in naslovna skladba se po drugi strani skorajda ne razlikujeta od briljantnih originalnih verzij, kar velja za večino skladb, ki so krajše od štirih minut. Slavnostni orkestralni aranžmaji in sintetizatorske variacije v moderni preobleki pridejo do največjega izraza na zaključnem simfoničnem triumfu »La Princesse Perdue«, medtem ko Latimer s svojo specifično melanholično solažo vnovič prepriča da po uspešni zmagi nad dolgotrajno boleznijo spet prekipeva od moči.
Edini pravi smisel nove verzije »The Snow Goose« je v tem, da ta skorajda 'klonirana' različica konceptualne mojstrovine ožjo glasbeno javnost opozori na veselo dejstvo da so Camel spet 'živi' ter tudi tako lik in delo te legendarne skupine morda vsaj nekoliko približa mlajšim generacijam, medtem ko je koncept, nesmrtna zgodba o tragičnem prijateljstvu in ljubeznijo sredi vojne vihre, ki se splete med ranjeno gosko in dvema človekoma, Rhayadejem in Fritho, aktualna za vse čase. Tudi nova naslovnica veliko boljše posreduje bistvo koncepta kot originalna podoba. Lepo je vedeti, da so Camel vnovič aktivni tudi kot studijski band in nadejati se je da bodo že v bližnji prihodnosti ponudili tudi popolnoma novo glasbo. Več o originalni verziji »The Snow Goose«, predvsem o strukturi posameznih kompozicij in samemu konceptu, pa si lahko preberete TUKAJ.
na vrh