Rick Wakeman, angleški klaviaturski čarovnik, ki je zaslovel predvsem kot član progresivno rockovskih legend Yes, je bil vedno med najbolj nadarjenimi, kompetentnimi in karizmatičnimi osebnostmi iz glasbenega sveta. Wakeman, klasično treniran klaviaturist, je po tem, ko je nase opozoril že kot priložnostni glasbenik in član prog folk rockovskih legend Strawbs, zaslovel predvsem s svojim pionirskim delom na področju uvajanja elektronskih klaviatur ter z za tisti čas posebno inovativnem konceptom združevanja rock banda s klasičnim orkestrom ter zborom.
Instrumentalna progresivno rockovska mojstrovina "The Six Wives of Henry VIII" je bila Rickova prva samostojna studijska plošča, če se ne upošteva obskurnega, naknadno izdanega albuma "Piano Vibrations" (1971), katerega niti Wakeman ne priznava kot del uradne diskografije. "The Six Wives of Henry VIII" je izšel v času po zaključku turneje z Yes med katero je dobil navdih za svoj prvi samostojni izdelek. Rick se je odločil ustvariti konceptualni album, kar je bilo v tistem kratkotrajnem obdobju, ko so se v rock in pop glasbi najbolj cenile vrline kot so skladateljska kreativnost, dobro tehnično znanje, inteligentna lirična vsebina in aranžersko pustolovstvo, priljubljena in razširjena manira.
Za konceptualno temo si je izbral razvpitega angleškega kralja Henrika VIII in njegovih šest žena, še danes eno najbolj enigmatičnih in zanimivih historičnih peripetij, ki je s svojimi daljnosežnimi posledicami precej pomembno vplivala na potek zgodovine t.i. zahodnega sveta. Togotni, razuzdani, krvoželjni, a za tiste čase vseeno precej izobraženi tiran, ki je z izpričanim sadizmom in posestniškim odnosom do žena služil za navdih povesti o Sinjebradcu, je eden izmed tistih kontroverznih vladarjev, ki s svojo zapuščino še vedno razdvaja sodobne zgodovinarje. Rick za predstavitev najbolj pomembne zgodbe Henrikovega življenja ni potreboval besed, temveč jo je zelo uspešno predstavil na zanj značilen inštrumentalen način.
Nabor klaviatur na albumu je ponujal pravcato zakladnico tipk, saj se maestro Wakeman med drugim preizkusi na velikem klavirju, mini Moogu, Hammond orglah, melotronu, ARP sintetizatorju, čembalu in celo cerkvenih orglah. Ricku je pri uglasbitvi in inštrumentalni predstavitvi posameznih partitur pomagal obsežen nabor vrhunskih glasbenikov med katerimi so najbolj izstopali njegovi (nekdanji) Yes pajdaši, basist Chris Squire, bobnar Bill Bruford (tedaj že član skupine King Crimson), bobnar Alan White ter kitarist Steve Howe, pa tudi kolegi iz njegove prejšnje skupine Strawbs na čelu s pevcem/kitaristom Daveom Cousinsom, kitaristom Billom Lambertom in basistom Chasom Kronkom. Brufordu in Whiteu je delal družbo Ray Cooper, še en sloviti bobnar, ki je najbolj znan po sodelovanju z Georgeom Harrisonom, Ericom Claptonom, Billyem Joelom ter Eltonom Johnom.
Povedati je treba, da skladbe na albumu niso urejene po istem vrstnem redu kot so si v kronološkem zaporedju sledile posamezne Henrikove žene. Vsako partituro zaznamuje povsem specifičen ambient, ki poskuša s pomočjo razkošnih, po večini renesančno obarvanih simfoničnih aranžmajev z elementi madrigala ujeti značajsko karakteristiko posamezne Henrikove žene ter vso dramaturgijo dvornih spletk, katerih v krvavi povesti britanske monarhije ni nikoli primanjkovalo.
Tako je denimo uvodna "Catherine of Aragon" zaznamovana z naglim klavirskim tempom, razposajenimi orglarskimi vložki in dramatičnimi ženskimi večglasji, kar ponazarja Henrikov buren zakon s prvo ženo od katere se je po razkolu od rimske kurije uspešno ločil in katera mu je pred tem rodila prvo hčerko, princeso in bodočo angleško kraljico, zloglasno 'krvavo' Marijo I. Katarina Aragonska je veljala za izobraženo žensko, ki je le stežka prenašala Henrikove muhe, zato ji je krvoželjni vladar z ločitvijo in kasnejšo ustanovitvijo neodvisne anglikanske cerkve pravzaprav naredil uslugo.
Zanimivo, da "Anne of Cleves" sodi med dve najbolj kompleksno strukturirani kompoziciji na albumu, glede na to, da se ambientalno dotika najmanj zanimive od vseh šestih žena, Nemke Ane Klevske, s katero se je Henrik na pobudo glavnega ministra Thomasa Cromwella poročil zgolj iz političnih razlogov, a se je od nje, takoj, ko se je to dalo, ločil. Od vseh njegovih žena naj bi bila najmanj privlačna, za povrhu pa še slabo izobražena, kar je tiranskemu rdečebradcu, ki je (za tisti čas precej nenavadno) cenil razgledane ženske, vedno veliko pomenilo. Vse te Henrikove klevete o njenem videzu in značaju seveda nikoli niso bile dokazane. Kompozicijo zaznamujejo razkošni simfonični aranžmaji in muhaste spremembe tempa.
"Catherine Howard" je prek hudomušnih ritmičnih stopnjevanj na 'salonskem' klavirju zaznamovana z veselim in razigranim, skorajda glamuroznim vzdušjem dokler v nadaljevanju ne preide v resnejše klasicistične odtenke, kar lepo ponazarja Katarinin nesrečni zakon s Henrikom, saj je bila vihrava in na dvorne spletke nepripravljena najstnica druga od dveh trinogovih žena, ki jih je dal zaradi (nikoli dokazane) izdaje in prešuštva obglaviti po tem, ko jih je zaprl v zloglasni londonski Tower.
"Jane Seymour" je zaznamovana s strukturo madrigala, skorajda sakralnimi orglarskimi aranžmaji ter neutolažljivimi izbruhi mini Mooga, kar lepo ponazarja njeno kratko in razburkano življenje, saj je krhka in pohlevna Jane zelo mlada umrla takoj po tem, ko je rodila Henrikovega edinega, težko pričakovanega moškega naslednika, princa in bodočega kratkotrajnega kralja Edvarda VI.
"Anne Boleyn" v katero Wakeman pretkano vključi metodistično himno The Day Thou Gavest, Lord, is Ended" je nekako po pričakovanju najbolj dramatično-melanholično obarvana stvaritev na albumu s številnimi divjimi preskoki v tempu in raztresenimi, atonalnimi simfoničnimi aranžmaji na orglah ter velikem klavirju skozi katere občasno pljuskajo neukročeni valovi mini Mooga. Razgledana Anne, katera je uradno zaradi veleizdaje in incesta, neuradno pa zaradi nezmožnosti rojstva moškega potomca, končala pod rabljevim mečem, je morda še najbolj razvpita od vseh Henrikovih žena, saj je bila znana po živahnem dvornem življenju, močni osebnosti ter kot mati bodoče kraljice Elizabete I.
Zaključna mojstrovina "Catherine Parr" uživa status daleč najbolj kompleksne kompozicije s številnimi melodramatičnimi simfoničnimi vložki, dinamičnimi prehodi in mogočnim kitarskim rifom, kar nekako ne preseneča, glede na to da je posvečena osebnostno najbolj zreli in kompleksni izmed vseh Henrikovih žena. Izobražena in inteligentna Katarina Parr je bila njegova zadnja žena in tista, kateri se je na koncu posrečilo preživeti in pokopati muhastega in krvoločnega tirana, ki je še pred šestdesetim letom podlegel sifilisu in zapustil rodbino Tudor v nič kaj spodbudnem stanju z mladoletnim naslednikom Edvardom VI, ki je očetu že kmalu sledil v grob.
Klasicistična umetnina "The Six Wives of Henry VIII" še danes zasluženo uživa sloves enega izmed najboljših izdelkov v karieri tega klaviaturskega velemojstra in skladateljskega genija. Dandanes se to morda zdi nenavadno, celo senzacionalno, vendar je ta inštrumentalni simfonično prog rockovski album, predvsem po zaslugi časovno zelo dobro tempiranega predvajanja Rickovega koncertnega nastopa na TV-ju, ob izidu doživel velik komercialni odziv ter ga izstrelil med svetovno najbolj cenjene britanske sole izvajalce tistega časa. Rickovi prvi trije studijski albumi so, nekoliko ironično, še danes njegovi najboljši kar je še toliko bolj zanimivo, če vemo, da je do zdaj izdal že več kot sto samostojnih albumov.
na vrh