Staind: The Singles: 1996 - 2006

Tale reč zaokroža prvo 10 letnico skupine in jo hkrati postavlja pod vprašaj, če bo zdržala v tem tempu naslednje desetletje. Album hitov v današnjem času ni mala stvar. Pa spet odvisno od aspekta samega gledišča na to stvar. Naslov te kompilacije prinaša pravšnjo sintezo njene vsebine. Skupina, ki je prodala več milijonov svojih albumov in pustila na polju mainstreama na prelomu tisočletja neizbrisen pečat, ko je uspela zapolniti praznino, ki jo je zapustil brodolom "grungea", je tako s tole kompilacijo, povsem zasluženo pristavila svojemu velikemu komercialnemu dosežku "piko na i".

Ostanimo prizemljeni. Staind so definitvno umetni produkt, ki ga je pač pognalo kolesje kapitalistične založniške mašinerije v sli po varno zagotovljenem dobičku, ne glede na moč ekspresije, glasbeni intelekt ali prepoznavni duh, ki bi bil produkt jasne glasbene vizije te skupine. Vse pravkar našteto je danes nezažljeno, kajti to pomeni da imaš lastne možgane in lahko oponiraš tistemu, ki ima škarje in platno v rokah – založbam torej, da pa bi držal takšno ogledalo množici, pa bi lahko imelo celo revolucionarne posledice. Stained uspevajo ostajati v tem siva miš, ki uspešno ugaja prav vsem. In temu se pač danes reče strogo profesionalni pristop trženja. No, če sem lahko še malo bolj zloben, bi bilo brez udarne balade It's Been A While, celo mogoče reči, da je vse to kolesje pognal sam nu-metalski klovn Fred Durst. It's Been A While dokazuje, da vsekakor Staind znajo pisati pesmi in ni le vse v vezah in poznanstvih.

Na kompilaciji je 16 skladb. Brez komentarja. Tu so radijski hiti It's Been Awhile, For You, So Far Away in Right Here. Potem verzija Outside, ki je vzeta iz Family Values Tour albuma (1999), kjer vskoči v verze omenjeni bejzbolist Fred Durst. Da bo stvar zanimiva tudi za vse fane je seveda poskrbljeno. Tu so namreč tri, doslej še neizdane, akustične verzije priredb in sicer Nutshell (Alice In Chains), ki je mimogrede najbolj posrečena izmed vseh treh, medtem ko izbira predelave Sober (Tool) v akustični različici nekako ne uspe zaživeti, preprosto že zaradi same strukture originala. No tretja pa je tu predelava klasike Comfortably Numb, ki mimogrede je reč, ki je osebno ne priporočam skupinam kova Staind, saj dokazujejo z njo fantje svoje šibkosti kot enota in kot posamezniki (v izvedbeni, kot tudi subtilni plati čutenja originalne verzije Pink Floyd). Predstavlja sicer pogumno potezo, to pa je tudi vse. Skratka če prišepnem na uho: polomija, ki dokazuje da je frekvenca razumevanja rock kulture Staind povsem drugje. Največji pogrom bi bil, da kaj takega uspe spraviti skupini v še en hit, kar bi bilo glede na njeno popularnost v tem času še povsem mogoče.

Ta kompilacija torej favorizira baladno plat skupine, kar je logično, saj je ravno ta doprinesla v največji meri k slavi Staind. Nadalje kompilacija ne skriva obsedenost Staind z izvedbami unplugged verzij, seveda pa je (hvala bogu) nekaj tudi metala na albumu. Kako jezni so bili Staind še leta 1996 dokumentira takoj otvoritvena Come Again s prvenca "Tormented", medtem ko naslednja Mudshovel potrjuje znanje skupine, da servira masiven riff, kateri nemudoma zapolni zvočno sliko in spravi glavo k headbanganju. Mnogokrat pa se tovrstnim kompilacijam pripeti, da nekaj na njih vseeno manjka. No v tem primeru je moč pogrešati skladbo Fade ("Break the Cycle", 2001) in Just Go ("Dysfunction", 1999). Seznam pesmi sledi kronološkemu zaporedju izdaje singleov v prvem desetletju diskografkse kariere skupine. Kompilacija pa pomaga v pavzi med "Chapter V" in novo studijsko izdajo ohladiti neučakane glave oboževalcev skupine.

Seveda se za to izdajo skriva še ena čista komercialna poteza s strani založbe, temu pa sledi preprosto retorično vprašanje. Ali je ta poteza poslednje mahanje z robčkom v slovo labodjemu spevu skupine, ki ga zaokrožuje album "Chapter V" (2005), ali pa resnično obeležje desetletnice dela, ki pomeni nov katapult za Staind in dokaz da fantje nikakor ne popuščajo in so se v bodočnosti sposobni obdržati na površju "mainstreama" ali celo zrasti še za stopnico višje. Vse so samo ugibanja. A v današnjem času je resnično prav vse mogoče. Slavo poberejo tisti, ki ne znajo in ne zmorejo igrati, tisti ki posedujejo zanos in vizijo, pa večno gnijejo v kleteh ob sobnem ozvočenju, kjer nihče nikdar ne izve za njihov potencial, ki je bil cenjen in iskan zaslužek s strani založb pred dobrimi 30 leti.