Nu metal pionirji Korn so končno nazaj, kakršni so bili najbolj priljubljeni. Dober namig je skupina dala že z albumom The Paradigm Shift, ki je vseboval nekaj tipične Korn udarnosti, vendar je bila na drugi strani prisotna tudi elektronika, kar je dajalo drugačen splošen vtis. Na The Paradigm Shift se je v vlogi kitarista po dolgoletnih odsotnosti pojavil Brian »Head« Welch, s katerim je skupina doživela največji sloves. Tokrat pa se je »Head« še bolje posvetil skupnemu delu, kot navdih pa si je skupina vzela albuma Issues in Untouchables. Gre nedvomno za prepoznavna izdelka skupine, Untouchables še danes predstavlja nekakšen vrh njihovega ustvarjanja, predvsem pa se lahko pohvali z izjemno produkcijo.
Korn so po odhodu »Heada« šli na stranska pota, veliko je bilo eksperimentiranja (album Untitled), poskusa vrnitve v korenine (album Remember Who You Are), sledil pa je še dubstep album (Path of Totality), ki je med mnogimi osovražen izdelek, a gre nedvomno za drzen poskus in dobro sodelovanje skupine z dubstep izvajalci. Z naslednjim albumom so Korn dali namig, da bodo kmalu opravičili svoje ime. In tudi tako je bilo napovedano, da bo novi album zelo »heavy«, ritem sekcija bo rušila, bas kitara bo zopet slišna, kitare pa bodo udarne in groovy. Tudi z besedili se je Jonathan Davis vrnil v mračne čase, kar se dodatno potrjuje z naslovnico.
Album se odpre s skladbo Insane, ki sicer dobro udari na začetku, a ne pokaže še tiste prave Korn udarnosti. S skladbo Insane pa skupina poda nekaj več; kitare so močne, v verzu lepo izstopa bas linija, refren pa tudi lepo odigra svojo vlogo. A največje presenečenje se pojavi po drugem refrenu, ko Korn resnično pokažejo moč glasbil. Album sicer ni v celoti udaren, kar je za Korn smiselno, ker v svoji zlatih časih so Korn s svojimi umirjenimi skladbami pokazali tudi smisel za morbidnost in temačnost. Prisotni so tudi atmosferični predeli, kjer kitarista »Head« in »Munky« pokažeta svoj smisel za efektirane kitare. Težava tu je predvsem v tem, da to ne pride v ospredju in nima pravega učinka, s čimer potem skladba ne deluje ravno posebna. Korn skušajo še navdušiti s skladbo A Different World, na kateri gostuje vokalist zasedbe Slipknot in Stone Sour, Corey Taylor. A kakega presežka ni.
Proti koncu albuma se pojavi nekaj svetlih točk, a kar nekaj je tudi skladb, ki delujejo zasanjane in nepotrebno razvlečene, sploh ponavljanje refrenov na koncu je malce pretirano. Jonathan Davis se sicer trudi prepričati s svojim unikatnim stilom. Ne uspe pri vsaki skladbi, vendar so izjeme. V skladbah Everything Falls Apart in Die Another Day odlično pokaže smisel za umirjenost in melodijo. Ponovno navduši album s skladbo Next In Line, ki zopet premore izrazito udarnost in speven refren. Zaključek s Please Come for Me kaj več od povprečnosti ne premore.
Skupina se tokrat lahko ponovno pohvali z dobro produkcijo. Izkušeni Nick Raskulinecz in njegovi sodelavci so poskrbeli, da album zveni bogato in razločno. Tudi čez odigrano se ni kaj pritoževati. Fieldyjeva bas linije se zopet prijetno slišijo, kitare ostajajo močan faktor, boben Rayja Luzierja pa je dinamičen, čeprav ne pokaže vseh svojih sposobnosti.
Korn z The Serenity of Suffering do neke mere opravičijo pričakovanja, a presežkov tu ni. Album je inštrumentalno močan, ima udarnost in temačnost, a kot celota ne prepriča dovolj, temveč prepričajo zgolj določene skladbe. Vsekakor pa album daje upanje za naprej, skupina je očitno spet na pravi poti.
na vrh