Saga: The Security Of Illusion

Saga so si po "The Beginners Guide To Throwing Shapes" (1989), nadvse solidnim povratkom k njihovim progresivno rockovskim koreninam, vzeli nekaj let zasluženega odmora. V tem času sta se k skupini po večletni odsotnosti vrnila klaviaturist Jim Gilmour in originalni bobnar Steve Negus. Slednja sta leta 1986 zapustila skupino, da bi izdala kratkotrajni skupni projekt Gilmour-Negus Project (GNP). Ker jima kot solo ni šlo ravno najbolje, ker je bila želja številnih Saga privržencev po njuni vrnitvi precej velika in ker sta si zaželela novih glasbenih izzivov v sklopu skupine s katero sta dosegla največji uspeh, je bil njun povratek samo vprašanje časa. Njuna vrnitev je bil velik bonus, ki je osrednji trio skupine, ki so ga tvorili pevec/klaviaturist Michael Sadler ter brata Jim (bas kitara/klaviature) in Ian Crichton (kitara) dodatno motiviral k snemanju novega albuma ter hkrati povrnil tisto izvorno prog rockovsko energijo skupine s katero so v zgodnjih letih posneli svoja najboljša dela.

Na "The Security Of Illusion" Saga nadaljujejo svoje sledenje progresivno rockovskim koreninam, ki so ga obnovili na predhodniku le, da še za eno kvalitativno stopnjo navzgor. Gilmourjeva vrnitev je prispevala, da je zvok klaviatur spet veliko bolj eklektičen. Možakar je obenem postregel z nekaterimi izmed svojih do tedaj najboljših aranžmajev. Negus pa je s svojim "70-s" obarvanim stilom bobnanja skupini spet povrnil tisti masiven ritem, ki ga je bilo v njegovi odsotnosti kar nekajkrat moč pogrešati. Oba sta posredno dodatno motivirala ostale tri originalne člane, ki so prav na tem albumu demonstrirali ene izmed svojih najboljših predstav do tedaj. Jimov bas je tu denimo prignan skoraj do svoje maksimalne stopnje glede na njegove sposobnosti. Največji "zvezdnik" pa je tu gori kdo drug kot Ian, ki na svoji kitari ponovno ne skopari s slastnimi rifi, solažami in kompleksnimi pasažami, kjer koli se mu tu zahoče. Michaelov mogočni vokal standardno kipi od izjemne karizme na energičnejših delih in od patosa, ki ga je sposoben vložiti v tistih bolj umirjenih stvaritvah. Slednji se je po Gilmourjevem prihodu lahko tudi v celoti skoncentriral na petje ter tokrat opustil uporabo klaviatur. Album po večini vsebuje opazno bolj surov zvok, ki že ni več tipičen za 80-a (zbogom elektronsko obarvani sinti, kitarski sinti in tolkala) in je že bolj moderen. Produkcija pa je na splošno, tako kot je v njihovi tradiciji – briljantna.

Tokrat album vsebuje nek poseben, precej komičen uvod, ki ga tvori "Entrance", kratki mediteransko zveneči inštrumental na nasneti harmoniki, ki obenem spominja na cirkuško glasbo (vmes se sliši tudi kramljanje občinstva). A že v nadaljevanju zveni album vse prej kot cirkuško (razen, če pri tem mislite na posamezne inštrumentalne akrobacije). Z "Mind Over Matter" Saga že takoj ponudijo precej neposreden in odločen energetski polnilec. Kljub navidezno enostavni strukturi ter izjemno lepemu večglasnemu refrenu, ponovno ne manjka duhovitih inštrumentalnih sekcij, kjer navdušuje predvsem Ianovo drgnjenje kitarskih strun. "Once Is Never Enough" vsebuje odličen uvodni vesoljski vložek na klaviaturah nakar sledi duhovit, popolnoma nepričakovan, a klasičen Saga prehod, ko vpade vokal, žagajoča kitara in nabrušen ritem. Distorzirani kitarski rifi se lepo prepletajo z vesoljskimi zavesami klaviatur in nudijo zvočno podobo skupine, značilne iz njenih najboljših dni. Tu se lahko dobro zazna, kako so Jimove klaviature ponovno poglobile celoten zvok skupine.

"Along Again Tonight" je zelo lepa ljubezenska balada. Ponavadi nisem kdo ve kakšen ljubitelj tovrstnih balad, a večina liričnih balad, ki jih je ustvarila ta skupina, zveni na moč prepričljivo Michael je bil že od nekdaj mojster tovrstnih balad v katerih je treba pustiti svoje srce. Razen tega njegov vokal prav nikoli ne more izpasti osladno.Tako je tudi tokrat, ko ob nežni, melanholični spremljavi klaviatur in kitare, poslušalca z lahkoto spravi v zamaknjenost. "I'll Leave It In Your Hands" ima precej mehek AOR uvod na klaviaturah, ki prav tako nakazuje na balado vendar se v nadaljevanju prelevi v precej energično stvaritev z močno vokalno melodijo, navitimi rifi in udarnim ritmom. V drugem delu si Ian privošči tudi tankočutno solažo, katero v trenutku spet povrne nazaj v sestavni del osrednjega refrena. Naslovna "The Security of Illusion", ki je gotovo eno izmed osrednjih del albuma, vsebuje magičen akustičen uvod na akustični kitari, kateremu se pridruži izjemno emocionalni vokal ter nežna plast klaviatur. Gre za akustično zasnovano pesem srednjega tempa, precej netipično za skupino, ki hipnotizira s svojimi prerelepimi aranžmaji na akustični kitari in klaviaturah ter sanjavim refrenom. Saga se po dolgem času spet izkažejo tudi kot mojstri ambienta.

Udarni "Stand Up" v uvodu vsebuje klasični hard rockerski rif, kakršni so bili Ianu že od nekdaj pri srcu nakar vpadejo ambientalne zavese klaviatur in vokal. Razen udarnega refrena gre za še eno skladbo, ki ima sposobnost, da poslušalca ponese v zamaknjenost. Zanimiva mešanica med hard rockom in ambientalnimi prog finesami. "Days Like These" spada med enega izmed najbolj zanimivih eksperimentov na albumu saj gre za čisti neo prog. Precej nenavadna poteza, da se je skupina, ki jo eni celo štejejo za začetnike neo proga, odločila ustvariti skladbo, ki me nekoliko spominja na zgodnje Marillion (ritem je precej soroden tistemu iz "Market Square Heroes"). Razen popolnega neo prog ritma preseneča tudi to, da je glavni vokal po dolgem času odpel Jim Gilmour (nazadnje se je to zgodilo na klasiki "Scratching The Surface"). Kdor pozna slednjo stvaritev ve, da je Jim lahko poleg izvrstnih klaviaturskih spretnosti tudi nadvse soliden pevec. Njegove spretnosti klaviaturista pa pridejo do odličnega izraza na kratkem, orientalsko obarvanemu inštrumentalu "Voila!", kjer zaigra nadvse okusen motiv na klavirju.

"No Man's Land" je spet tista poosebitev klasičnih Saga s preprostim melodičnim refrenom, a številnimi inštrumentalnimi zasuki. Ritem sekcija udarja s polno paro medtem, ko skozi njo režejo navite kitarske pasaže. Številni časovni prehodi nudijo tudi krajše trenutke sanjavosti. V drugem delu nas presenetijo z zanimivim jazzovskim inštrumentalnim vložkom, kjer lahko spet uživamo med medsebojnimi solažami v režiji gospodov Iana Crichtona in Jima Gilmourja. Zaključni "Without You" se začne na izjemno dramatičen način; pravim udarnim maršom na bobnih. Nakar vpade srce parajoč vokal in melanholična plast klaviatur. V bistvu gre za še eno ljubezensko balado, vendar jo Saga tako spretno preoblečejo v pisane inštrumentalne obleke, katere sproti stalno menjajo, da na koncu celo ustvarijo eno izmed najboljših del na albumu, vsaj kar se tiče izpovednosti. Jimove pasaže na kitari med časovnimi prehodi so prava paša za ušesa medtem, ko bobni ponekod zvenijo že prav brutalno. Morda nekoliko prehiter iztek, čemur sledi spet tisti uvodni mediteransko obarvani cirkuški motiv, ki album primerno zaključi tam, kjer se je začel

"The Security of Illusion" je bil brez dvoma velik povratek v vrhove art rocka in po mojem do tedaj eden izmed njihovih najboljših albumov sploh, primerljiv celo s tistimi zgodnjimi. Skupina se ni več trudila posneti hit singla in to se albumu dobro pozna saj ga ves čas trajanja odlikuje izjemna konsistentnost kar se tiče celotnega vzdušja (kljub temu, da verjetno spadam med redke, ki so jim bili všeč tudi njihovi bolj pop eksperimenti). Obenem se je tu pokazalo koliko sta za skupino pomenila Gilmour in Negus, čeprav daleč od tega, da bi veljala za neka odrešenika saj so se Saga dobro držali tudi kot trio. Vendar jim je takrat ves čas manjkal tisti delček njihovega prepoznavnega zvoka zaradi, katerega so bili vedno bližje progresivi kot pa popu ali klasičnemu rocku. In ravno to je tisto, kar ta album ponovno vsebuje in je zato v veselje večini njihovih ljubiteljev, ki so dočakali enotno skupino, ki je uspešno zakorakala v 90-a. Na žalost skupina v naslednjem letu ne bo mogla zadržati visokega art rockovskega standarda, ki si ga je z "The Security Of Illusion" ponovno obnovila saj bo ustvarila svoj do tedaj najšibkejši izdelek, ki je bil prej kot ne posledica neugodnih okoliščin.