»The Serpent Is Rising« je bil tretji studijski izdelek izpod prstov ameriških arena rockovskih legend Styx in njihov drugi album v manj kot enem letu. To v obdobju, ko glasbene založbe brezmejni kreativnosti še niso nadevale zaviralnih uzd, ni bilo nič nenavadnega, a v tem primeru se nadebudnemu kvintetu iz Chicaga ni posrečila ravno najboljša naložba, saj gre za dokaj povprečen dosežek. V primerjavi z izvrstnim predhodnikom »Styx II« predstavlja celo artistični korak nazaj v zvočnem razvoju skupine. Na »The Serpent Is Rising« je očitno, da jim je v tako kratkem razdobju med prejšnjim albumom nekoliko zmanjkalo artističnega navdiha in elana.
Z izjemo nekaterih svetlih trenutkov med katere spada naslovna skladba, »Young Man« ter prva polovica »As Bad As It Is« so preostale kompozicije večinoma povprečne, če se jih primerja z glavnino dotedanjega Styx materiala. Celo posamezni člani skupine so »The Serpents Is Rising« večkrat označili kot svoj najslabši dosežek in obenem kritizirali razmeroma ponesrečeno produkcijo. Slednja sploh ne zveni tako napačno, če se vzame v obzir, da so Styx tokrat zveneli nekoliko bolj surovo kot so bili njihovi privrženci ponavadi vajeni. Art rockovski podvigi in simfonični pomp je tokrat v nekoliko podrejenem položaju v primerjavi s 'salonskim' hard rockom in bluesom, kar je glaven razlog, da ne manjka določenih dolgočasnih trenutkov, medtem ko se niso mogli upreti tudi določenim čudaškim eksperimentom.
Trdo rockerski »Witch Wolf« vsebuje bazično ponudbo akordov in jahajoč ritem, kar pomeni, da v osnovi ni nič posebnega. Večglasja z Youngovim vokalom na čelu ji dajejo prepoznavni, teatralni Styx pečat, medtem ko so dinamične kitarske linije med obema kitaristoma glaven razlog za dramatično atmosfero. Precej bolj po art rockersko začinjeni »The Grove of Eglantine« ima z orglarskimi pasažami podmazan ritem. DeYoungov teatralni vokal s pomočjo spremljevalnih večglasij skrbi za epsko razpoloženje. Uporniški »Young Man« je pompozen art rocker z Youngovim agresivnim pevskim pristopom na čelu in ena redkih skladb na albumu katero se lahko označi za Styx klasiko. Razbeljene kitarske fraze v navezi z mogočnimi orglarskimi linijijami ter bobnarskimi krošeji dokazujejo, da je kvintet znal 'krepko udariti', kadar je to hotel.
»As Bad As This« je v svojem prvem delu dinamična, prijetna balada s pastoralnim aranžmajem na akustični kitari, na kar se v drugi polovici, po krajšem premoru, nepričakovano prelevi v reggie samo-parodijo z naslovom »Plexiglas Toilet« ob kateri se poslušalec upravičeno vpraša kaj za šmenta jim je bilo tega treba. Predstavljate si dolgolase, v sprane kavbojke oblečene rockerje, kako na karibski plaži s slamniki na glavah prodajajo banane, medtem ko se jim pri klovnovskemu refrenu pridružijo poplesavajoče domačinke, pa boste dobili pravi vtis o bizarno-komični spremembi atmosfere. Standard albuma se nekoliko spet dvigne s klasično rockerskim »Winner Take All«, kjer je temperamentni kitarski rif okrašen z mogočnimi večglasji. Sicer solidni kompoziciji pa žal manjka prepričljiv zaključek.
»22 Years« je salonski blues rocker s poskakujočim ritmom, šelestečo klavirsko linijo, gostujočim saksofonom, krepkim kitarskim rifom in 'pivskim' napevom, kar ustvarja zaspano vzdušje. Še sreča, da so tu odlične vokalne harmonije, ki to relativno nenavdahnjeno skladbo rešujejo iz čiste povprečnosti. »Jonas Psalter« je eden redkih primerov, ko se Styx po navdih za besedilo zatečejo v zgodovino, saj pripoveduje zgodbo o zloglasnem karibskemu piratu, ki je bil več kot očitno navdahnjen po zgodovinskem Jacku Rackhamu oziroma Calico Jacku. Škoda, da zanimivo besedilo ni v sozvočju z glasbeno platjo medalje, ki navkljub šelesteči liniji orgel in epskimi večglasji nikakor ne doseže prepričljive atmosfere.
Epska naslovna skladba je ena redkih na albumu, ki je v skladu z običajnimi, visokimi Styx standardi, saj ima tisto domačo, napeto-pompozno atmosfero, katero narekujejo peklenski kitarski rif, mogočna orglarska linija in agresivni vokal nad katerimi ves čas bdi melodično-dramatični refren. Slednji je okrašen z dvigujočimi falseti, ki so po višini skorajda na ravni tistih, ki so jih v istem obdobju uprizarjali Uriah Heep. Na žalost je zaključek albuma vse drugo, kar bi se od Styx pričakovalo. Z vulkansko tragedijo navdahnjeni »Krakatoa« je namreč bizarno-nadležen, paranoičen eksperiment, medtem ko bi bil nad »Hallelujah Chorus«, kjer vladajo cerkveni zbor in sakralne orgle, gotovo navdušen tudi sam presvitli kardinal Rode, saj vsebuje osrednji aranžma Handelove »Mesije«. DeYoungova katoliška pravovernost je na trenutke resnično presegla mero dobrega okusa, kar je kasneje znotraj skupine sprožilo nemalo konfliktov.
»The Serpent Is Rising« je predstavljal artistični korak nazaj glede na običajno visoke Styx standarde in je, kljub nekaterim svetlim trenutkom, več kot očitno najmanj navdahnjen album v njihovi celotni karieri. Ob tem ni treba omenjati, da je tudi komercialno popolnoma pogorel. Na srečo so se fantje iz Chicaga hitro pobrali, našli pravo pot in se že z naslednjim studijskim izdelkom za vekomaj odlepili od morja povprečnosti.
na vrh