Po relativnem komercialnem uspehu odličnega albuma »Mirage« (1974), ki jim je prinesel prepoznavnost enega izmed najsvetlejših upov simfoničnega progresivnega rocka, so se člani Camel odločili narediti konceptualen in popolnoma inštrumentalen album. Se pravi brez vokalov. Šok za njihovo ameriško založbo, ki je želela z njihovim imenom služiti mastne denarce je bil ob tej novici seveda neizmeren. Člani skupine pa se niso kaj dosti zmenili za to ter se odločili narediti še eno mojstrovino, ki je v marsičem celo presegla izjemnega predhodnika. »The Snow Goose« (polno ime albuma je, zaradi avtorskih pravic, sicer »Music Inspired By the Snow Goose«, a se večina založb in ljubiteljev skupine ne zmeni za to) je konceptualen album, zasnovan na noveli ameriškega pisatelja Paula Gallica. Zamisel za koncept se je porodila članom skupine kot navdušenim bralcem literarnih klasik. Med več literarnimi predlogami, med njimi je bila tudi Siddhartha, je bila na koncu izbrana najljubša knjiga basista Douga Fergusona.
Nekoliko pa je k odločitvi za konceptualni album prispeval tudi nenadejan uspeh njihove epske kompozicije »White Rider« (Mirage, 1974) zasnovane na Gospodarju prstanov. Na »The Snow Goose« med posameznimi skladbami ni presledkov in se prelivajo neposredno druga v drugo, kar še poveča intenzivnost celotnega koncepta. Tako si lahko ob poslušanju brez kakršnih koli besedil sami pred očmi pričarate celotno zgodbo albuma. Baje je skupina sprva celo nameravala med skladbami posneti posamezne brane odlomke iz knjige, ki bi povezovali zgodbo in posamezne skladbe, a je bil ta predlog zaradi problema avtorskih pravic izključen. Vmes je, kar je bistveno boljše od kakšnih branih odlomkov, veliko krajših skladb, ki so večinoma grajene na akustični kitari, klavirju in melotronu ter povezujejo daljše skladbe med seboj. Te s pomočjo številnih orkestralnimi aranžmajev skrbijo za nemoten potek celotnega koncepta.
Na albumu torej ne boste naleteli na noben daljši ep, kateri so sicer precej značilni za lik in delo te skupine, temveč na številne krajše skladbe od katerih sta le dve daljši od petih minut. Camel so seveda odlični glasbeniki. Latimer na tem albumu dokazuje, da ni bil samo odličen kitarist in soliden pevec temveč tudi zelo dober flavtist. Ward je bil eden najbolj talentiranih in unikatnih bobnarjev svojega časa. Fergusonova debela bas linija je bila prav tako vedno izrazita. Medtem, ko je vselej užitek poslušati Bardensove orglarske in melotronske mojstrovine. Odlične orkestralne aranžmaje je napisal David Bedford, ki je med širšimi poslušalci še najbolj znan po sodelovanju z Mikeom Oldfieldom na njegovi »The Orchestral Tubular Bells« (1975).
Kratek opis zanimivega koncepta, ki je pravzaprav vojna drama o moči prijateljstva in ljubezni: zgodba govori o osamljenem in zaradi drugačne zunanjosti zaničevanem možu z imenom Rhayader, ki nekega dne pozdravi ranjeno snežno gosko. Slednjo mu je v skrb prineslo mlado dekle po imenu Fritha, katera je v skrbi za ranjeno ptico premagal svoj strah pred Rhayaderjem in se spoprijateljila s tem odmaknjenim, puščavniškim ljubiteljem ptičev. Kmalu potem, ko je goska pozdravljena odleti stran, kar oba skrbnika, ki sta se po njeni zaslugi zbližala, globoko razžalosti. Posledica tega je, da Fritha od tedaj naprej preneha obiskovati Rhayaderja, zato slednji, ki nič manj ne pogreša snežne gosi, postane osamljen ter nesrečen.
To vpliva na njegovo usodno odločitev, da se pridruži vojakom v boju na francoski obali, čeprav se snežna gos spet vrne v njegovo življenje in mu od tedaj zvesto sledi na vseh bojnih pohodih. Kasneje je Rhayader ubit med neko bitko na vodi sredi vojne vihre, medtem ko poskuša zaščititi mesto pred napadalci. Snežna gos se tedaj ponovno pojavi sredi bojnega vrveža ter dvigne moralo preostalim branilcem mesta. Po srečnem izidu bitke jo meščani v zahvalo poimenujejo »La Princesse Perdue«, kot simbol upanja, ki zmeraj ostaja kljub grozotam vojne. Fritha, kateri kmalu po njegovem odhodu postane žal za Rhayaderjem, sredi jate ptic zagleda svojo ljubljeno snežno gos in ob tem spozna, da se nenavadni možakar, katerega se je toliko ljudi balo, čeprav je bil inkarnacija dobrote, nikoli več vrnil. »The Snow Goose« je torej žalostna, a obenem izredno lepa zgodba o moči ljubezni in tovarištva. Ob tako kompleksnem, dramatičnem in tragičnem konceptu ni čudno, da Camel prek svoje glasbe pripovedujejo zgodbo večinoma s pomočjo prelepih zvočnih zaves in orkestralnega vzdušja, ki temelji na tisti značilni keltski otožnosti, kakršno so sposobni pričarati samo otočani.
Po uvodnem »The Great Marsh«, ki ima skrivnostno mistične, na sintetizatorju generirane spremljevalne vokale in briljantno linijo melotrona sledi »Rhayader«, ena izmed klasik skupine, ki je izšla tudi kot single. Z odlično otvoritveno Latimerjevo solažo na flavti in Bardensovim klavirjem poslušalca v hipu očara, kar velja tudi za preostanek njene čudovite ritmične strukture. Bardensove solaže na orglah še pridodajo k izjemni lepoti te kompozicije. Sledi »Rhayader Goes To Town«, ki vsebuje izredne Latimerjeve solaže in značilen vah-vah efekt na kitari, pa ezoterične Bardensove solaže na melotronu. Ves čas se izmenjavajo hitri in počasni ritmični deli, ki ustvarjajo izredno magijo. Najboljši del je prav gotovo takrat, ko se združita Latimerjeva kitara napeljana skozi vah-vah efekt ter orgle, nakar Latimer še v istem hipu ponudi svoje značilne solaže na drsni kitari. Preko njih izvablja izjemno melanholijo, ki jo dopolnjuje harmonija med kitaro in klaviaturami. Čista perfekcija in še ena klasika skupine.
»Sanctuary« je krajši, povezovalni inštrumental na akustični kitari in melotronu, ki ustvarja občutek zasnežene pokrajine v zimski noči. »Fritha« ima izjemno prijazno melodijo na flavti, klaviaturah in akustični kitari. »The Snow Goose« ustvari čudovito atmosfero z magičnimi zvočnimi zavesami in melanholičnimi solažami na kitari ter predstavlja enega izmed vrhuncev albuma. »Friendship« je njeno nasprotje-izredno šegava kompozicija, kjer si ni težko predstavljati racanja goske ob svojem novem prijatelju. Na »Migration« pa lahko med drugim slišimo Latimerjeve vokalne linije, ki otožno oznanjajo slovo gosi od njenih rešiteljev. »Rhayader Alone« je primerno njenemu naslovu, še ena izjemno melanholična pesem, ki odseva osamljenost glavnega junaka, potem, ko ga zapustita goska ter Fritha in kjer lahko zopet slišimo tudi »Rhayaderjev« osrednji motiv.
»Flight Of the Snow Goose« ima izjemno navit ritem ter grandiozne solaže na kitari in klaviaturah. »Preparation« je simfonični folk rock grajen na odlični flavti ter spremljevalni vokalni harmoniji. Na njej prevladuje napeto in skrivnostno vzdušje, ki jo odzvanja Rhayaderjevo pripravljanje na usodno bitko. »Dunkirk« je bilo eno izmed prizorišč bitk med 2. svetovno vojno, hkrati pa je tudi inspiracija za eno izmed najboljših epskih kompozicij skupine. Tu Rhayader med obrambo mesta nesrečno konča življenje. Epski osrednji motiv, grajen na Bardensovih orglah, orkestralnih aranžmajih na pihalih in marširajočem ritmu resnično daje vzdušje velike bitke. V drugem delu se ritem spremeni in zamenja glavni motiv, nakar se poslušalec znajde sredi najhujše bitke, ko Latimerjeve supersonične solaže ter Wardovo odlično bobnanje s številnimi prehodi do konca zdramatizirata to epsko kompozicijo.
»Epitaph« je žalostinka za mrtvim Rhayaderjem, kjer spet slišimo tisti ledeni, skrivnostni motiv, ki odzvanja nesmisel vojne. »Fritha Alone« je še eno žalostno dejanje na klavirju, ko je na koncu zgodbe tudi Fritha postala osamljena, kar nakaže na to da ji vendarle ni bilo vseeno za Rhayaderjevo usodo. »La Princesse Perdue« pa je zaključno dejanje te dramatične novele, grandiozni ep, ki jo simbolizira vrnitev snežne goske, potem ko jo meščani sprejmejo kot simbol upanja v težkih časih. Prelepe, virtuozne solaže na kitari, intenziven ritem in odlični aranžmaji na klaviaturah, ki ustvarijo pozitiven zaključek tragične drame, kljub smrti glavnega junaka. »The Great Marsh« zaključi album na isti način kot se je ta odprl; vzdušje je ovito v meglo skrivnostnosti.
»The Snow Goose« predstavlja konceptualno mojstrovino na kateri so Camel dosegli svoj ustvarjalni vrhunec. Hkrati gre za njihovo najbolj zrelo delo, kjer je popolna glasbena perfekcija združena z izredno zvočno lepoto in odličnim konceptom. Ravno zato je to njihovo najboljše delo, kljub temu da še zdaleč ni bila zadnja izmed njihovih mojstrovin. Prav neverjetno je kako se skupini ves čas posreči uspešno združevati izredno kompleksnost z melodičnimi motivi. Kljub temu, da je »The Snow Goose« inštrumentalen album je za širše poslušalce skoraj najbolj dostopna stvaritev skupine in to ravno zaradi prelepih melodij, ki še dolgo po poslušanju (ali več poslušanjih) ostajajo v ušesih. »The Snow Goose« je brez slehernega dvoma ena izmed tistih klasik simfoničnega progresivnega rocka 70-ih, brez katere nebi smel ostati noben oboževalec tega žanra in je z leti pomembno vplivala na razvoj konceptualnih albumov modernih skupin progresivnega rocka. Ta najnovejša ponovna izdaja vsebuje bonus skladbe kot so še nikoli poprej objavljeni single verziji »Flight of the Snow Goose« in »Rhayader«, posebna prav tako neobjavljena single verzija »Flight of the Snow Goose« ter koncertni verziji »Rhayader Goes To Town« ter »The Snow Goose/Freefall«, ki sta bili posneti sredi nastopa v londonskem Marquee Clubu, leta 1974.
na vrh