Camel: The Single Factor

Po nepričakovani mojstrovini "Nude" (1981) na kateri so se Camel za trenutek povrnili k visokim standardom simfoničnega prog rocka, kakršnega so negovali v 70-ih, so se na "The Single Factor" skoraj popolnoma preusmerili v AOR oz. melodični rock, ki je baziral na čistih električnih kitarskih linijah, sinthesizerjih in popolnoma čisti, ponekod že skoraj sintetični produkciji. Ta nenadna sprememba stila (po mojem mnenju seveda na slabše) je bila vzrok velikega pritiska založbe, ki si je na vsak način želela hit singlov potem, ko je zgroženo ugotovila, da se sami ne nameravajo kar tako posloviti od svojih pogosto večplastnih in kompleksnih del. Tako skupini oziroma Andyu Latimerju, ki je tedaj ostal edini originalni član, ni preostalo drugega kot da se usmeri v to logiko, če želi preživeti na neusmiljenem glasbenem trgu 80-ih. Nepričakovano slovo odličnega originalnega bobnarja Andya Warda (v knjižici albuma je sicer napisano, da zaradi poškodbe roke ni mogel sodelovati in da se bo na naslednjem albumu vrnil, vendar potem iz tega ni bilo nič) je bil še eden izmed mnogih udarcev, ki so takrat doleteli skupino, ki je bila za ta album poleg Latimerja (ki je bil poslej glavni faktor skupine, kar priča tudi naslovnica albuma z njegovim obrazom) sestavljena iz priložnostnih glasbenikov.

Kar pomeni, da so bili Camel na tem albumu bolj Latimerjev solo projekt v sodelovanju s priložnostnimi glasbeniki kot pa band. Kljub temu, da gre za nekaj vrhunskih in imenitnih imen glasbenega sveta kot so denimo nekdanji klaviaturist Peter Bardens (njegov odhod so mnogi ljubitelji skupine še dolgo obžalovali), nekdanji kitarist Genesis Anthony Phillips (tu kot klaviaturist), bobnar Simon Phillips (Toto), bobnar Dave Mattacks (ex-Fairport Convention), basist in pevec David Patton, pevec Chris Rainbow (oba The Alan Parsons Project) itd, album zveni najbolj komercialno in najmanj progresivno kot katerikoli album v zgodovini skupine. Latimerjeva kitara in vokal sta ostala eden redkih prepoznavnih znakov skupine po katerih poslušalec še ve, da posluša Camel, legende progresivnega rocka. Camel so se tako pridružili ostalim legendarnim britanskim progresivcem, ki so se v 80-ih močno skomercializirali, čeprav so po večini ohranili visoke standarde, kar se tiče tehnične izvedbe posameznih del. Toda, zaradi pogosto sintetično zveneče produkcije 80-ih, zvenijo z izjemo Latimerjevega prispevka skoraj popolnoma neprepoznavno. Rezultat je komercialen album, ki vsebuje številne potencialne AOR hite in nekaj redkih del, ki poslušalca spomnijo na stare čase, ko so bili Camel nekaj popolnoma drugega. Moderni, elektronski zvoki in sinthesizerji pa precej enostavnejša ritem linija, ki je z Wardovim odhodom opazno zgubila na globini, ki jo je ta vnašal s svojo večplastno jazzovsko tehniko, bodo navdušili predvsem ljubitelje skupin kot so The Alan Parsons Project, Asia ali Foreigner.

"No Easy Answer" je skoraj popoln pop rock/AOR v stilu The Alan Parsons Project in bi bil ob boljši promociji založbe gotovo radisjki hit. Če ne bi vseboval na milje prepoznavne Latimerjeve kitare in vokala bi le stežka rekel, da so to Camel. "You Are The One" nadaljuje v podobnem stilu, komercialni AOR rock, rojen za predvajanje po radijskih postajah in ki je takrat nedvomno zažigal, danes pa vzbuja zgolj nostalgijo po 80-ih. Gostujoči pevec in basist David Patton poje na "Heroes", ki ima sicer veličasten uvod na sinthsizerjih, a se nato hitro sprevrže v ušesom prijazno AOR power balado. Romantični inštrumental "Selva" končno uspe ujeti vsaj nekaj tistega pravega Camel duha, kakršnega je vajena večina ljubiteljev skupine. Z ambientalnimi klaviaturami in prelepimi Latimerjevimi slide solažami na kitari spada med ene izmed redkih resnično navdušujočih trenutkov tega albuma. "Lullabye" je kot že ime pove kratka inštrumentalna uspavanka, ki poslušalcu ne pusti ničesar. Inštrumental "Sasquatch" pa je zato zelo dobra stvaritev, kjer briljirajo izjemne tercetne melodije na kitari z melodičnimi prehodi, okusnimi solažami in dobrim prepletom kitar in sinthov, medtem ko ritem linija nekoliko potegne na tisto, ki so jo tedaj pogosto uporabljale neo-prog rockovske skupine. Torej, ponekod Camel dokazujejo, da se le niso popolnoma odpovedali progresivnim elementom. "Manic" je po drugi strani popoln glasbeni odklon od vsega, kar Camel predstavljajo in je čisti AOR/melodični rock v stilu Asia-e ali celo Magnum z v ospredje močno porinjenimi sinthi in enakomerno, a naspidirano ritem linijo. Latimer si tu privošči celo zanj netipično hard rockersko solažo. V tretji minuti nastopi zanimiv inštrumentalen vhod z debelim valovanjem sinthesizerjev, ki pa je premalo da bi spravila v ekstazo povprečnega ljubitelja skupine. "Camelogue" je solidna power balada, ki simbolizira tragičen razpad originalne in klasične zasedbe skupine (Latimer, Bardens, Ward, Ferguson), ki je ustvarila njihova najboljša dela ter v besedilu odzvanja Andyevo nostalgijo po zlatih dneh, ko še niso bili ujetniki požrešne založbe in so lahko igrali, kar so hoteli. To nostalgijo ob izhodu skladbe še poglobi njegova izjemno subtilna kitarska solaža. "Today's Goodbye" v uvodu vsebuje za Camel netipične večglasne vokalne linije in me, zlasti v refrenih, bolj spominja na kakšne Styx (brez njihove pogoste patetičnosti, seveda) kot pa na legende britanskega simfoničnega prog rocka. Tega neprijetnega občutka ne morejo rešiti niti Andyeve vedno vrhunske kitarske delnice in na njegov prepoznavni vokal (včasih si želim, da bi vsa dela na albumu odpel brez gostov). "A Heart's Desire" je kratka balada, katero poje gostujoči pevec Chris Rainbow in ki se prelije v povezani zaključni inštrumental "End Peace", ki je edini trenutek albuma, ko lahko slišimo orekstralne aranžmaje in večplastne klaviature (katere je odigral nihče drug kot Anthony Phillips), ki so bili nekoč priljubljen del glasbenega izročila Camel. Ti se mešajo z izjemno melanholično slide kitaro in tvorijo zadovoljujoč zaključek tega za ljubitelje skupine precej kontroverznega albuma.

"The Single Factor" je pogostokrat označen kot najslabši album skupine, češ da se je na njem skupina "prodala", čeprav gre v tehničnem pogledu za dober album, katerega smola je pač, da ne dosega običajno visokih Camel standardov in da na njem bolj pridejo na račun ljubitelji AOR-a kot pa progresivnega rocka. Medtem ko vsebuje številne odklone od prog rockovskih voda, je na njem še vedno dovolj dobrih stvaritev, da ga ne morem označiti kot popoln strel v prazno. Glavni problem "The Single Factor" je predvsem njegova nekonsistentnost, saj ob peščici povprečnih del tista boljša hitro zbledijo. Po mojstrovini kot je bil "Nude" predstavlja tudi nenaden, velik kreativni padec, saj mu kronično primanjkuje tiste prave duše skupine, ki nas je s svojimi albumi iz 70-ih tako navduševala z veličastnimi in inovativnimi kompozicijami. Zato je "The Single Factor" namenjen le ljubiteljem AOR-a ter zvestim ljubiteljem skupine, ki jim odpustijo tudi tovrstne, redke znake glasbene šibkosti in znajo sprejemati dejstvo, da so tudi oni zgolj navadni smrtniki.