"The Silent Corner And The Empty Stage" je tretji album iz samostojne režije legendarnega angleškega pevca, skladatelja in stihotvorca Petra Hammilla, kateri se je med generacije progresivno rockovskih ljubiteljev zapisal predvsem kot poglavar nepozabnih prog rock titanov Van Der Graaf Generator, čeprav je tudi njegova samostojna kariera naphana s številnimi briljantnimi albumi in si zasluži vsaj toliko pozornosti. Med Petrove največje dosežke nedvomno spada tudi tale izdelek, ki je nastal v obdobju začasnega mirovanja Van Der Graaf Generator, kar je posredno pripomoglo k njegovi odličnosti, saj so na njem vnovič aktivno sodelovali vsi Hammillovi tovariši iz njegove matične skupine.
Ob vsem tem ni presenetljivo, da je "Silent Corner" v samem vrhu tistih Hammillovih albumov, kateri so po slogu in strukturi večine skladb precej sorodni njegovim kreacijam z VDGG, čeprav se izogibajo pretirani ambientalni temačnosti ter kompleksnejšim improvizacijam, ki so ponavadi značilne za legendarne "generatorje". Slednji so peščico skladb z albuma celo "posvojili" za koncertne nastope, ki so sledili njihovi ponovni združitvi leta 1975.
Nesojeni doktor (meta) fizike kot vselej navdušuje s svojo visoko pronicljivo poezijo, katera kot ponavadi zabojema različne post-apokaliptične tematike ter abstraktne znanstvene teorije in je v skladu z melanholičnim vzdušjem večine skladb. Žalostne lirične (s) podobe pa zaživijo predvsem preko njegovih unikatnih pevskih sposobnosti, ki so bile od nekaj njegov ključen zaščitni znak. Petrovo prehajanje med visokimi in nizkimi legami, "angelskim" in "demonskimi" stanjem, je vsaj toliko intenzivno in učinkovito kot bogato inštrumentalno zaledje.
Hammill pa se ni izkazal samo v pevski, skladateljski in pesniški vlogi, temveč tudi kot vsestranski inštrumentalist. Poleg svojih običajnih inštrumentov, se pravi klavirja in kitare, je prispeval tudi levji delež klaviatur na čelu z melotronom in harmoniumom, odigral pa je tudi nekaj bas delnic. V tem departmaju mu je bil v močno oporo vselej izvrstni VDGG orglist Hugh Banton, medtem ko je za izdatno ritmično dinamiko poskrbel Hammilov najljubši sodelavec, bobnar Guy Evans, kateri je v navezi s saksofonistom in flavtistom Davidom Jacksonom prispeval vrsto klasičnih jazzovskih fines. Peter in njegovi kompanjoni so v prvi vrsti še enkrat potrdili svoje mojstrstvo pri ustvarjanju dramatičnih ambientov ob katerih poslušalcu zlahka zastane dih.
Že otvoritveni "Modern" s svojimi dramatičnimi pasažami na akustični kitari okrog katerih Hammill in tovarišija sčasoma spletejo energične aranžmaje na saksofonu in klaviaturah napove, da gre za izjemno dinamičen album z vrsto nepričakovanih presenečenj. V tradiciji VDGG mojstrovin se vzdušje skladbe, ki je z leti postala Hammillova solo klasika, iz minute v minuto spreminja iz temačno-kaotičnih sfer do precej bolj razsvetljenskih odtenkov. Na "Wilhelmina" se jezični doktor vnovič izkaže kot mojster ganljivih, na klavirju izgrajenih balad. S pomočjo teatralnega, visoko dramatičnega petja počasi izgradi slavnostno, a melanholično vzdušje ter okrog subtilne melodije na akustični kitari doda razkošne simfonične aranžmaje.
"The Lie (Bernini's Saint Theresa)" apelira na znamenito Berninijevo skulpturo Ekstaza svete Tereze, katera še danes buri duhove s svojo dvoumno ekspresijo za katero se ne ve ali je posledica duhovnega razsvetljenja ali seksualnega orgazma. O slednjem se sprašuje tudi Hammillovo besedilo, ki se dotika cerkvene hipokrizije in običajnega strahu te organizacije pred spolnostjo. K izjemnemu sakralnemu ambientu ključno pripomore Bantonova spremljava na orglah, medtem ko je Petrovo petje v svoji teatralnosti znova tako učinkovito, da si lahko ob njem zlahka predstavljamo spletke in divje orgije, ki se pod masko pobožnosti dogajajo v cerkvenem zakulisju.
Epski "Forsaken Gardens" je ena najlepših in najboljših stvaritev Hammillove kariere, katero so tudi VDGG v naslednjih letih večkrat izvajali v živo, saj tista neverjetna, ambivalentna VDGG magija s katero poslušalca držijo med peklom in nebesi ne pojenja niti za sekundo. Petrovo petje v svoji čustveni intenziteti in teatralnosti zlahka sprošča mravljince po hrbtu, medtem ko epskost dvigujejo predvsem mogočni simfonični aranžmaji na orglah in melotronu, ki so položeni na kompleksne ritmične prehode. Brez dvoma umetnina, ki bi se lahko zlahka znašla na katerem koli VDGG albumu. S številnimi avantgardističnimi primesmi zabeljeni "Red Shift" vsebuje posebnega gosta Randya Californio, kitarista ameriške psihadelično rockovske skupine Spirit, kateri je tu prispeval frenetično solažo na električni kitari. To je še ena izmed tistih Hammillovih genialnih, visoko kompleksnih stvaritev, katere ob vsakem vnovičnem poslušanju polagoma rastejo in pridobivajo na globini, kar pomeni, da se lahko v njej vsakič odkrije kakšen nov zvočni detajl.
Balada "Rubicon" s svojo nežno melodijo na akustični kitari in Petrovim angelskim petjem pošteno umiri razburkano vzdušje albuma in se jo lahko obravnava tudi kot zatišje pred zaključno poslastico. Govor je o kronskem dragulju albuma, vedno znova osupljajočem "A Louse Is Not a Home", pristnem progresivno rockovskem epu v najboljši VDGG tradiciji. Gre za umetnino, ki vselej navdušuje s številnimi dramatičnimi preobrati ambienta ter kompleksnimi aranžmaji nad katerimi kraljuje Petrova visoko teatralna in emotivno globoko ekspresivna pevska predstava. Melodramatično besedilo o odtujenosti se navezuje na srhljivo gotsko novelo Propad hiše Usher, katero je napisal legendarni ameriški literat E. A. Poe in katero bo Hammill leta kasneje uporabil za naslov in koncept svoje ambiciozne prog rockovske opere
"The Silent Corner And The Empty Stage" vsebuje vse ključne sestavine zaradi katerih se progresivno rockovski sladokusci še danes priklanjajo Hammillovemu geniju. S pomočjo trojice zvestih VDGG pajdašev je ustvaril eno izmed ključnih, če ne celo osrednjo mojstrovino svoje fantastične samostojne kariere, katera je primerljiva tudi z najboljšimi VDGG albumi. Kdor ga bo slučajno obravnaval kot izgubljeni VDGG album, ne bo dosti zgrešil. Ob tovrstnem dosežku je kar težko verjeti, da je istega leta izdal še en odličen album z naslovom "In Camera".
na vrh