Ameriški metalci Trivium so v zadnjih 15 letih nanizali kar lepo število albumov. Iz navadne metalcore zasedbe so postali ena najbolj prepoznavnih imen moderne metalske scene. Zadnja leta so se kljub menjavanju bobnarjev uspeli obdržati nad vodo, čeprav je kvaliteta albumov že začela upadati, ker so bili precej hitro ustvarjeni. S sedmim albumom Silence in the Snow je začelo delovati, da se skupina odmika od svojega značilnega stila ter se začela bolj prilagajati večjemu trgu z manj agresivno godbo. A dolgoletni spremljevalec skupine bo k večjem potrdil, da pri Trivium so premiki v stilu že od samega začetka v navadi.
V času ustvarjanja aktualnega albuma je v skupino prišel novi bobnar Alex Bent, ki je poprej igral v Battlecross, Arkaik, Braindrill, Decrepit Birth itd. Pomagal je tudi thrash metal veteranom Testament na nekaterih koncertih. Med drugim je na festivalu Heavy Montreal 2015 je igral s Testament skupaj s slovenskim basistom Tilenom Hudrapom. Bent je sicer mlad bobnar, a izkušnje je nabiral v tehnično zahtevnih skupinah, za kar pa je bilo poprej potrebno ogromno vaje. V Trivium konec koncev ne bo vzeli neizkušenega bobnarja, tako da je Bentova kilometrina tu kar ustrezala.
Že v otvoritveni skladbi albuma se izkaže, da so Trivium Bentove veščine konkretno izkoristili. Skladba The Sin and the Sentence se lahko pohvali z vsemi Trivium značilnostmi, ki so jih pokazali na preteklih albumih. Kitare so močne, soliranje v neoklasičnem stilu vsekakor izstopa, vokalist Matt Heafy je spet začel posegati po grobem vokalu, bobni pa praktično dominirajo skozi celo skladbo. Ne le hitri pedali, temveč tudi blast beati so nazaj. Začetek albuma je s kombinacijo elementov albumov Ascendancy, In Waves in Shogun nedvomno obetaven. Po eni skladbi se sicer ne da potegniti sklepa. Z Beyond Oblivion potencial ostaja. Skladba eksplodira rušilno (Alex Bent preprosto blesti), sledi umiritev ter močan refren, vmes pa presenečenje z blast beati in virtuoznim soliranjem. Deluje, da so Trivium spet na pravi poti. S skladbama Other Worlds in The Heart From Your Hate zadeva niti ne prepriča kot prejšnji skladbi. V ospredju je melodičnost, izstopajoč refren ter spevni vokal. Nič pravzaprav novega, a Trivium že od albuma Ascendancy ponudijo hitovsko obarvane skladbe, pri katerih je prisoten bolj preprost način pisanja skladb. S skladbo Betrayer, pri kateri se pojavi celo simpatiziranje z melodičnim black metalom, se zopet malce zasuka. Resda bolj izstopa metalcorovski element, a za Trivium ni prvič, da bodo poskusili nekaj novega, čeprav tu kakšnih drastičnih odmikov ne bo. Nepričakovano udarijo Trivium z The Wretchedness Inside, ki je bolj grooversko naravnana. Z nizko uglašenimi kitarami in grobim vokalom je moč skladbe toliko bolj izrazita. Pri skladbi Endless Night se pojavi občutek vsiljene skladbe. Skladba namreč napram ostalim deluje preveč osladno, kot da bi bila primerna za kakšen maturantski ples. Pri Trivium se občasno tudi zatakne.
The Sin and the Sentence ima več vzponov kot padcev. Kot vzpon se vsekakor lahko šteje Sever the Hand, ki skriva presenečenje v zasuku na hiter, thrashersko obarvan predel. Zopet preverjen vzorec skupine, a nedvomno učinkovit. Največje presenečenje se skriva proti koncu. V skladbi Revanchist Trivium dajo vedeti, znajo biti naravnani tudi progresivno. Po albumu Shogun, ki je imel kar nekaj progresivnih momentov, so Trivium končno dokazali, da imajo manevra še za en kompleksen in tehničen album. Vprašljivo je zgolj, če se bodo upali tako daleč tvegat. Album se sklene z udarnim in hitrim Thrown Into The Fire, ki dokončno potrdi, da so Trivium na pravi poti.
Z osmim albumom Trivium potrjujejo svojo vrhunsko formo. Novi bobnar Alex Bent je pripeljal v skupino neko svežino, kar še ne pomeni, da zamegli ostale člane. Kitarski dvojec Matt Heafy/Corey Beaulieu še vedno skrbi za močne in melodične riffe ter virtuozne solaže. Basist Paolo Gregoletto poskrbi, da je tudi njega slišati, ni zgolj podpornik kitar. Kar lahko zmoti, je Heafyjev spevni vokal, ki je na čase malce preveč osladen. Tudi produkcija albuma ne peša. Josh Wilbur (Lamb of God, Hatebreed) je bil tu nedvomno prava izbira.
Trivium so očitno spet na pravi poti. Ali bodo uspeli ostati na tej poti ali bodo zopet šli v kakšno drugo fazo, ostaja neznanka. Se je pa izkazalo, da je dober bobnar pri Trivium precej bistvenega pomena. Skratka, Trivium so še daleč od tega, da bi bili za odpis.
na vrh