"The Seventh Degree of Separation", katerega so člani neo prog rockovske atrakcije Arena z bogatimi obrestmi (to se lahko že takoj omeni) snovali nič manj kot šest let, je težko pričakovani naslednik mojstrovine "Pepper's Ghost" (2005), ki je postavila številne nove standarde za progresivni rock 21. stoletja. Prvotni, delovni naslov albuma je bil "The Tinder Box", vendar je kasneje prevladala drugačna odločitev, na kar je to postal 'zgolj' naslov trinajste, zadnje skladbe na albumu. Eden od obeh poglavarjev skupine, klaviaturist in spremljevalni pevec Clive Nolan (obenem tudi član Pendragon, Shadowland), ki je tudi pisec vseh besedil in večine aranžmajev, je pred izidom albuma obljubil, da bo ta karseda mračen, tako kot se pričakuje od zasedbe, ki je znana po tem, da rada skozi prizmo posameznika in njegove okolice obdeluje turobnejše sociološke in psihološke aspekte našega vse bolj naglo gnijočega modernega in 'razvitega' sveta.
V tem času so se znotraj postave skupine zgodile dve pomembni, skorajda dramatični spremembi. Dolgoletni pevec Rob Sowden, ki je bil s svojimi atraktivnimi vokalnimi sposobnostmi in karizmo izjemno priljubljen med privrženci skupine, se je po dobrih desetih letih zelo uspešnega sodelovanja poslovil. Na njegovo mesto je vskočil Paul Manzi, že četrti pevec v povesti skupine, ki je Sowdenu ne samo fizično podoben, temveč njegov vokal nosi tudi določene sorodne karakteristike s predhodnikom, čeprav ima drugačno, jasno prepoznavno barvo glasu. Zelo težko ali bolje rečeno nemogoče bi ga bilo dati v določen predal. Brez dvoma bo najbolj navdušil vse tiste, ki poleg Sowdena cenijo tudi Paula Wrightsona, tretjega Arena pevca, saj bi se lahko reklo, da je Manzijev vokalni spekter nekakšna vmesna linija med prej omenjenima nekdanjima članoma. Vsekakor gre za še eno izjemno pevsko pridobitev.
Tudi basist Ian Salmon je pomahal v slovo ter svoje mesto v skupini odstopil povratniku Jonu Jowittu (IQ, ex-Jadis), ki je bil nazadnje član Arene na albumu "The Visitor" (1998). Priljubljeni in tehnično izjemno podkovani Jowitt, ki upravičeno velja za enega najboljših basistov neo prog rockovske generacije, s seboj prinaša svojo značilno bas kitarsko dinamičnost pa tudi dodatno karizmo in poudarjen smisel za humor.
Verjetno ni prav noben izmed ljubiteljev skupine presenečen, da gre tudi tokrat za konceptualni album z Nolanu nadvse ljubo, izjemno globoko tematiko o vmesnem stanju duše med življenjem in smrtjo ter potovanju človeške zavesti neposredno po smrti fizičnega telesa. Besedila pripovedujejo o postopni ločitvi posameznikove duše od fizičnega telesa in o njenem potovanju skozi različne stopnje pred in posmrtnega zavedanja, kot denimo v obliki spiritualne protoplazme oz. v obliki duha, kar se pripeti na sedmi stopnji ločitve duše od telesa. Veliko je tudi različnih religioznih konotacij in metafor, ki niti niso tako različne od tega kar je legendarni Dante zapisal med svojim sholastičnim potovanjem po peklu, vicah in nebesih. Na koncu je bistveno to, da se mora duša sredi ločitvenega postopka odločiti ali si bo v zadnjem trenutku izbrala življenje ali smrt. Tako kot se spodobi za dolgoletno Arena tradicijo je mračen koncept dopolnjen z ustrezno temačnim ambientom, kateremu pa vendarle občasno pridodajo tudi element svečanosti na račun veličastnih epskih aranžmajev s katerimi tudi tokrat ne skoparijo.
Skupina si je z leti izgradila izjemno solidno okostje, katerega tvorita oba originalna člana, Nolan in bobnar Mick Pointer (ex-Marillion) ter kitarist John Mitchell (It Bites ter številni drugi izvajalci). Ti trije člani so ključni, da Arena tudi na "The Seventh Degree of Separation" delujejo kot odlično naoljen stroj. Ena od njihovih specifičnih lastnosti je med drugim neskromna uporaba trdo zvenečih kitarskih rifov ter usklajeno mešanje simfoničnih in trdo rockerskih prvin, kar jih dela zanimive tudi za določene ljubitelje prog metala.
Manzi že takoj na začetku, pri uvodnem "The Great Escape" dokaže, da ima, tako kot vsi njegovi dosedanji predhodniki, ki so rasli ob poslušanju vokalnih talentov takšnih pevskih legend kot so Peter Gabriel, Peter Hammill in Fish, poudarjen občutek za teatralnost in melodramatiko. Začetek albuma je lepo uravnotežen med melanholičnim ambientom z razkošnimi Nolanovimi simfoničnimi aranžmaji, Mitchellovimi udarnimi kitarskimi rifi in dinamičnostjo ritem linije Jowitt-Pointer. "The Seventh Degree of Separation" je za razliko od predhodnika nekoliko bolj kompakten album, kjer je večina del krajših od petih minut in le ena kompozicija daljša od sedmih minut, kar pa v ničemer ne zmanjša njegove muzikalno-lirične globine.
Na skrivnostnem "Rapture" si slavnostno-svečano vzdušje podaja roko z umazanimi kitarskimi frazami in stopnjujočo dramo na Nolanovem klaviaturskem vrtiljaku. "One Last au revoir", kjer se v besedilu potujoča duša poslavlja od poslednjih 'spon' fizičnega telesa, je priložnost, da Arena demonstrirajo s kakšno navidezno lahkoto se da iz siceršnje aranžerske in ritmične kompleksnosti ustvariti lep, melanholično-melodičen refren, medtem ko Manzijeva pevska variabilnost iz minute v minuto prihaja do vse večjega izraza. "The Ghost Walks" je nedvomno ena najbolj temačnih stvaritev v povesti skupine z naravnost srhljivim uvodom, ki zveni kot iz kake grozljivke. Pozorno uho večine prog rockovskih zanesenjakov bo na tem mestu, znotraj osrednjega motiva hitro zaznalo ritmično-ambientalno sorodnost s klasiko "The Steppes" v režiji nekdanjega Genesis kitarista Stevea Hacketta. Lirično potovanje duha se že kmalu v primerjavi s prej omenjeno klasiko sicer preusmeri v popolnoma drugačne ambientalne, precej bolj svečane vode.
"Thief of Souls" je eno izmed najbolj ambicioznih del na albumu, kjer počasi izgrajujejo dramatiko, dokler ne dosežejo točke vrelišča in nastopi časovni zasuk z obiljem epskih aranžmajev in še eno izjemno Manzijevo vokalno predstavo. Še boljše izpade odlični "Close Your Eyes", ki se bo zagotovo uvrstil med večne Arena zimzelene. Ta izvrstna kompozicija, katere najboljši del je njen romantično-hipnotični refren, je namreč zgrajena s takšno ritmično prefinjenostjo, dinamičnostjo na relaciji kitare in klaviatur, pevskim smislom za dramatiko in aranžersko domišljijo, da jim lahko zanjo zavida levji delež sodobnih prog rockovskih skupin.
Udarni "Echoes of the Fall", najkrajše delo na albumu, zaznamujejo predvsem Jowittova drdrajoča bas linija, Mitchellow 'zlobni' kitarski rif in Manzijeva kar se da togotna vokalna ekspresija. Potencirano melanholični "Bed of Nails", kjer se v besedilu pojavi želja duše, da bi se je po smrti najbližji spominjali v pozitivni luči, je ovenčan z veličastnimi simfoničnimi aranžmaji v režiji gospoda Nolana in dvigujočim refrenom, ki razsvetljuje siceršnjo turobno vzdušje. Na kontemplativni "What If?", kjer navduši melanholičen akustični aranžma na kitari, se pojavi dvom duše ali se je pravilno odločila, ko si je na koncu, ko je bila v vmesnem stanju med življenjem in smrtjo, rajši izbrala smrt. Tu se besedilo dotakne tudi širših družbenih problemov, ko duša z razočaranjem spozna, kako je človeštvo v pehanju po materialnem obilju zapravilo svoj potencial, da bi doseglo 'zvezde'. Veličasten refren zadene v srčiko tega dramatičnega spoznanja in članom Arene se še enkrat posreči 'pričarati' nepozaben ambient.
S "Trebuchet", kar je izposojenka iz francoščine za srednjeveško oblegovalno napravo (katapult), simfonična dramatika z bogatimi melotronskimi aranžmaji ter vokalna teatralnost dosežeta nove razsežnosti. "Burning Down" je udarna kompozicija številnih zašiljenih kitarskih rifov, ambientalnih zasukov sredi simfoničnega valovanja ter nepričakovanih časovnih prehodov, čemur poveljuje Manzijev razpenjeni vokal. "Catching the Bullet", ki je z nekaj več kot sedmimi minutami najdaljše in najbolj kompleksno delo na albumu, je obenem tudi eno najboljših na njem s čimer nadaljujejo dolgoletno tradicijo zaključnih Arena epov. Stopnjevanje dramatičnega, napetega vzdušja s pomočjo svečanih simfoničnih aranžmajev je vnovič speljano na izjemno subtilen način ob temperamentnem brušenju kitarskih rifov, katerega ves čas odlično povezuje Manzijev bogat pevski register. Nolan si tu privošči tudi nekaj več solističnega duška kot na večini preostalih del, medtem ko Pointer z ognjevitimi bobnarskimi prehodi vnovič nazorno dokaže, da nikakor še ni za 'staro šaro'. Tudi Mitchell popestri vsesplošno dramatiko z gastronomsko, znotraj celotnega zvočnega kolaža izjemno lepo prilegajočo se kitarsko solažo.
Zaključni "The Tinder Box", melanholični vrhunec albuma, ki se odpre s klavirjem, je zaključna izpoved oziroma spoznanje duše, da ji bo tja kamor prihaja, pa naj bo to večni mir ali onostranstvo, gotovo lepše kot takrat, ko je bila ujetnica fizičnega telesa. V zaključnem verzu si skupina celo privošči manjšo aluzijo na lasten račun, kar je dandanes v glasbenem svetu redkost, za poznavalce tipičnega angleškega črnega humorja njihovega kova pa nič neobičajnega.
Še en konceptualni album, še ena mojstrovina najboljše neo prog rockovske skupine zadnjega desetletja je hkrati eden najbolj veličastnih dosežkov progresivnega rocka v letu 2011. Arena so vnovič pometli s skoraj vso 'konkurenco' in ustvarili album o katerem bodo še dolgo potekale številne živahne razprave 'na visoki ravni'. V primeru, da bo vsak njihov naslednji album tako dober kot je bil prejšnji, na ravni mojstrovine, se vsekakor splača vnovič počakati, da preteče nadaljnjih šest let, čeprav "The Seventh Degree of Separation" daje občutek, da je skupina prepojena z novim ustvarjalnim elanom in svežino, zato bo do izida naslednjega studijskega izdelka verjetno prišlo prej kot bi večina pričakovala.
na vrh