Evropsko-ameriški power/prog metalci Kamelot so se vrnili z dvanajstim studijskim albumom, »The Shadow Theory«, ki vsebuje eno pomembno spremembo; dolgoletni član Casey Grillo se je poslovil, medtem ko je njegova zamenjava postal belgijski bobnar Johan Nunez (Firewind, ex-Nightrage). Kamelot se tudi na »The Shadow Theory« oklepajo svojega standardnega, že dolgo predvidljivega simfoničnometalskega recepta za katerega je v zadnjih petnajstih letih postala značilna prisotnost gostujočih ženskih spremljevalnih vokalov, seveda samo na določenih kompozicijah.
Tokrat sta vlogo 'lepotice' in 'zveri' na treh skladbah odigrali oziroma odpeli Jennifer Haben (Beyond the Black) kot 'lepotica' in Lauren Hart (Once Human), ki z grčanjem igra 'žensko zver' na »Phantom Divine (Shadow Empire)« ter »MindFall Remedy«. Vse bistvene Kamelot sestavine so še vedno tu; melodično-epski pevski pristop Tommya Karevika, ki bo s švedskimi progmetalci Seventh Wonder v letošnjem oktobru izdal album »Tiara«, nasršene, hitre kitarske pasaže Thomasa Youngblooda, mogočni orkestralni aranžmaji Oliverja Palotaia ter solidna ritem naveza med Nunezom in Seanom Tibbettsom. Za dokaj generično produkcijo je vnovič poskrbel kdo drug kot Sascha Paeth, eden izmed ključnih mecenov sodobnega power metala. Besedila so, kot vedno, mešanica gotskih fantazij in erotičnih hrepenenj, medtem ko vnovič ne manjka izjemno generična naslovnica s fatalno žensko v gotskem 'kokonu'.
»The Shadow Theory« je kot celota torej tipičen Kamelot album in bo kot tak s svojim epskim in dramatičnim nabojem, ki vlada na večini del, osrečil vse dolgoletne privržence, čeprav ni brez nekaterih spodrsljajev. Sicer zelo solidni »Burns to Embrace« denimo kar precej pokvari ceneni zaključek, ki vsebuje razigrana, povsem neumestna ženska večglasja. Habenova se lepo izkaže v vokalnem duetu s Karevikom na baladi »In Twilight Hours«, ki je navkljub odlični kitarski solaži dokaj klišejska power metal balada, kakršnih so Kamelot do sedaj nanizali za celo plejado. Kljub temu, da »The Shadow Theory« vsebuje trinajst skladb so si te med seboj dokaj podobne tako, da le malokatera izmed njih ostane v spominu za več kot nekaj minut. Skladba »Stories Embrace« bi se lahko nahajala na kateremkoli Kamelot albumu, medtem ko »Vespertine (My Crimson Bride)« vsebuje nekoliko baročne simfonične aranžmaje zaradi česar se za delček sekunde porodi asociacija na simfoničnometalske kamerade Rhapsody of Fire, vendar ne prebije 'novega ledu'.
Kamelot se tudi na »The Shadow Theory« dosledno držijo dolgoletnega, preverjenega in uspešnega simfoničnometalskega recepta ter od njega ne odstopajo niti za milimeter, kar bo seveda všeč večini dolgoletnih privržencev, saj gre še za en zelo soliden album po njihovih željah. Vseeno pa naj opustijo upe, da se je band vrnil nazaj na standarde njihovih najboljših časov na čelu z nepozabnim vrhuncem »The Black Halo« (2005). Še sreča, da Kamelot po novem ne izdajajo albumov vsako leto ali vsako drugo leto, če ne bi tudi najbolj predani ljubitelji power/prog metala postali zasičeni s kroničnim pomanjkanjem inovativnih idej, ki še zdaleč ne tarejo samo njihovih ljubljencev, temveč postanejo problem veliko sorodnih skupin potem, ko enkrat dosežejo določeno ustvarjalno točko in posnamejo že več kot deset studijskih albumov.
na vrh